Ja, čisto zares. Očitno je prav erotična zgodba tista, ki vas najbolj prebudi. To ste, dragi bralci, dokazali z včerajšnjim obiskom. Vendar je danes nov dan.

Idej imam v glavi približno en milijon, ampak se tako zelo čudno počutim, da nisem sposoben spraskati po tipkovnici nič pametnega. Vsaj danes. Šopek problemov, ki se jih ne da drugače rešiti, kakor z iskrenim pogovorom, ampak kaj, ko so ljudje tako trmasti in vztrajajo pri svojem in skačejo v besedo, da jim ne moreš ničesar dopovedat. Potem si pa misliš, češ, kaj mi je tega treba bilo.

Potem je tu še moj največji sovražnik. No, ne sovraži on mene, pač pa jaz njega. To je smrkelj. Vztrajno leze iz nosu, da ga moram stalno brisati. Če sovražim kakšno stvar, je to prehlad. Boli grlo, teče iz nosu, mišice so kot mrtve, volja do česarkoli je na nuli. Pri vsemu skupaj me drži le še ljubezen do bližnjih in pogled skozi okno, kjer opazujem sosedovo zlato odnašalko, kako leži v travi.

Lahko sedim cel dan pred računalnikom in se trudim, pa ne pride nič zanimivega izpod prstov. Lahko grem v naravo in se pred vetrom skrijem v varno zavetje borovcev, kjer se mi porajajo najboljše ideje, a ko pridem domov, spet nimam kaj pisati. Odprem pivo, prižgem cigaret in premišljujem o tem. Pogledam film ter si mislim, kako ga bom opisal v blogu, a na koncu ugotovim, da nimam kaj napisat. In grem spat.

Najraje se berejo zgodbe iz realnega življenja, a kaj ko malo hodim ven in malo poslušam ljudi. Zato ostajam bolj pri svoji domišljiji, svojem mišljenju, kar pa ne pomeni, da se izogibam ljudi in da ne pišem njihovih zgodb. Le včasih ne vem, kaj bi.

In danes je eden tistih dni, ko sem prost in ne vem kaj bi sam s sabo. Prehlajen sem, a ne da se mi ležat. Fizično delo mi dobro dene, a kaj, ko ne morem premaknit niti samokolnice. Psihično delo me še bolj uniči, televizija me poneumlja, časopisi še bolj, doma pa nimam nikogar, ki bi se igral z mano. Niti psa, niti mačke. Najbolje, da grem nekaj skuhat in potem poklepetam s kom preko spleta ali karkoli že. Zunaj namreč ni preveč zanimivo vreme.

Lepo se imejte do naslednjič. Vrnem se z zgodbo, mogoče že jutri. Do takrat pa izkoristite dan bolj maksimalno in polno, kot ga bom jaz.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation