Že nekaj časa nazaj sem po mailu dobil spisek vprašanj, na katera naj ne bi bilo odgovorov. Povem po pravici, še sedaj se ubadam s temi vprašanji, ker samo človek s tako bujno domišljijo lahko dobi odgovore. Do sedaj mi je uspelo najti odgovore na tri vprašanja, ki jih bom pozneje posredoval. Sicer se pa ljudje večkrat znajdemo pred vprašajem. Iz povsem enostavnega razloga.

Štirinajstletnice se noro zaljubijo v fanta in ko jih ta čez uro in pol zapusti, so pripravljene na samomor. Zakaj, zakaj, se sprašujejo. Enostavno. Tudi zakonci, ki se po dvajsetih letih zakona ločijo, se sprašujejo isto. In ko ti v službi dajo odpoved, se poraja isto vprašanje. Še ko se sosedova mačka poserje na solato, se vprašamo zakaj. Jebemti, celotno življenje je en velik zakaj.

Pa ni vedno tako, da ne bi vedeli odgovora. Pred štiridesetimi leti, ko nisem bil še niti spermij, ni bilo tako. Ker so se ljudje pogovarjali, preživeli več časa skupaj, skupaj večerjali, se družili in se bolj posvečali eden drugemu. Potem sem postal spermij, zaplaval točno tja in se rodil in danes sem tu, kjer ugotavljam, da med ljudmi ni več komunikacije. Enostavno. Sodelavci se držijo togo, kot bi imeli palico skozi usta in skozi rit ven, kot odojek. Prideš na občino, ti debela in skodrana kuzla tik pred upokojitvijo vrže tja vse stvari, brez obrazložitve, kaj in kako speljati določeno zadevo. Ne razumemo več tistega stika, ki ga bi morali imeti, za odnose nam je zelo malo mar. Tisti, ki imajo službe, se o njih pogovarjajo še doma, tisti, ki jih nimajo, skrbijo za dve kokoši in ostali del dneva preživijo na internetu. No, to počnejo tudi tisti, ki imajo službe. Čedalje manj je druženja za šanki. Pogrešam čase, ko si šel ven in si vedel, da boš nekoga poznanega dobil srkati deci belega. Danes človek pije sam. no, ob cenah pijače, je resnično najboljše ostati v domači kleti. Torej, kaj smo se naučili? Da ima vsak zakaj svoj zato, le razmisliti moramo o postavljenem vprašanju. Pa ne na silo, ampak lepo počasi, s trezno glavo in s toplo besedo. Znamo še nekomu povedat, da ga imamo radi? Da nam veliko pomeni? Da ne moremo brez njega? Jebeš, resnično je lažje preko esemesa, ampak samo pogumni to naredimo direkt, v fris. Pred vsemi.

Dovolj nakladanja, saj nisem viličar. Torej, tri vprašanja, na katere naj ne bi bilo odgovorov.
1: zakaj je boksarski ring kvadraten in ne okrogel? Dolgo časa sem razmišljal in prišel do zaključka. Čeprav bi bilo za gledalce boljše, če bi bil okrogel, zaradi preglednosti, so modeli izumili kvadraten oder, ga obdali z vrvmi in postal je ring. Kvadraten pa zato, ker se okrog okroglega ringa ne bi dalo postaviti vrvi, oziroma bi morali imeti toliko palic vmes, ki bi zmanjšale gledalčev pogled na ring. Enostavno? Lahko še bolj zakompliciram. V kvadratnem prostoru se lažje boksar nasloni, ko sedi v kotu, ki ga v okroglem ringu niti ne bi imel. Pa ne mi rečt, da to ni odgovor.

2: Zakaj pes sovraži, če mu pihneš v obraz, ob vožnji z avtom pa ima najraje glavo ven? Ok, tu je treba najprej povedati, da vsi psi ne sovražijo, če jim pihneš v obraz, kot tudi vsi psi ne obožujejo tiščanja glave skozi okno ob vožnji. Dejstvo je, da določeni psi obožujejo veter, ki jih piha v glavo ob vožnji. Uživajo v tem, tista vaša sapica iz ust jim no dovolj. S tem vam hočejo povedati, češ, pejva se peljat, ne mi pihat. Drugo dejstvo, kako se drži pes, ki je ponosen? Sedi. In ob tiščanju glave skozi okno je tudi v napol sedečem položaju, razen če je manjši. In takrat tudi hoče, da ga vsi vidijo, takrat je on šef, takrat je on zvezda večera, za razliko od Alye. In še zadnje dejstvo, zakaj sovražijo pihanje v obraz. Imate psa? Sovraži to početje? Mogoče je čas, da preverite svoj zadah…

3: Še zadnje vprašanje. Če smo se ljudje razvili iz opic, zakaj potem te še vedno obstajajo? Treba je razmisliti. Po neki teoriji naj bi nas ustvaril dobri možicelj, nam vzel rebro in naredil našo boljšo polovico, ki nas je pripeljala do tega, kar imamo zdaj. Ker je jedla jebeno jabolko. Če bi bila Kitajca, bi pojedla kačo. Druga teorija nas uči, da so opice postale naprednejše in so izumile črke, številke in se odločile hoditi po dveh nogah, se med spanjem raztegnile, zjutraj obrile in z aktovko šle v službo. Če verjamemo drugi teoriji, kar je povsem možno, da je bilo res, na vprašanje resnično ne najdemo odgovora. Očitno je, da vsaka opica ni imela želje po napredku in je ostala opica, tiste druge pa človek oziroma ljudje. In ljudje smo seksali med sabo, opice med sabo. Odgovor je pa tak, opice ne morejo izumreti, ker ljudje še vedno rabimo nekoga, ki bo delal na ministrstvih, v vladi, bil šef v velikih podjetjih, tajkun, lažnivec, tat in prevarant, ki ne zna razmišljati pametno, temveč dela po nekem načelu, da je bog najprej sebi brado ustvaril. Pa smo spet tam…

In potem pride petek, dan za nov začetek. V primeru, da se bo nadaljevalo dokaj toplo in soparno vreme, priporočam mirovanje v hladnih prostorih z obilico pijače in kakšno lahko zaposlitvijo. Sam se bom čez vikend posvetil drugim stvarem, vrnem se v torek, če me prej ne premami kak komentar. Imejte se radi.

4 Thoughts on “Vprašanja

  1. sara on 22. junija 2012 at 1:20 said:

    Zanimiv način pisanja, peterfilec. Besedne sestavke, na sicer vprašanja s težo, podajaš lahkotno, prezračeno. Pritegljiva tematika, kot odraz časa v katerem se nahajamo. Jo bom pa še jaz malo pokomentirala, ko sem že ravno ugasnila beden program na tv in se kmalu zatem znašla tu.

    Ne le iluzija zaljubljenosti, ki jo, če se nam zgodi ali dogaja, občutimo kot resničen pojav … mislim da prav vse, kar si v prvem odstavku naštel, lahko postane del vsakodnevnega tebe, brez česar marsikomu enostavno več živeti ni. Tudi posameznik, ki ima npr. nekoga tako zelo rad ali ga močno ljubi, če to svojo ljubezen naposled izgubi, (in) ali nekdo, ki ga v življenju v glavnem izpo(po)lnjuje kreativnost, potem ko je izločen iz delovnega ali socialnega okolja, zlahka izgubi svoj smoter bivanja, obstoja, preživetja. Zato je vsakršen nenaden ali morebiti emotivno enostransko nerazdružljiv (in) ali v smislu občutka ustvarjalne koristnosti razvrednoten, nedoumljiv, “zato” na “zakaj”, lahko dejansko smrtonosen. V mnogih primerih tudi res usodno, dobesedno, v kolikor se ni sposoben zadovoljiti z zanj nenadomestljivo, torej z neko neprimerljivo alternativo in se navidez močnejši, bolj utrjen, prebijati naprej. In spet, seveda, če le ve zavoljo koga ali česa.

    Sicer pa imaš popolnoma prav, tudi sama opažam, da nam, ne glede na možnost vzpostavljanja virtualno-socialnih stikov, vseeno nekako manjka komunikacije, kot smo je bili še nekaj desetletij nazaj vajeni. Tiste pristne, neposredne, iz oči v oči, med družbo znanih obrazov ali prijateljev, ki je bistveno manj na udaru, kot je recimo lahko naudaru nek tak virtualen reality show … torej komunikacije v reali, bolj zasebne, intimne, predvsem pa kvalitetnejše, tako po možnosti izbora sogovornikov, kot po vsebini in namenu druženj. Medtem, ko srfanje po medmrežju osebno dojemam kot paralelno možnost, ki v zvezi z informiranostjo sicer resda ponuja nešteto povezav do zanimivih tem, posredno do nenehnih učenj in znanj – predvsem po vzvodu hitreje in več, je pa spletno komuniciranje zame, moram reč, kar nekako težavno. Ni to, da ne bi bila družabna, le neprijetno se včasih počutim sredi stejđa, kjer lahko vsak vsakogar, ne da bi ga kot celovito osebnost sploh poznal, po svoje sodi, obsoja, ali mu z načrtnim izživljanjem celo škoduje (tega ni malo in tu se ves hec neha). Vsej navidezno “debeli koži” piscev blogov navkljub, je treba vedno znova jemati v zakup dejstvo, da je nemogoče sprovest bložno selekcijo bralcev, ne izogniti se “oddaljenim” spletnim odzivom, kot je tudi težko, a vendarle nekoliko lažje, narediti selekcijo komentatorjev. Na splošno pa med debaterji pogrešam nekoliko več sproščenega in s tem spodbudnega vzdušja … zdi se, kot bi se v zadnjih nekaj letih forumi prelevili v eno samo boksarsko prizorišče … hehehe … s številnimi ringi in širno navijaško publiko, kjer poanta druženja nekako postaja vse bolj le še tekma, kdo bo koga bolj na gobec, po možnosti pod drhalskim sloganom “preživijo le najmočnejši”. In če naj bi to bilo to, potem me osebno prav nič ne mika, da bi se udeleževala tovrstnih virtualno-gladiatorskih iger, ker me rumeno-jebeni verbalni boj za golo preživetje inspirira enako, kot bi me recimo navduševala bitka na kakšnem javno-krvavem bojnem prizorišču realnega življenja, torej nič. Vsakršrn surov odnos me kvečjemu odbija in demotivira. Jah, eni smo pač presubtilni za ta svet. Oz. za delovanje v dimenzijah prenizkih vibracij, pa kjerkoli že naj si to je. Rada pa spremljam kakšne konstruktivne debakle, z natroski zrnc pomenljivih detajlov, ki morebiti pripomorejo k brstenju mišljenja v ožjem in širšem kontekstu družbenih premikov na bolje vnaprej. To pa ja.

    No in zdaj, ko veš, da me boks absolutno nič ne zanima, hehehe … in da o tem “nešportnem športu” tudi sicer nimam pojma (niti ne želim imet), bom pa v svojem borilno-veščinskem slogu, vendarle poskušala sesuti tvojo teorijo pod točko 1. In to v prah! Z argumentom slik proti besedi, ja? Zakaj bi naj boksarski ring ne bil okrogel, ne vidim razloga. Poglej, da je lahko.

    http://cdn0.sbnation.com/imported_assets/714045/ufc_20octagon-thumb-1000×609-833.jpg

    Dobro. Resda je na zgornji slikci ring (sicer za kick-boxing) osmerokoten, pa vendar … naj tvoj dvom omili še ta, nekakšna prototipska možnost okroglega …

    http://cdn3.sbnation.com/imported_assets/713994/odysseycage.jpg

    Te tudi to ni prepričalo? Hja, potem si pa oglej še en dizajn.

    http://cdn.bleacherreport.net/images_root/slides/photos/000/581/374/patriot_center_odyssey_cage_crop_650x440.jpg?1292949944

    Sploh pa se krogu kot takemu, z uporabo besede “ring”, v tem primeru, že vsa leta dela huda krivica! Čemu se torej, po tvoje tega domnevno upravičenega kvadrata, ni potemtakem prijel kar square-box? A?
    In nenazadnje, če mene vprašaš, bi z malce montažne idejotvornosti, arhitekti tudi tisti kot za sesute pretepence lahko prav elegantno in domišljeno izvedli. Kaj, kako, kje? V prečkah je rešitev za večfunkcionalnost!

    S tvojim sestavkom pod 2. bi se kar kar strinjala, nimam kaj dodat, razen morda to, da z udomačenimi psi nimam toliko izkušenj kot z mački, ki pa se v okoliščinah, ki jih navajaš, obnašajo, presenetljivo, dokaj podobno, kot pišeš za kužke. No, vsaj moje domači mačkoni se običajno odzivajo enako. Z vetrom v kožuhu ležerno uživajo, če jim pa pihnem v obraz, znajo pa kdaj tudi zapihati nazaj … hehehe.

    Vprašanje pod 3. je pa najbrž najmanj množično, če že ne večno aktualno in tudi sama sem se točno o tem in tako, že kot osnovnoškolka spraševala. In kasneje v življenju prišla do nekih odgovorov, ali bolje povedano – do svojih resnic, za katere si pa seveda ne drznem z gotovostjo trditi, da so dokončne, absolutne … in jih iz tega razloga tudi nerada delim z neznanimi ljudmi, še manj z drugačemislečimi, saj ni moj namen, da bi kogarkoli v karkoli želela prepričevat, čeprav … res dobro dene, ko kdaj naletim na ljudi, ki podobno razmišljajo, ali imajo vsaj približno enak pogled na razvoj človeka, še bolj pa v družbi redkih sobitij s podobnimi izkušnjami, ki so jih le-te pripeljale do nekaterih spoznanj, ali specifično določenih uvidenj. Filozofija se pa tako ali tako lahko začne že kar pri temeljnem vprašanju o medsebojnih razlikah (diferenciacije med genskimi zasnovami, dnk zapisi, preddispozicijami za različnih danosti, hendikepiranosti …) in večno nadgrajuje v danih razmerah znotraj prostorčasa, v odnosu do vsega kar je, vključujoč svoj izvor in upoštevaje stališča iz katerih izhaja … (npr. kaj za nekoga pomeni ali kaj komu sploh predstavlja pojem uspeh … in kaj napredek … in kje naj se, za tako kompleksno bitje, kot človek je, v lastnem prizadevanju za vsestransko optimalen razvoj, ta napredek sploh konča … in do kod je nek napredek individuumu ali pa vrsti homo sapiens v korist … in od kod naprej, humanosti, ki človeško bitje determinira, v škodo … itn)

    In … heh, novica dneva, ki veje iz filozofije tvojega sestavka, je torej ta, da me čaka izumrtje? 😉 Sem namreč na tisti strani rešetk, kjer menimo, da neefikasnih direktorjev, nesposobnih šefov, neučinkovite vlade in njenih disfunkcionalnih ministrantov, še manj pa arogantnih tajkunov in drugih egoističnih barabinov, človek za svojo srečo v izpopolnjevanju, na poti h kompleksnejšemu razvoju sebe – kot bitja z dodano vrednostjo – razumom, ne potrebuje. Nasprotno, ljudem se na ta način celo odteguje pot do razvoja božanskega dela v sebi. Pa brada gor ali dol, tako tistim z njo, kot onim brez. Bojkotiram britje bosih stopal, namesto tega priporočam skalpiranje kosmatih duš! :mrgreen:
    Okej, resno, poznam eno šimpanzjo samico, ki zna z glavnikom in ogledalcem fantastično zamotit svoje opazovalce, ampak o tem morda kdaj drugič …
    Mislim, da bi za prvi obisk moralo biti to kar dovolj, da se pod vso težo mojih črk zdaj še tvoja stran ne sesuje … Imej se, užij vikend … in morda še kdaj na branje.

  2. Peter Filec on 22. junija 2012 at 7:07 said:

    Neprecenljivo – komentar daljši od bloga 😀

  3. Na vprašanja ne bom odgovarjala, ker bi verjetno dobil še en komentar, daljši od bloga. Bom pa kot predstavnica študentov rekla, da je celoten sistem komunikacije zamrl in vse se začne v družini, kjer marsikje ni več osnovne komunikacije (kot opažam pri svojih vrstnikih), potem pa so tu še socialna omrežja, ker je veliko lažje nekaj napisati, kot dejansko povedati v obraz …
    Je pa tudi res, da se tu razlikujemo tudi naravoslovci in družboslovci, kjer s(m)o družboslovci veliko bolj odprti in lažje navežemo stike. 🙂

  4. vsako vprašanje ima odgovor in obratno…..tudi v množini…..komunikacijsko pa ne vidim toliko problema v količini, kot kakovosti le te…..sploh na spletu…..ampak zanimivo, kako povsem drugače komunikacijsko škripajo nekateri na spletu ali pa v živo, sploh če ne vedo, da veš, kdo so…..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation