Zadnje čase sicer nekaj razmišljam, kar običajno škoduje mojim malo rabljenim možganom. In sicer se gre za to, da veliko stvari mi pravzaprav ne razumemo. A vprašat se je treba zakaj.

Zato, ker nas vse bolj prisiljujejo, da moramo gledati na vse skupaj črno, temno. Logično. Že dolgo ni bilo dobre novice, ki nas bi spreobrnila in bi mi, državljani, začeli gledati z drugačnimi očmi. Lahko pomodrujemo o določenih zadevah. Torej, bencin se vsake dva tedna dvigne na tako cifro, da sem se sam že odločil, da grem velikokrat v trgovino s kolesom ali peš. In poglejmo si razmišljanja o tem.
Negativno mišljenje: spet so podražili, potnih stroškov pa niso zvišali.
Pozitivno mišljenje: pa naj dvignejo, se bom pa s kolesom več vozil.

Torej, negativno bi bilo treba spremeniti v pozitivno, saj bi se ljudje tako več gibali in več preživeli na zraku, v naravi in v družbi. Ostali, ki se pač ne bi odločili za to možnost in bi prisegali na avtomobile, bi imeli na cestah manj zastojev in jim bi to olajšalo potovanja.

Gremo v drugi primer. Zopet so zvišali trošarine na tobak.
Negativno: kaj pa naj drugega, kot plačujem več, če vedno višajo.
Pozitivno: kaj pa, če bi zaradi tega nehal in nekaj privarčeval?

Tudi tu bi bilo treba biti bolj pozitiven. Ne zagovarjam, naj kadi tisti, ki mu paše, jaz vem, da sem se odločil drugače in zato omejil. Ne samo zaradi tega, ker je to postalo svinjsko drago, pač pa tudi zaradi svojega zdravja. In tisti, ki se bo s ceno cigaret sprijaznil, bo kadil naprej. Lahko se pa upreš, rečeš stop, ne bom plačeval za nekaj, od česar nimam nič in prenehaš. Ja, je težko, ampak se da.

Tretji primer. Podražil se je alkohol.
Negativno: človek si še piva ne more privoščit.
Pozitivno: ljudje se bojo manj zapijali, bla bla…

Tu pa še sam ne vem, kam bi se postavil. Kar pomeni le eno stvar: da je zadnji čas, da končam s tem bluzenjem in napišem kaj drugega. Tako lahko recimo napišem to, da mi vreme glede kolesarstva ni najbolj naklonjeno.

Naklonjeni pa niso niti ljudje. Taki, ki sami sebe dvignejo. Ko sem recimo pred leti v eni družbi rekel, da kolesarim, so takoj bili določeni osebki pametni, da tisto ni nič, petdeset kilometrov naredijo oni v vsakem času. Seveda sem ponudil izziv in rekel, zjutraj ob devetih se dobimo in gremo odkolesarit kakih sedemdeset kilometrov. Nikogar ni bilo. Eni se sploh niso oglasili na telefon in se zvečer izgovarjali, da niso mislili resno, drugi je klical pet minut prej, da mora poštimat kolo in da bo zamudil. Deset minut čez uro je klical, da ima nujne opravke. Ostal je le še eden, ki je prišel in sva skupaj štartala, a je po desetih kilometrih omagal in me skoraj prosil, da se obrneva. On se je, jaz pa šel sam naprej. In potem se delajo pametne.

Druga vrsta kolesarjev, ki me razkači, so meščani. Tisti, iz blokov oziroma tisti, ki doma nimajo drugega dela. Tisti se znajo pohvaliti z veliko prevoženimi kilometri letno, jaz se pač ne morem, ker imam osem ur na dan službo, ko pridem domov, je pa še kaj drugega. Vrt, okolica hiše, sadovnjak. Drva, nujna vzdrževalna dela, pa še kaj. Posledično je samo po sebi logično, da se vsega ne da, ali ne?

Zatorej grem s kolesom kolikor se mi pač da in kolikor mi dopušča čas. Ne vidim ničesar narobe v tem.

In ja, ta dež… kje je poletje, kje je moj že rezerviran dopust…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation