Že dolgo časa sem premišljeval o predelavi in spremenitvi vrta, sadovnjaka in ostalih zelenih površin okoli hiše, ampak je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat ni bilo časa, drugič je vse skupaj znašalo preveč denarja, tretjič je bila spet kakšna ovira. Tokrat je odločitev padla, ampak zaradi drugih stvari.

Sredi sadovnjaka je bilo treba izkopati jarek. Ni važno zakaj, recimo samo, da smo pokopali nekaj metrov cevi. In ker ob takih stvareh najprej pogledam na finančne zmožnosti, je bila odločitev več kot jasna, da bom to naredil sam, z lopato, krampom in dobro voljo. Zabijem enkrat, zabijem drugič v trdno zemljo in vidim, kako bo po približno enem mesecu jebanja mogoče kaj celo narejeno. Odložim lopato, vzamem telefon in pokličem prvega, ki mi pade na pamet in ima mini bager. Vse dogovorjeno, še isto popoldne pride k meni in začne s kopanjem.

Bila je le ena težava. Moral sem požagati drevje. Jablane in hruške ter eno breskev sem pač moral riskirati. Naj bo. Glede na to, da niso bile nikoli škropljene in so obrodile povsem bio sadeže, so bili ti sadeži bolj mali, vsakih nekaj let pa sta bila tudi samo dva na drevesu. Pa čeprav mi jih je bilo škoda, ampak kaj si morem.

Takrat sem se zopet spomnil na prenovo in si nekako izrisal načrt. Kar tistega, ki si ga zamisliš v glavi in nikakor ne narišeš na list papirja, ker bi ti lahko padel iz žepa in bi potem imel sosed tvoj idealni sadovnjak. In spoznal sem oviro številka dve. Živa meja. Ker jo moraš obrezovati in ker se je nekje vmes že posušila. In je šla ven, na dolžini kakih tridesetih metrov. Ko sedaj pogledam dvorišče, sadovnjak in vrt, sem sam pri sebi zadovoljen. Čakam na dež, da malo zmoči zemljo, nato pa bom vse lepo prekopal in zasadil travo ter nova drevesa. Vas zanima? Saj vem da ne.

Ampak se moram pohvaliti. Del prebivalcev naše hiše je odločil, da bi na del, kjer je sedaj domovala živa meja, zasadili z vrtnicami. In začuda, ta prebivalec ni ženskega spola. Zakaj vrtnice – ker naj bi bilo z njimi manj dela kot z živo mejo. Ok, bomo videli, jaz se bom bolj posvetil stvarem, katere si bom sam izbral. Tako bo del sadovnjaka dodeljen robidnicam, malinam, ribezu in podobnemu grmičevju z užitnimi sadeži, drugi del pa bo namenjen slivam, češpljam in figam. Pa tudi kakšna marelica bo dobila prostor. In ti sadeži bodo primerni za… ja no, namakanje v žganju.

In ker ko ima hudič mlade, jih ima veliko, je bilo potrebno prekopati tudi dvorišče. Ter se potem odločiti, kaj položiti po tleh: pesek, tlakovce, prane plošče, asfalt ali kar zabetonirati vse skupaj. Vredno razmisleka in kje lahko človek v miru in dobro razmišlja? Ob hladnem pivu, logično. Tako sva z edinim kolegom, kateremu ni težko spiti piva ali osmih z mano, včeraj obiskala bar, kjer naj bi stregli tudi odličnega Budweiserja iz ledenega krigla. Glej ga zlomka, prav ta večer je zmanjkalo plina in je bilo potrebno piti tistega iz steklenice. Ampak, ker ima ta bar izjemno nezanimiv pogled na okolico, poleg tega do njega vodi pot, na kateri našteješ cca 15 ležečih policajev in da moraš na vece hoditi skoraj sto metrov, bi se lahko brez problema odločil, da tja ne bom več zahajal. Rešuje ga to, da v bližini ni hiš in te posledično ob enajstih ne podijo domov. In obvezno je treba poskusiti tisto pivo.

In potem je bil današnji dan. Delo me je čakalo, imel sem mačka in preklinjal vse, ki so govorili, da bo danes dež. Ampak sem lepo začel ob osmih in ob štirih popoldan zaključil z glavnim delom urejanja okolice. Vmes sem dve uri počival, saj je prišel napovedani dež. Vse, kar me še čaka, so malenkosti. Sedaj lahko sedem na balkon, prižgem cigaret in odklopim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation