Potem, ko sem v četrtek napisal ful dober blog, sem šel še na vece, pod tuš in spat. Nato sem v petek vstal in, ker sem med srečnejšimi Slovenci, odšel v službo. In to je bilo to.

No, niti ne. Pridem domov, pogledam splet in še svojo stran in vidim precej komentarjev. Pa ne samo tistih, ki me redno berejo in jaz njih, ampak tudi drugih, ki jih ne poznam. Madona, sem bil vesel. Tako zelo me je matralo, da sem danes, ko sem spet prišel do svojega računalnika, moral preveriti stanje. Tako sem šele danes videl, da me je izpostavil Drugi svet, kar pomeni, da jim izrekam besedo hvala. Obenem gledam, sami pozitivni komentarji, z vseh strani sama dobrota in ker sem samo človek, mi včasih tudi kaj stopi v glavo. In ko me nekdo pohvali, se hitro zgodi, da začnem počivati na lovorikah. Ampak ne, opazili ste, da sem se po tistem mesecu pavze vrnil čisto drugačen, prenovljen, po vaših besedah boljši. Res je, čakal sem na tak kompliment. Spremenil sem se. odločil sem se namreč, da ne bom pisal vsak dan, kot sem nekoč, da ne bom gnjavil z enimi in istimi zadevami, da ne bom težil kar tako, ter da bom vedno povedal svoje mnenje.

In očitno to delam, in očitno je ljudem to všeč. Bodi to kar si je moj moto, in ljudje te bojo sprejeli. In mene ste, tako da hvala vsem za branje, komentiranje, videl sem, da nekateri še po Facebooku delijo moje bloge, le komentira jih ne nihče, vsaj tam ne 🙂

Sicer sem pa preživel lep vikend. V petek zvečer sem bil na rojstnem dnevu sredi gozda, v koči. Pa sploh nismo spili veliko. In smo dočakali dan. Nato sem šel za dve urci spat na neudobno stvar, ki naj bi se imenovala ležišče, ampak si tega imena ne zasluži. In vstal ter začel s pospravljanjem. Kako uro kasneje se je zbudila še večina ostalih in smo skupaj čakali na zajtrk, ki se je pripravljal. Se najedli ter šli domov, vsak po svoje. Sem se še doma najedel nabodalc, juhe, zelenjave, ter odšel za pet ur spat. Jebat ga, ponočevanje človeka sfuka, pa ni važno, ali hočeš ali nočeš. Rahla budnica ob osmeh zvečer, naročil in pojedel pico, se stuširal in šel nazaj spat. ja, nimam več dvajset let, da bi vzdržal take podvige, take napore. Emšo, emšo, mi včasih kdo reče. Emšo ni nič kriv, on je vedno enak, jaz se staram.

In zdaj sem še vedno utrujen, počutim se kot da bi dva dni cepil drva, brez pavze. Zatorej grem počasi povohat kavč, pogledat kak film in to. Saj res. Dejstva, ki se jih naučiš iz filma, so običajno življenjskega pomena, to moram napisati. Eden izmed njih je ta, da ni treba pozdraviti, ko začneš sli končaš telefonski pogovor. Mislm, beda. Da to nardiš, te običajno sogovornik nahruli, film pa ravno nasprotno prikazuje. Pa osvetljevanje velikanske sobe z eno vžigalico. Ja valda.

No, zdej se mi ne da več. Grem pit vodo pa te fore. Sicer pa hvala vam še enkrat za vse komentarje, statistično gledano, bilo vas je skoraj tristo. In upam, da se to še kdaj ponovi.

Lepo se mejte do jutri, ko pridem spet.

7 Thoughts on “Relax

  1. David on 10. junija 2012 at 23:37 said:

    Vidiš superca, pač naredit si moraš tako da ti je fajn.
    ja pri nas se je tudi že začela sezona piknikov. 🙂
    si pa edini bloger, ki ga berem(pač všeč mi je tvoj stil pisanja, pogled na svet itd. tk ko mora bit)
    Uživaj, pa napiši spet kaj fajnega…

  2. Pogrešamo pa kako fikcijo spet, Peter, veš… Počni to, v čemur si dober. Tako kot Dražen Petrović. 😉

  3. vsak dobi, kar mu sledi…. 😉
    Drugi svet pa te je izpostavil mislim že tretjič, pa mislim, da boš v bodoče še večkrat, kar je seveda prav…..e ja, problem gozdnih koč je le v tem, da nimajo pitne vode iz pipe….pa uspešno regeneracijo si privošči….

    • Peter Filec on 11. junija 2012 at 10:41 said:

      No, Drugi svet me je izpostavil kar velikokrat, v celitni moji sicer kratki zgodovini pisanja. In surprise: ta koča ima vodo, sicer ne pitno, ampak za školjko splahnit pa je 🙂

  4. Peter, nema na čemu 😉 Mi te radi beremo 🙂

  5. Eeeeee, pa tud relaxacija včasih paše 🙂 in tako je tudi prav, ne more človek samo delat, treba ja znat tud uživat.

    drznil si bom še malo dopolniti tvoj seznam izobraževalnih filmov:
    – vedno je tajno geslo enako – pet zvezdic;
    – bomba z odštevalnikom bo ustaljena tik pred zdajci;
    – če na heroja streljajo in ga tudi zadanejo, potem to ni nič hudega. hudo je potem, ko mu luštna deklina s šnopcem izpira rane. takrat pa peče kot hudič;
    – v mjuziklih so kar naenkrat vsi profesionalni plesalci in poznajo improvizirano koreografijo;
    – od vsega pa je najbolj pomemben hepi end 🙂 , ki ga lahko v življenju dosežemo tudi z relaxacijo 🙂

    tudi tebi lep pozdrav

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation