Dvajset let po začetku vojne, ki je trajala le nekaj dni, se nekateri še vedno borimo. Vsak v svojo smer. Medtem, ko se nekateri proti rasizmu, se drugi proti pedofilskim duhovnikom, tretji proti drugačnosti, največji shit pa je ta, da nihče ne doseže nič. V primeru, da si človek, ki sovraži Bosance in enega premlatiš, boš prej dosegel to, da te bo naslednjič pregumpalo šest Bosancev, kot pa da ti bo nekdo čestital. Iz tega se naučiš, da jih pustiš pri miru, tako kot oni tebe.

Tistega leta 1991, na današnji dan, sem bil dovolj star, da nisem nosil več plenic, obenem pa sem bil premlad, da bi kadil. To so bili časi, ko fant odrašča, vseeno pa misli, da mu tič stoji zato, da lahko dlje ščije. Potem pa presodite sami, pri katerih letih se to dogaja. Spomnim se, kako sem šel s fotrom gledat tanke, z nama je šla še takrat rockersko usmerjena sestra. In potem so prišli vojaki in nas ustavili, ne vem kaj so hoteli, od fotra so hoteli osebno, njemu so se pa tresle kratke, takrat moderne Adidasove hlače z dvema črtama. Od sestre niso zahtevali nič, verjetno ker je imela majico Guns N’ Roses, katerih ljubitelj je očitno bil tudi takrat ponosni vojak. Največji zmagovalec sem bil pa definitivno jaz, saj sem se junaško izkazal. Bil sem namreč tiho kot rit, tresel sem se kot velikanski vibrator in le še vprašanje časa je bilo, kdaj bodo izbruhnile solze. Te tudi kasneje so, tako zelo, da smo lahko doma zalili rože. Ampak sem bil zmagovalec: nihče me ni vprašal po ničemur, strah sem pa tudi ponosno skrival.

In tako so minevale počitnice ter dnevi, ko zaradi prepovedi staršev nisem smel gledati dnevnika. Da ne bi videl kakih grozot, so mi razložili nekaj let kasneje. Spomnim se, kako smo takrat čepeli vsi sosedje pod lipo in delali načrte, kaj bo v zaklonišču. Foter razkazal vse, naša hiša je bila takrat edina podkletena v našem delu vasi. Kako se pride noter, kje bo kdo ležal, kje bojo zaloge hrane. Nič ni bilo nujno, le sestanki pod lipo. Tam so očetje govorili o tankih, mame o poceni krilih, mi otroci pa se ponašali s plastičnimi bagri, avtomobilčki in z uspehom v šoli. Od tistega leta naprej se nismo nikoli več tako družili, tam, pod tisto lipo.

Danes je pravzaprav vse v pizdi. Po televiziji spremljamo stvari, ki so se nekoč dogajale pri nas, s sosedi se skorajda ne pozdravimo več, lipo so požagali in naredili parkirišče za novega audija, ki ga perejo vsako soboto in redno zaklepajo. No, to počnem tudi jaz, ampak kje je čas, ko so očetje parkirali zastavo 128 in jo pustili odklenjeno, brez da bi kdo kaj pobral ven. Mladina visi za računalniki in plejstejšni, starejši morajo kljub penziji delati. Vsega tega včasih ni bilo. In to ne tako zelo dolgo nazaj.

Ampak danes tudi ni tako zelo slabo. Tistega, ki nima službe in je vsaj malo iznajdljiv, ne more jebat nihče, nima šefa, nima sodelavcev. Delo na črno je še najbolje plačano, državi se o tem ne sanja, redno zaposlenim pa tudi ne o tem, kakšno srečo imajo. Pa se lahko pritožuješ kakor hočeš, plača bo zmer nižja in cene vedno višje. Pol se pa jebi in preživi. Ampak se da. Z veliko volje in iznajdljivosti.

O vojni pa ne bom kaj preveč, ker ste mogoče že ugotovili, koliko sem bil star takrat in… Poleg tega niti ne vem, zakaj je točno šlo. No, vem, ampak ne bom o temle tukaj, za to so drugi blogerji.

5 Thoughts on “War

  1. Dragi Peter,
    že, ko si pisal na eDi, da si želiš več obiska bloga, sem te želela potolažiti.
    Ne sekiraj se. Da ni vzrok v tem, da si na svojem. Iskreno, iz svojega srca pišeš na svoj blog. No vidiš, tudi na Drugem svetu si.
    Sama imam toliko slabih izkušenj na javnem spletu, da sem blokirala komentarje. Imam na eDiju tri bloge in so zelo brani, kljub blokiranim komentarjem. Ali občasno so dovoljeni komentarji za eDijevce. Še za pisanje svojih sporočil na svoje bloge porabim mnogo časa. Ki ga nimam, četudi sem starostna upokojenka in sem doma.
    Ti kar svobodno piši svoje izpovedi!
    Te prijazno pozdravljam, R.

  2. Peter Filec on 29. junija 2012 at 7:26 said:

    Jeah… Take komentarje imam najraje.

  3. OJ, Peter, saj si prijazen.
    Sama pa se moram s spleta čim bolj odvrniti.
    Sem na internetu devet let in sem mnogo slabega doživela.
    No, na eDiju imam vseeno svoj krog spletnih prijateljic in kakšnega
    spletnega prijatelja.
    Zato bom edino še večinoma pisala na svoje bloge.
    Sončne pozdrave od R.

  4. uh…tole sem na eks prebral…..ampak Pero – Adidas tenerka z dvema črtama…ja, padel sem na finto….sicer pa na kratko zelo jasno in jedrnato opisani zadnji dnevi podedovane ljudske sloge iz prejšnje države….tudi to je izginilo po večini, ali pa še ni tako hudo, da bi se sloga pod lipo ponovila tudi brez izrednega vojnega stanja…..
    spoštujem pa, da nedvoumno poveš, da ne boš debatiral o določenih obdobjih, ker jih nisi osebno doživljal oz. si jih na svoj poseben opisan način…..
    za razliko od nekaterih gumbcev, ki danes štejejo recimo 20 let, vedo pa natanko vse kdo se je boril s kom kje, v katerem grmu, koliko je bila ura in podobne krame, o čemer seveda čutijo dolžnost obveščati vso javnost, čeprav so edino vojno takrat imeli s svojimi plenicami…..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation