Vrnil se je Šime in prinesel sveže ribe. In vrnil se je Filec, da dokončno zafila slovensko blogersko sceno, kot pravijo zlobni jeziki ničvrednih in političnih blogerjev, običajno tistih, ki pišejo pod desetimi imeni.

Moram priznat, čeprav ni dolgo, kar sem se vrnil z dopusta, mi je ta teden neukvarjanja z blogom dal novih moči. Resnično sem se posvetil drugim zadevam, kot so recimo služba, osebni stiki in še kaj. Pa ne bom lagal, ogromno sem opazoval stvari okrog sebe in videl marsikaj. Od izsiljevalcev prednosti s telefonom na ušesu, ki se potem nikakor nikamor ne zganejo, do napačno parkiranih vozil in njihovih lastnikov, pa do mladih mamic, ki z otrokom v naročju in telefonom na ušesu plačujejo na blagajni. Kaj ko bi imeli štiri roke, da bi lahko vse počeli naenkrat? Mislim, a je res sploh nujno klepetat po telefonu, ko počneš nekaj drugega, recimo, voziš, nakupuješ ali greš v kino?

Fuk od fuka je tudi v Italiji. Tile Lahi imajo čisto ene svoje finte. S Petro sva šla v Ikeo nakupovat, pohištvo, pač. Sva potrebovala novo mizico za tv in ker sva bila prvič v Ikei, se pač nisva najbolj znašla. Seveda lahko pričakuješ, da noben živ prodajalec ne bo znal Slovensko. Če pride Lah k nam nakupovat, te samo čudno gleda, če ne znaš njihovega jezika. Marš vam nekam. No, torej, nakupovanje v Ikei je res zanimivo. Dejansko ne rabiš nikogar, le blagajničarke in nekaj modelov, ki sestavljajo stvari ter nekoga, ki v skladišču skrbi, da je vse tako kot mora biti.

Pa malo pomodrujmo o vsem tem. Torej, greš, vzameš listek, svinčnik ter vse, kar si izbereš, zapišeš. Ker nimaš koga kaj vprašati, če ne znaš italijansko, imaš na voljo računalnik in enostavno poguglaš, če je izdelek na zalogi. Če ni, sledi izbiranje drugega izdelka. Če je, pa se spustiš v nadstropje nižje, kjer se nahaja nekakšno skladišče. Tam poiščeš želeni izdelek, naložiš in greš na blagajno. To je sicer zelo enostavno, čeprav sem se nekaj časa lovil. Na listku, ki ga vzameš, je lepo napisan primer in tam si lepo napišeš številko artikla, ceno in lokacijo v skladišču. Te podatke dobiš napisane ob ogledovanju artikla. Nato gre skoraj samo naprej. Le slabo je, da res ne govorijo po naše, sicer pa, ko enkrat osvojiš to tehniko nakupovanja, potem ne rabiš nikogar spraševat.

Ok, izdelek pripelješ domov ali pa plačaš mastno in ti ga dostavijo. Midva sva izbrala cenejšo opcijo in s podiranjem sedežev dobila dovolj prostora, da je paket lepo ležal v avtu ter nič oviral med vožnjo. Potem, doma, je bilo treba to še zložit. Presenečenje. Navodila brez odvečnih besed in narisano tako, da je vsakemu bebcu takoj jasno. Ne vem če mi je vzelo vse skupaj deset minut. Nič ne ostane in nič ne manjka. Predstavljam si, kako enostavno mora biti sestaviti celotno dnevno sobo, spalnico ali kaj drugega.

In potem še shit happens. Zakaj nimamo take trgovine tudi v Sloveniji? Mislim, da bi se lahko potem vsi Obiji, Merkurji, Bau tile in Bau oni preprosto lahko umaknili. Ja. Pa naj še kdo reče, da ni res. Nekdo, ki je poskusil kupovati v Ikei, in ki zna primerjati z ostalimi trgovinami.

Evo. Po pavzici je prvi dan mimo in na zalogi je še nekaj zanimivih stvari za predelat, preučit in opisat. Do naslednjega zapisa pa vsem želim, da se imate kar najlepše.

2 Thoughts on “Testing Ikea

  1. nikokaoja on 27. februarja 2012 at 18:37 said:

    Nisi ravno pri ta brihtnih, ne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation