On, simpatičen fant, tik pred vstopom v svoje tretjo desetletje, čedalje bolj razočaran nad ženskami. Logično, saj so ga na vseh spletnih zmenkarijah zavračale kot slabo hrano. Z nekaterimi si je dopisoval nekaj časa, ampak nobena ni bila še pripravljena na srečanje. Razen ona, po dveh dneh dopisovanja.

Ona, visoko dekle z dolgimi lasmi, ravno v začetku tridesetih, v istem letu poročena in po šestih mesecih ločena. Ni še povsem prebolela, ampak bila je pripravljena vsaj družiti se z moškimi. Pa čeprav je globoko v sebi vedela, da ne sme biti slepa in se zopet brezglavo zaljubiti.

Potekalo je lepo. Povabil jo je na romantično nočno kopanje, brez kopalk, za katerega ni bil ravno prepričan, da se ga bo udeležila. Ampak o tem kasneje. Dobila sta se na parkirišču, saj sta prihajala iz različnih koncev. Posebej za ta dogodek je očistil avto, ga posesal ter pripravil dobro glasbo. Ob klimi in sproščenem, čeprav še bolj zadržanem in sramežljivem klepetu, je pot do obale hitro minila. Večinoma je govorila ona. Oziroma bolj spraševala. On jo je bolj postrani pogledoval, se navduševal nad njo in si sam pri sebi mislil ”stari, to je terna”.

Vroče poletno popoldne se je že prevešalo v večer, ampak vseeno ni bilo dovolj zgodaj za obisk plaže. Hotel je nekaj bolj specialnega, kotiček, kjer bosta sama. Zavila sta v picerijo pri odcepu za bolnišnico in zunaj, v prijetni senci klepetala, jedla ter pila mineralno vodo. Tomaž je zbiral pogum, da bi jo prijel za roko, ampak vseeno se je bal reakcije. Ni vedel, kako bo reagirala. Ni vedel, kaj si ona misli o njemu. Ni vedel, če ji je sploh všeč. Oklevajoče je stegnil roko proti njeni in jo, ne da bi se jo sploh dotaknil, spet potegnil k sebi. Moral je pustiti času čas.

Lucija je opazila ta njegov gib. Enako je hotela storiti tudi ona, ampak ni vedela, kaj si Tomaž misli o njej. Bilo je preprosto težko ji dati kakršenkoli znak, da ji je všeč, da si želi njegovega dotika in mogoče kaj več. V spodnjicah je že čutila rahlo vlažnost.

Tomaž je kavalirsko poravnal račun in ji odprl vrata njegovega že starejšega Audija. Ob tej potezi je bilo Luciji jasno, da se ta večer ne bo končal ravno nedolžno. Če se bo kaj zgodilo, se bo, si je mislila sama pri sebi. Ampak ni se hotela zaljubiti, iti tako kmalu v zvezo. Proti Portorožu je bila tiho in premlevala o večeru. Gledala je v prihodnost. Šla bova na plažo, se slekla in me bo hotel nategniti, brez da bi sploh noge pomočila v vodo, si je mislila. Če bo to hotel, je navaden kreten. Ne glede na to, da sem potrebna.

Sprehod po Portorožu je bil prav tak, kot si je Tomaž predstavljal. Povsod ljudje, večinoma turisti. Ne glede na to, da je bilo sredi tedna. Sladoled, počasno lizanje in sedenje na pomolu, gledajoč v morje. Misli, ali naj se jo dotakne, so mu begale po glavi. Še vedno ga je bilo sram, bal se je reakcije. Mogoče bolj potem, ko ne bo več tako svetlo. Lucija mu je pokazala čisto osnovnošolsko foro, kako se s konico korneta očisti uho. Rahlo se je nasmehnil in obenem zardel. Še dobro, da je vsaj malo mraku, da ni videla. Oh, ko bi ti vedela, kakšne pregrešne misli imam o tebi. Tako bi te polizal, te prijel za rit in te nasadil točno tja, kjer imaš za to pripravljen prostor. V gatah mu je kri že pomalem dvigovala junaka, a je za vsak slučaj prekril s torbico. Da si ne bo mislila kaj slabega.

”Greva plavat”, je končno izustila Lucija. ”Mislim, da je že dovolj temno”. Tomažu so se zaiskrile oči kot da bi bil svetilnik. ”Upam, da nimaš kopalk s sabo”, je zadržano rekel, ter se postavil na noge. ”Imam. Kar pa ne pomeni, da jih bom imela oblečene”, je postavljajoča se na noge odgovorila Lucija. S hitro hojo, kot da se jima neznansko mudi, sta prišla do avta, kjer ji je spet odprl vrata, sedla in se odpeljala proti Strunjanu. Čez ležeče policaje in na veliko parkirišče, ki je bilo prazno, le nekaj avtov je samevalo. Iz plaže je bilo slišati glasbo, dišalo je po soli. ”Pridi in ne boj se”, je rekel Tomaž in se odpravil proti hotelu. Lucija urno za njim.

Gledala je, kam je stopal, saj je bila pot kar malo nevarna v temi. Luna je sijala, ampak jo je prekrivalo drevje in bilo je kot v najbolj ceneni grozljivki. Pa po stopničkah gor, pa čer drevesne korenine, mimo male hiške, pa spet stopničke. Le kam me pelje, si je mislila. Nato pa se je odprlo. Velik kamniti križ je stal na samem in obsijan z luno je izgledal še mogočnejši. Pod njim pa morje, pljuskajoče ob skale. ”Pridi”, jo je priganjal Tomaž, kot da bi gnal lačnega bika h koritu. Skozi borovce do ozke in zavijajoče stezice. In po stezici dol ji je ponudil roko, ki jo je zavrnila. Vsiljevati se pa tudi ni hotel.

Prispela sta na plažo. Ker je bilo prav pri stopničkah, ki so končale stezico, še nekaj osamljenih duš v duetu, sta zavila na desno ter se popolnoma osamila. ”Tu sva”, je rekel Tomaž in potegnil iz nahrbtnika odejo ter jo razgrnil po še vedno toplih kamnih. Lucija ni skrivala navdušenja. Sezula je japonke ter hitro pomočila noge v morje. ”Toplo je”, je rekla. Halo, kaj si pa pričakovala, si je mislil Tomaž. Raje se podvizaj in se sleci. Komaj je čakal na njeno nago telo.

”Torej, kopalk res ne potrebujem, ker ni nikjer nikogar, ti pa tudi dosti ne boš videl, ker je noč”, je rekla medtem, ko je slačila oprijete, do kolen segajoče kavbojke. Sicer mu je bilo nerodno, zardel je kot kuhan rak, ampak vseeno je slekel majico ter nato še hlače in stal tam, pred njo, v samih gatah kot najstnik na zdravniškem pregledu. Zakorakal je v vodo, ko ga je Lucija ustavila z besedami. ”Ne boš nag? Mislim, mene vabiš na nočno kopanje, kar nisem počela še nikoli, in ti se ne misliš slečt?” za trenutek je pomislil, da je pogorel. Najraje bi ji takoj povedal, da je sramežljiv, ampak potem ga bi imela za luzerja in nikoli več ne bi hotela z njim ven. Pa čeprav je imel silno željo jo položiti in nikoli več videti.

Se nadaljuje…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation