Danes je eden tistih dni, ko bi enostavno določene ljudi postavil pred zid in streljal. Kar spraznil bi saržer, znova napolnil in ga zopet spraznil. Vem, je prepovedano, ampak jaz bi.

Kot sem že v prejšnjem mojem nakladanju napisal, sem prebral knjigo o Stevu Jobsu. Sicer je kar zanimiva knjiga, čeprav me o računalnikih ne zanima toliko in sem malenkostno tudi trpel ob branju o njegovih zgodnjih podvigih. Bolj me je zanimalo njegovo privatno življenje, za katerega se na koncu ugotovi, da ga praktično ni imel. Kljub otrokom, ki jih je malenkostno zanemarjal, a se jim vsake toliko odkupil s potovanjem in podobnimi darili. Vsekakor pa odkrito pisanje o temu, kakšen je bil kot vodja in kot človek. Enostavno ne vem, ali bi mu v določenih primerih rekel, da je pizda ali da je genij. Obnašal se je včasih kot bog, drugič kot hudič. Kot piha veter, bi rekli pri nas. Vsekakor pa malo ganejo zadnje strani, ko vidiš, da je tudi tak človek, katerega so sodelavci spoštovali in se ga direktorji drugih družb tudi bali, ranljiv. O njegovi bolezni je veliko napisanega, tudi o njegovem počutju in počasnem umiranju.

In tak bi moral postati jaz. To sem si rekel med branjem te knjige. Namreč, ko sem se vrnil v službo, je bilo, kot da sem jaz edini, ki tam sploh kaj dela. Človek, ki je bil postavljen na moje mesto, oziroma me je nadomeščal, kar pomeni, da bi moral opravljati moje delo, je očitno tiste tedne samo grel moj stol. Ko je šef prirobanil iz pisarne in mi dal nekaj papirjev na mizo ter rekel, da bi moralo biti narejeno že pred tednom, sem mu jasno namignil, da me je nekdo najbrž nadomeščal, čeprav nimam dokazov o tem, da bi kdo kaj na moji mizi premaknil. Brez besed. ”Vem”, je izustil. Pizda, človek gre na dopust, vedno se določene ljudi pokriva, vedno v tem času nekdo nekoga nadomešča, a meni dajo na stol napihljivo lutko. Mater jim jebem. Sicer je šef nato rekel, da ne zna vsak mojega dela opravljati, kar verjamem, ampak tako prekleto težko je nekoga naučit. Ne, tako težko se nekdo tega nauči. In me vidi, mu pokažem, me vpraša, mu povem, a v istem trenutku, ko mu povem, mu očitno gre skozi drugo uho ven. In zaradi tega, ker sem bil nekaj dni na dopustu, si moram zdaj kvarit oči, hrbet, živce, možgane in pljuča, ker nekdo, ki bi moral znati opravljati tudi moje delo, sedi na mojem mestu, si vrta po nosu in iz smrklja dela žogice ter frca naokrog po delovnem prostoru. In zato bi rad postal kot Jobs, da bi mu postavil vprašanje in nato nepremično, brez trzljaja gledal vanj, direkt v oči.

Ampak, ali je vredno? Bojo sprejeli? Bojo rekli, da sem postal šefov ljubljenček in da se delam dobrega za vsakršno stimulativno nagrado? Ali bojo enostavno rekli, da sem debil, da sanjam in delali naprej po starem? Če samo enemu odprem oči, bo to dobro. Kot zgleda, se niti ne bojijo za svojo službo in pridejo tja in jim določenim ni problema zapraviti polovico delovnega časa za pitje kave, četrtino za privatne pogovore po emailih, četrtino pa še za nemogoče delavske pogoje. Če imaš urnik od sedmih do treh ni prav, ker bi zjutraj še spal, če ga imaš od osmih do štirih spet ni prav, ker prideš pozno domov. Če je v pisarni hladno, ni prav, če je toplo in laufa klima, se spet pritožuješ. Marsikdo bi ubijal za tako službo, ti pa se zezaš. In če sem še nedolgo nazaj trdil, da je redna zaposlitev prestiž, me je ravno včeraj kolega, s katerim enkrat mesečno spijeva kavo, postavil na trdna tla z besedami, da niti to ne velja nič. Jutri gre firma v kurac, potem se pa jebi kot veš in znaš.

In če sem začel z ubijanjem, bom z njim tudi končal. V takih primerih, ko bi nekoga pregrizel na pol, se je najbolje spraviti na nič krivo stvar. Zato enostavno paše sesti na kolo in se zgoniti do amena, da spuhti vsa jeza ven iz tebe. Ali cepiti drva ter si predstavljati na njih obraze. Pičil me je komar, zato sem ga z velikom veseljem ubil. Nadloga nadležna. In spisal sem tole, da sem skozlal vse kar me danes muči na ekran in spackal še enega izmed mojih manjvrednih blogov.

Jutri je pa nov dan in bo spet nekaj za punce. Ne, ne bom lepil slik od tičev in postavnih, mišičastih lepotcev, temveč bom ustregel parim osebam, ki so mi poslale prijazen email in privatna sporočila na facebook ter objavil svojo sliko. Ko jebe. Pa naj me kdo spozna.

Do takrat pa se zadržujte v senci in veliko pijte, obenem pa ne pozabite na hišne ljubljenčke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation