O zvestobi bi se dalo napisat marsikaj, celo več, kot lahko kdo na hitro pomisli. Zvestoba je veliko več vredna, kot recimo neka materialna dobrina, ker materialnih dobrin je pač naokoli za eno malo morje, zvestoba pa..ja, le redki smo tisti, ki znamo s tem.

Po tem, ko sem si vzel skoraj mesec dopusta, kar se bloga tiče, sem si danes rekel, da bo pa treba nekaj napisat. Pač, imel sem toliko dela, pravzaprav ga imam še, da se ven ne vidim. Ampak danes je čas za blog. In ob tem se moram zahvaliti mojemu rednemu bralcu, ki me redno, ko nekaj dni nič ne napišem, preko FB spomni na to. Tako da, David Pačnik, hvala.

Že kot mulo sem bil trdno zaljubljen v določeno stvar. Spomnim se medvedka, kateri me je spremljal vedno in povsod. Ko je pač nekega dne končal svojo kariero brez ušes, oči, ene roke in za nameček, brez obeh nog, invalidskega vozička za plišaste živali pa takrat še nismo poznali. No, sej ne vem, če sedaj obstaja. Starši so mi pač morali kupiti novega, katerega sem vztrajno zavračal le zato, ker je bil svetlo rjave barve. To je tudi edini primer rasizma v mojem življenju. Sej je bil lep, mehak in vse je bilo prav, ampak čez starega invalidnega medveda ga ni bilo. Zvest sem ostajal le njemu.

Ko sem vsaj malo odrasel in šel v šolo, so morale biti barvice take, svinčnik tak in nalivka taka. Nič drugega. in ne, ni se šlo za neke ornk znamke, le da sem se z njimi dobro počutil, da so pošteno sodelovale z mano in opravljale svoje delo. Zvestoba, katero bi bilo treba marsikateremu malčku sedaj vcepiti. In moj odnos do teh stvari: vsak večer ošiliti, lepo zložiti v peresnico, poravnati. Obvezno.

Potem so prišla najstniška leta. Zvest sem ostajal najbolj poceni belemu vinu, apn6 in west silver. In travi. Ostalo ni bilo važno. Materialist nikoli, ni me mikal prestiž, da bi si kupoval marlboro. Striktno sem se držal zgoraj opisanih stvari. In potem izpit za avto. Katerega sem imel v lasti le zato, ker so starši kupili drugega in so jugoslovansko požrešnico podarili meni. Kako leto, potem sem se odločil za nakup svojega, nobena prestižna znamka, kateri ostajam zvest več kot dvanajst let. Vmes tudi zamenjal avto, ampak še vedno iste znamke. Mala poskočna raketka, čisto dovolj zame.

In ker ravno gledam nekaj po telefonu, lahko povem še to. Prva reglja, vsi poznamo katere znamke je bila. In potem naslednji, iste znamke. Pa skok nekam drugam, zgolj testno. In čez leto spet, potem sem nekaj let prisegal na Nokio. In se vrnil na Sony Ericsson. Potem Samsungi, Motorole, celo Htc se je znašel vmes, prvi android, ki sem ga imel. Ter ga zamenjal po slabem mesecu in nabavil Sony. Pa če nisem jaz zvest, potem ni nihče.

Ko sem spoznal nasprotni spol in ljubezen, sem si mislil, to je to. Pa ni bilo. Lahko sem se trudil, pa je vedno prišel kdo vmes, zalizal mojo ljubezen in kar naenkrat sem bil pozabljen. Prikrito, tako, da nisem nič vedel in se čudil, zakaj ne odgovarja mojim klicem. Jebenti, če te je dovolj v hlačah, povej, sem te prevarala, sem se pofukala z drugim in to je to. Seveda so vse take punce potem postale pičke, kuzle, kurbe, svinje, prasice, putane, radodajke in še kaj. To mi ni bilo jasno. Kot človeku, kateri tega nikoli ni naredil. In še zdaj lahko rečem, da tega nisem nikoli storil. Ker ne vidim pointa. Ker nočem biti prasec, kurbir in še kaj. Zaradi lastnega užitka prizadeti nekoga, ki ga imaš rad in še slabše, osebo, ki te ima rada, bi zate storila vse na svetu, ti zaupa, ti pa bi tako dobričino prevaral? Ni šans. Tukaj sem, rad te imam, ljubim te, zame si edina in vse na svetu, ali pa skupaj sva, rad te imam, grem pofukat kako kuzlo v mesto? Definitivno prvo. Človek, ki izbere drugo, zame ni človek. Kar na gobec.

In kot sem bil v preteklosti zvest vsem zgoraj opisanim stvarem, priznam, da nisem bil zvest prijateljem. Ker sem kaj kmalu spoznal, da niso prijatelji, temveč le pivski kolegi. Izkoriščevalci. Podn od podna. Debili. Kroniki. Danes imam le enega prijatelja. In če sem nekoč trdil, da s sodelavci ne morem biti prijatelj, čeprav gremo prav tako na pivo, si povemo marsikaj osebnega in se večkrat zabavamo skupaj, ni niti eden izmed sodelavcev moj prijatelj. Je pa res, da je moj edini prijatelj pred kratkim postal moj sodelavec. Edini sodelavec pri določenem projektu. In to je zvestoba. Zvestoba določenim ljudem, predmetom in predvsem zvestoba samemu sebi.

Pa ne, ne grem martinovati letos. Prvič, ker mi mošt ne tekne in po njem dobim drisko. In drugič, kamor koli se odpeljem, ne smem nič piti. Nočem riskirati izpita, nočem razbiti avta, nočem koga povoziti. In izkušnja izpred let, ko nas je prišel iskat taksist, bolj naložen kot smo bili mi sami.

Veselo martinovanje pa želim vam. Če vas ne bo jutri bolela glava po vinu, vas bo pa po tistem, o čemer ne smem pisati. Predvolilni molk pa te fore.

2 Thoughts on “Zvestoba

  1. David on 11. novembra 2012 at 2:29 said:

    Hvala za omembo. 🙂
    Mal te pa moram spomnit, ko pride vmes do zatišja.
    Drugače pa, po mojem je prav, da ne pišeš vsak dan, ampak si vzameš čas za svoja modrovanja in napišeš blog takrat, ko ga pač hočeš napisat. 😀
    Le tako smo bralci deležni dobrih blogov, pri katerih se nasmejemo, se zamislimo,v določenih prigodah poistovetimo…

    Zatorej
    Hvala Tebi

  2. ja, Pero, se čisto strinjam – samo zvest samemu sebi, je lahko zvest komu ali čemu drugemu…..
    Martina pa bom letos preskočil, ker si ne morem dovoliti, da mi razveže jezik na dan molka….zvestoba pač i te stvari… 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation