Samomor. Žalost. Nikakor ne, le razočaranje. Ker nisem imel časa, da bi se posvetil športu. Zunaj je mraz, sobno kolo me spominja na najslabše možne stvari. Nekaj, kar goniš, a si vedno na mestu. Niti ni bilo motivacije.

Tako mi je uspelo le teh nekaj kilometrov preteči, pet, če sem natančen. Ostalega ni bilo nič. Da pa se ne bom le smilil samemu sebi, lahko še malo hvale napišem. Čez vikend sem bil prisoten na enem ne ravno razveseljivem dogajanju, ki ga ima vsaka firma enkrat letno. Običajno je to januarja. No, in sem bil razpičkan že od jutra. Ker se človek cel teden muči, da bi poštimal vse tako, kot je treba, potem pa pride nekdo, pametnejši in predvsem glasnejši ter pobere vse zasluge za tvoje delo. Pa goni se v tri pizde. Najraje bi popizdil. Nato sem vzel meni najljubša antidepresiva, to sta dva cigareta. Skuhal sem si še kavo, ter odšel v mir za deset minut.

In na mizi je bilo vse, od napolitank, takih piškotov, drugačnih piškotov, domačih krofov, roladic, čokolad, posušenega sadja, študentske hrane al karkoli že so tisti briketi, jaz pa sem vztrajal pri bananah, pomarančah in krekerjih. Ter vodi, kljub temu da je bilo od kokakole, pa do orangine, radenske in še kakšne druge mehurčkaste pijače.

In ker sem se temu na veliko izognil, lahko sam zase rečem, da sem zmagal. Kljub vsemu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation