Življenje te nauči vsega mogočega. No, naučiš se sam, ampak potem, pri polnoletnosti se vidi, kako si vzgojen in kako reagiraš na določene zadeve. Sam sem nekaj časa posvečal precej pozornosti prijateljem, precej več, kot je bilo potrebno. Če bi tisti čas porabil za kopiranje bankovcev, bi bil danes bogataš. Tako pa nisem.

Lažem, sem. Ne finančno, ampak iz izkušenj. Tudi besedni zaklad imam bogat, sploh kar se kletvic tiče. In prav te sem uporabil, ko je bilo potrebno kakega prijatelja poslati v pizdo materno. Danes mi kdo, ko se srečamo, čeprav slučajno, ker se običajnim stikom izogibam, reče ”pa kje si ti, nič te ni videt”. Pa mirno odvrnem, da me tudi ne pogreša nihče, ker kdor me bi, bi me garant poklical, povprašal kako sem, povabil na pivo ali karkoli. Tako pa se ne javi nihče. Evo vam prst v rit.

Prijateljstvo lahko deluje samo ob pogojih, ki jih upoštevata oba. Kot tudi recimo zveza. Kot če sta fant in punca skupaj, pa se on fukari naokrog z drugimi, ona pa mu je zvesta kot maltežanka. Tako ne pelje, oziroma pelje samo v prekinitev, spor, odjebanje enega in drugega ter grdo govorjenje o drugem, ko je vsega konec. Enako je s prijateljstvom. Če ti osebi zaupaš, oseba tebi tudi in je nek dogovor, da se določenih stvari ne govori naokoli, potem se to upošteva in spoštuje. Pri težkih trenutkih se podpira in pomaga. Je to tako težko?

Neštetokrat se mi je zgodilo, da smo v mladih letih popivali do onemoglosti in še malo čez. Zaradi parih kao prijateljev so naslednji dan vsi vedeli več kot jaz, tudi tisti, ki jih ni bilo poleg. Takrat sem doumel, da so to pivski kolegi in ne prijatelji ter sčasoma prišel do spoznanja, da se lahko zapijam tudi s prijatelji. Staro klapo sem odpikal in se danes skorajda ne poznamo več. Hvala bogu.

Enako ravnam tudi danes s kolegi, znanci in neznanci, ter sodelavci. Ko me kdo sprašuje kaj osebnega, enostavno vprašam, zakaj ga to zanima. Zato, ker bi rad vedel, ali ker bi rad vedel zato, da ko te bo kdo povprašal o meni, mu boš lahko povedal vse, kar veš, še malo dodal in posledično izpadel največji car? Boš zrastel za dva milimetra? Se boš počutil nekaj več, kot si? Jok brate, odpade. Jaz o tebi ne vem nič in ti o meni tudi ne boš, lahko sva sodelavca, znanca, lahko se pogovarjava o avtomobilih, znamkah, tv postajah, ne mi pa dregat v osebno življenje, ker se te ne tiče, mater ti jebem.

In na tak način sem odjebal veliko kvazi prijateljev. Za kar sem danes ponosen nase, saj si ne predstavljam biti v družbi hinavcev, opravljivcev in podobnih pičk. Ne vem pa, če obžalujem, da nisem nikogar na gobec. Včasih me prime, da bi koga razbil kot kičasto vazo. Ampak se zadržim. Marsikdo si bi zaslužil klofuto ali šamar. Čeprav pravijo, da se slabo s slabim poplača, in jaz kar čakam, da se jim bo zgodilo kaj slabega. Vsaj toliko slabega, kot se je meni zaradi njih.

Danes pa živim čisto mirno. Imam mirno vest. Jebi ga, sem delal napake, ampak moje zveze so se vedno končale zaradi navadnih kuzel, ki jih je privabil bolj fensi oblečen tip in jih nasadil na kurac, kot tudi prikrivanja le tega. Boli me kurac, če me prizadeneš, me nikar ne prosi za odpuščanje. In če me prizadeneš enkrat, je to enkrat preveč od dovoljenega. Odpuščam le pravim prijateljem, ostalim kuzlam, pičkam in pusijem pa ne. Tak je ta svet. In jaz sem realen v tem življenju, zato ne izgubljam časa s tistimi, ki mi ga znajo kratiti.

4 Thoughts on “Real Friends

  1. sara on 3. avgusta 2012 at 21:24 said:

    Ni večjih čvekavih “pičk”, kot znajo bit nakladaški postavljači moškega spola “ob šanku”. Da o narcisoidnih šminkerjih, ki na prstu markantno vrtijo obesek ključev od kakšnega “benflna”, da bi naredili fakin’ vtis, ali pa sluzasto-pusijevskih dobrikovalcih iz koristoljubja, sicer pa navadnih riti, skrivačih, ki zahrbtno gojijo mržnjo ali bolestno ljubosumje do nekih spopulaziriranih bambol, sploh ne načenjam debate. Življenje mi je nekaj tovrstnih napihnjencev predstavilo že v času študija. Zahvaljujoč mojemu dobremu okusu (hvala bogu zanj), se na srečo nihče od tovrstnih primerkov ni upal zalepiti na moj pogled, ki je nedvoumno sporočal: “bejž, čimdlje stran!” Enako je veljalo in še vedno velja za vse preračunljive znance, samooklicane kvazi prijatelje, ki bi v odnosu druženja hoteli iskati interes iz kakršnega koli koristoljubja. Adijo. Enkrat zajebeš (grdo zahinaviš) pri meni odjebeš “forever”! S prijateljstvom je isto kot z ljubeznijo. Ali je, ali pa ga ni. Ali ga čutiš, ali pa ga ne. In če ta naklonjenost ni obojestranska, potem je treba narediti rez. Jaz sem selekcijo prijateljevanj naredila že zelo kmalu v mladosti. Itak pa na vseh področjih živim po načelu: raje malo, pa dobro (tudi pri hrani, glasbi, oblačilih … je tako). Navsezadnje sem tip človeka, ki bi bila raje sama, kot pa v slabi družbi. Tudi zato, ker ne maram ohranjati, še manj v sebi gojiti zamer in ostalih negativnih čustev. Do nikogar! Zakaj neki bi jih?! Sebi v slabo razpoloženje? Bolezen? Nope. Odpade. Toliko se pa že cenim in imam rada.:)

    Se mi je pa enkrat zgodilo, da me je nekdo, ki je bil dolga desetletja zelo, zelo v redu fant, karakterno eden daleč najboljših, kar sem jih kdaj spoznala (in edini, ki mi je ves čas dokazoval, da je prijateljstvo s strani njega, kot moškega – do mene, kot ženske, možno) kasneje tako grdo razočaral (in za hrbtom opravljal) da mi je odtlej jasno, da se lahko spremeni tudi značajska kvaliteta. Hudo je, če na slabše. Seveda me je spoznanje prizadelo bolj kot sem si predstavljala … namreč potem, ko sem mu predlagala pogovor na štiri oči, da mu povem, kar ob vsem tem mislim, čutim in doživljam jaz … presenetljivo strahopetno, ni bil za to. Blah. Potem, ko sem prekinila vse komunikacijske stike z njim, je pa uporabil nekaj meni nedoumljivih primitivno maščevalnih prijemov in ko kaka vreščeča pička sredi odra, še dodatno otežil … ta, nekdaj lep odnos. Škoda. Res sem ga imela rada, za to prijateljstvo bi umrla, če bi bilo treba. In tako se je intima najinih neskončno prijetnih pogovorov, pretvorila v … iz njegove strani kot v nekakšen kričeč show na razprodaji, iz moje pa v praznino ob pogrešanju nekoč enega pravih moških gentlemanov, zaupanja vrednega sogovornika in kavalirja po duši, o katerem pa odtlej več ne morem imet dobrega mnenja, žal. “Ne gre zate, zame gre”, mi je dal vedeti. In tako je za nekaj trenutkov svoje slave (izkazalo se je, da je to vse, kar želi) zabarantal in razvrednotil vse-življensko pristno vez. Škoda.

  2. sara on 3. avgusta 2012 at 21:46 said:

    Zato, ja Peter Filec. Te povsem razumem … skozi ta zapis. Zadnje štiri stavke (v tvojem zadnjem odstavku) pa podpišem. Medtem, ko realizacijo vročekrvno nasilnih popadkov (o ja, tudi mene je že kdaj prijelo, da bi koga na ipon) odsvetujem. Saj se da take neprijetnosti razrešiti tudi na obzirnejši način. Včasih zaleže že ignoranca nehvaležnih izkoriščevalcev (pijavcev/pijavk energije) in pa mrmranje refrena: “I’m perfectly lonely” …

  3. Matjaž on 5. avgusta 2012 at 0:58 said:

    Loneliness
    is
    just
    a
    crime

    http://www.youtube.com/watch?v=tJW_H8CYa0Q

  4. živeo govornik… 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation