Po tem, ko je minil verjetno moj zadnji letošnji dan ob morju, se je bilo treba iz tiste enodnevne zasanjanosti, vrniti nazaj v kruti in realni svet. Pa ne bom sedaj tu o balonu in kdo bi lahko bil kriv ter kdo je dejansko kriv. Pač, blog ni zastavljen tako, da bi pisal o tragedijah in zato tega ne počnem, sočustvujem pa s svojci ponesrečencev in umrlih v tej nesreči.

Torej, dan na plaži je bil čudovit. S Petro sva že malo čez 9 prispela na lokacijo, ki jo obiskujeva vedno, ko si privoščiva samo dan morja. Za več dni nikakor ni, saj se mi bi zmešalo, kljub lepi okolici in pretežno mirnemu obnašanju ljudi. Da je kar en dan med tednom in ne med vikendom, je bilo opaziti že pri parkirišču. Sicer še vedno polno italijanskih in avstrijskih turistov, ampak občutno praznejše kot ob nedeljah. In enako je bilo tudi pri iskanju senčnega kotička ob vodi. Idealno, nemoteče in povsem sproščujoče.

Vendar, nekako sem ugotovil, da to ni zame. Kljub temu, da sem rad sam s sabo in samo s svojimi mislimi nekje v naravi, mi občasno paše tudi opazovanje ljudi. Ampak res samo občasno. Njihovo obnašanje, vedenje. Kaj delajo med brezdeljem. In ugotovitve? Nekateri so obsedeni z iskanjem žensk do nekje tridesetega leta starosti in čakanje na morebitno slačenje modrčka, drugi z vrtanjem po nosu, tretji spet z branjem, največji frajerji pa imajo ob sebi laptop, tabločni računalnik, mp4 predvajalnik ter še iphone. Da jim nič ne uide.

In ker je bilo malo ljudi, je bila tudi bera jošk majhna. Cirka dve deklini so omembe vredni, pa še ti dve so samo ležalo brez modrčka, tako da je bil razgled nikakršen. Drugačna je bila skupinica štirih Italijank, ki so tudi med sprehajanjem po plaži in plavanjem prosto pustile, da so se bradavičke nadihale in sprostile od sicer stalne pokritosti z blagom. Problem je le v tem, da so namesto verižice med joški nosile popek, saj so bile v kategoriji nekje šestdeset plus. Ampak okej, za starejše moške je bilo poskrbljeno, zame pač ne.

Poležavanje na plaži človeka izčrpa in zlakoti, kar pomeni, da je bil obisk picerije, kjer sicer redno jeva, ko obiščeva morje za en dan, nujen. Resnično najboljša pica daleč naokoli, izvrsten ambient in cenovno smešno. In te po dveh brezalkoholnih pivih enostavno prime, da bi poslal sms šefici in ji natvezil, da sem bolan, da me jutri ne bo v službo in bi to poležavanje podaljšal za en dan. Če je kaj napornejšega od vsega tega, je vožnja domov. Avtocesta, polna tovornjakov in tebi se spi. Spi za popizdit. Rešitev za vse, ki se vam to dogaja: prva bencinska, ustaviti za dvajset minut, popiti monster ter vreči vase nekaj vode, nato pa odpreti šipo, dvigniti volume na radiu in naprej, deluje, vsaj pri meni. Kar ne pomeni, da se mi je naprej spalo, ampak to, da sem dejansko pripeljal domov, nato pa kar brez obiska tuša odšel spat. Ker se mi enostavno ni ljubilo.

In tako je minil zadnji morski dan. Zame. Zjutraj pa spet v službo, kruta realnost, vročina do 39 stopinj, nestrpni vozniki in tečne tajnice. Welcome. Ko zadanem jackpot ali sedmico, kupim hišico ob morju za poletno rezidenco, stalno prebivališče pa si poiščem nekje visoko. Vsaj na jurja nadmorske višine. Tam mi bosta družbo delala ( poleg Petre, seveda ) tudi mačka po imenu Mijau ter bernski planšar s preprostim imenom Dog. Do takrat pa mi ostane to, da polnim rezervoar avtomobila vsakih 14 dni po par evrov več in da čakam, kdaj si bo kdo izmislil, da bi lahko varčevali tudi na tak način, da bi mi pobrali še več.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation