Nedolgo nazaj mi je kolega… ok, tu lahko kar ustavim. Najprej naj opozorim, da ni kolega. Le znanec, s katerim se vidiva sicer petkrat na teden za pet minut, službeno. In vsakič spregovoriva par besed, ampak nič drastičnega.

Sedaj, ko smo to obdelali, lahko gremo naprej k zgodbi. No, rekel mi je, da sem brez cilja. Ti mi je godilo, saj sem si kar na brzino ustvaril mnenje, da lahko na tak način samo presenečam. Kot večina poštenih Slovencev, tudi jaz jamram zaradi finančnega priliva na moj trr. In nekega dne bom rekel, da sem kupil hišo ob morju in ker je bila lih ugodna cena, še majhen vikend na obali, kateri ima čisto slučajno tudi zasebni privez, kjer je zasidrana moja skromna trinajst metrska jahta. Nič posebnega. Ampak presenetil bom mnoge.

Da sem brez cilja, je mogoče krivo tudi to, kje živim. Ja, v letu 2013, ko sem ravno dovolj star, da mi je začela brada siveti. Na to me je opozorila Petra, mimgrede. Ampak ni krivo leto. Krivo je marsikaj drugega. Verjamem, da moj dedek tudi ni imel nekih velikih ciljev. Pač, dobiti deklino, se poročiti, vzgojiti otroke ter skrbeti za nekaj glav živine in nekaj njiv krompirja in kolerabe. Takrat je bilo to dovolj. Danes bi lahko bili moji cilji enaki. Ampak žal ne gre. Da bi za vsako kilo krompirja, ki ga bi prodal, moral plačati državi 0.60 evra, meni pa bi ostalo pol evra čistega. Welcome, Slovenistan. Kjer se moram res zapufati za trideset let, če želim kupiti garsonjero. Aja, ne, pozabil sem, kredita mi ne odobrijo, ker moj gospodar ni preveč radodaren in mi dnino nakaže ravno malo premalo, da nisem kreditno sposoben. Da grem kupit nov kavč, pa mi ga ne morejo prodati, ker mi manjka dvajset evrov in se moram potem odločiti za tistega, katerega barva in dizajn mi nista všeč. Da me, če grem 54 skozi naselje, oglobijo za tako vsoto, kot bi jo porabil za trikrat natankati avto. In kjer grem v zapor, ker sem v Mercatorju ukradel Čunga Lunga in Frutabelo, medtem ko je H.T. okradla vse svoje delavce in ji dajo dve leti zaporne kazni z možnostjo koriščenja vikendov doma in možnostjo pogojnega izpusta čez deset dni.

Ampak. Mah, kurac. Saj veste, da nisem tak. Think pink, so rekli včasih, ampak meni ni všeč njena glasba. No, pridejo trenutki, ko na vse gledam tako zelo negativno, da če bi me še nekaj vrstic spremljali z vsem mojim negativizmom vred, bi mi kmalu priporočili psihiatra ali kar samomor. Da obrnem stikalo – pozitiven sem. Pa ne hiv. Pozitivno moram gledati na vse skupaj. Pač, imam to srečo, da živim normalno življenje, zavedam se dejstva, da si nikakor ne morem privoščiti vsega, kar bi si želel in sprijaznil sem se, da je treba za določeno stvar garati. In garam. Ne za to, da imam nekaj materialnega. Garam za to, da sem srečen, da si lahko postavim cilj in ga zaradi trdega dela, prepričanosti vase in v svoje zmogljivosti dosežem. In ljudje, ki vedo, koliko mi to pomeni, so takrat veseli z mano. Denar ni vse. Je veliko, ampak več kot ga imaš, bolj si pokvarjen. Sploh če je to denar, katerega nisi sam prislužil.

Pozitivček, kot bi mi rekla sodelavka, sem bil od nekdaj. Vedno sem ob napovedi kakega dogodka v svojem življenju, najprej pogledal kaj pozitivnega mi bo to prineslo. Ni se šlo za to, da bom dobil neko materialno darilo, bolj sem cenil stik z ljudmi, prijateljstvo, pogovore, druženja, klepete in zajebancije. Na negativne strani nisem gledal, dokler se niso zgodile in pustile določenih posledic, pa še takrat sem vselej iskal pozitivno stran.

In pozitiva velja še danes. Nikoli ne furam safra, depresiven nisem bil že od četrtega razreda, ko me je učiteljica glasbe poslala domov, ker menda nisem imel posluha. Pa še za takrat nisem prepričan, če sem bil depresiven. Stres se me izogiba, ker ve, da na meni ne more pustiti posledic in da ga premagam z lahkoto. In cilj… cilj je postavljen. Se premakniti, doživeti, imeti, ljubiti, zaupati, ceniti, dosegati in se veseliti. Vem, vsak obstanek, vsaka zamujena priložnost, vsaka izguba, vsako razočaranje, vsak padec in vsak jok, vse to bo spremenilo pot do cilja. Ampak skozi vse sem pripravljen iti, neštetokrat pasti in se vsakič znova pobrati, preliti solze, oproščati in se znova učiti. Samo zato, da osrečim. Sebe in tiste, ki so ob meni.

3 Thoughts on “Brez cilja? Ne.

  1. Podplat on 12. junija 2013 at 9:15 said:

    Kar malo ti zavidam. Sam sem nasprotje. V vsaki stvari vedno gledam samo to, kako slabo se bo razvilo, preigravam scenarije katastrof. Rad imam ljudi okoli sebe, samega sebe pa ne. Za druge sem pripravljen narediti marsikaj, zase komaj kaj. Kaj vem, tak sem.

  2. saj je vse enostavno…..ne pričakuj nazaj kar daš in ne daj kar nočeš dobiti….

  3. drmagnum on 18. junija 2013 at 16:02 said:

    Veliko je nasvetov in z njimi povezane razlage osebnostnih vzorcev posameznikov, ki mnogim zavidajo življenje in sanjajo cilje. Za njih ravno cilji niso pomembni, ker so brez njih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation