A veš, tisti dopoldnevi, ko vstaneš že ob sedmih, misleč da boš nekaj konkretnega in pametnega naredil, pa sedeš za računalnik in v bistvu štiri ure gledaš neumnosti? Jaz vem. Še predobro. Prav zaradi tega si grem sam sebi na živce, ker mi delo ostaja, jaz pa lenarim.

V aprilu me bo bolel kurac. Ne dobesedno, ampak tisto, ko se tako reče, pa se ne misli. Dol mi bo viselo, če je lepše slišat. Ne bo me brigalo za hinavske nasmehe Bratuškove, niti najmanj se ne bom sekiral zaradi Maherju podobnih, niti me ne zanima, če bomo izstopili iz Evrope in če bomo imeli nazaj tolarje. Za to sicer takoj podpišem, ampak v aprilu se res ne bom obremenjeval s tem. Niti stvari na osebni ravni me ne bodo prizadele. Če bo šef težil, bom to enostavno preslišal po načinu skoz eno uho noter, skoz drugo ven, ne bom sočustvoval s sodelavkino menstruacijo in njenimi tegobami, ki se dogajajo samo njen in nikomur drugemu, niti ne bom jokal, če se bo kdo od naših vrlih politikov odločil za samomor.

Ta mesec bom imel zase. Mogoče s kratkimi tviti in z avtomatskimi objavami na fb. Drugače pa na kolesu in na nešteto rojstnih dnevih. Brez virtuale. Samo jaz s samim sabo.

Prišel je čas slovesa. Punce, vzemite robčke in obrišite solzice, fantje, stisnite roko v pozdrav, jaz grem. Toliko za tiste, katerim sem trn v peti in v šesti. Preden resno kdo začne z jokom, naj povem, da se vrnem. Ne vem kdaj, ampak v mesecu maju zagotovo. Do takrat vam ostane moj blog, vsak dan v mesecu aprilu, brez odvečnih besed. Samo najboljši rock komadi. Vsak dan.

Lepo se imejte in ne pozabite name.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation