No, pa sem se vrnil k blogom. Moram reči, da so me tile štirje kratki dnevi oddiha napolnili z energijo in da sem mnogo razčistil sam s seboj.

Najprej sem spoznal, kako zelo ti žival vrača ljubezen. S Petrino psičko sva namreč v petek mahnila na daljši sprehod in ker je nisem držal ravno na kratko na povodcu, je bila izjemno hvaležna in zelo pridna. Valda sva si metala še palico, se malo pocrkljala in prinesla domov poleno, kar je standard. Naslednji dan, ko je bila prisotna tudi Petra, je bilo malo drugače. Logično, da te pes ne uboga, če kričiš nanj ravno v trenutku, ko je okrog njega toliko zanimivosti, ki ga mikajo. Nadaljevali smo z mačko, to po mnenju mnogih hinavsko živaljo. Kar kako uro sva se valjala po tepihu v dnevni sobi ter se igrala. Anblivbl, kako tudi že odrasla mačka potrebuje igro, ljubezen in zanimivo, kako jo vrača.

In brez alkohola ne gre. Majhno praznovanje v družinskem krogu je zahtevalo spiti nekaj piv, čeprav mi, priznam, tisti dan niso najbolj sedle. Kolikor je bilo mogoče, sem se pač upiral in mi je celo uspevalo. Posledično sem naslednji dan bil zdrav, nič me ni bolelo in lahko se zahvalim samemu sebi, ker se mi je uspelo upreti.

Da sem popolnoma zanič, sem ugotovil šele včeraj, ko sem vsepovsod iskal robčke ter jih pridno filal s šmrkljem. Kaj si morem, gibanje na zraku povzroči, da ti zakuha, potem snameš kapo, malo zapiha in si tam, kjer sem trenutno jaz. Ampak se ne sekiram. Bom preživel, seveda s pomočjo čaja, drugih stvari, kakih tablet, se namreč ne dotaknem. No, torej, nedeljo je bilo treba preležati, saj volje za kaj drugega tudi nisem imel. Tako smo navijali za Tino Maze in obenem ugotavljali, kdo ima prav, ona ali Tomaž Lovše. Meni osebno je bolj pri srcu Tina. Pa še simpatičnejša je od modela, ki verjetno ne zna stati na smučeh.

In potem film. Prvič v zgodovini, no, odkar gledam filme, se mi je ponovil nek insert. V istem dnevu. V različnih filmih. Gre se za to, da model hoče spraviti prtljago v hrošča in odpre pokrov motorja. Najprej sem to videl v filmu Downtown iz leta 1990, kjer policist, spravljajoč uniformo, odpre prtljažnik. Kjer se sicer skriva motor. Da se to verjetno zgodi v veliko filmih, sem si rekel, ko sem pogledal še film The Guard, v katerem slovi Katarina Čas. No, ne ravno slovi, saj ji je dodeljena manjša vloga, ampak vseeno velik korak zanjo. No, tamle starejši tip prav tako odpre zadnji del hrošča, ker bi rad nekaj spravil v prtljažnik. Ali je to naključje, da sem videl dva filma s podobno foro, ali pa je res veliko takih filmov?

Pa da ne bom dolgovezil, začel sem resneje premišljevati o selitvi. Bližje Petri. Pravzaprav zelo blizu. Pa čeprav bom imel dlje do službe in bom zaradi vsega skupaj še kaj izgubil. Ampak… zaenkrat premišljujem. Če se bo kaj zgodilo, boste pa obveščeni.

Zdaj pa je treba kaj delat. Se beremo zopet jutri, do takrat pa lep pozdrav. Pa čeprav sem brez volje zaradi prehlada in je prav zaradi tega tudi današnji blog na ravni triletnega otroka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation