Sedaj, ko se je vreme izboljšalo, oziroma veter ponehal, bi človek kar podaljšal bivanje ob morju. V bistvu zavidam vsem, ki živijo ob morju. Ali pa ne, po eni strani me tudi hribi zanimajo.

In sva se deseti dan odločila podaljšati dopust. Za en dan. Kar pomeni, da greva šele jutri in da me danes že čaka malo pospravljanja. Ampak ne bom se pretegnil, to ne. Tisto, malenkostno, da ne bo treba jutri zjutraj hitet. Čeprav ne vem, če želim iti. V morju sem bil dvakrat, kar je nekako povprečje vsakega dopustovanja. Slab plavalec, če sploh znam plavat in strah pred širino morja. In globino. Najraje v njemu ležim, sicer pa na plaži berem, opazujem rakovice in odlagalke zgornjega dela kopalk. Bolj kot to, da silim v vodo, mi dopust pomeni to, da nekam grem, da spremenim okolje, da si ogledam kakšno znamenitost in da se sprostim. Priznam, pogrešal bom tale kamp, to okolico, ta vonj in rahel piš vetra. Ampak, vsega lepega je enkrat konec.

Da pa ne bom ob spominih na dopust jokal in žaloval, ko bom nekoč januarja pomislil nanj, sem odkril hišico, katero si bi z lahkoto lastil. Tik ob morju, nedaleč od plaže in nedaleč od kampa, kjer bivakiram. Še nekaj težav moram rešit. Najprej zadeti jackpot, nato poiskati lastnika, jo kupiti, obnoviti, počistiti vrt in sadovnjak okoli nje, spremeniti stalno bivališče, pustiti službo in potem se lahko začne. Potem bom lahko gostil bralce in seveda bralke.

Ampak, da pristanem nazaj na tleh, jutri zjutraj je treba iti. Nazaj v realnost, zopet v službo, soočati se z ljudmi, delati in piti pivo šele ko je vsega konec. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem bralcem in seveda bralkam, ki so prebirali dopustniški dnevnik in komentirali.

Da pa ne bo tokratni, zadnji zapis iz dopusta tako kratek, bom dodal še to. Seveda, pišem, kot da bi že vse zapise pred tem že objavil, ampak ne. Za določene stvari imam slab spomin in resnično ne vem, kaj sem napisal v prvem zapisu, ki sem ga pisal na dopustu. To, da nimam interneta v kampu, oziroma je proti plačilu, mi onemogoča objavljanje, kar pomeni, da bom objavljal dnevno, ko pridem nazaj v realnost. Dodal nekaj slik in to bo to. Zna se zgoditi, da bo kak dan presledka vmes, ampak vseeno. Predvsem pa ne bom nič popravljal, nič spreminjal in nič brisal ali dodajal. Vse je stvar trenutnega navdiha.

Petdeset odtenkov sive, katero trenutno berem, je bila po pričevanju nekaterih žensk, ki sem jih povprašal za mnenje, knjiga, katere niso upale odložiti. Če jim je to odprlo pogled na spolnost, je dobro. Me pa zanima, koliko od teh žensk bi želelo biti zvezanih, šeškanih, koliko bi jih kar tako, brez najmanjšega upora sprejelo novega audija, prenosnik in vsa darila, ki jih je dobila glavna junakinja, koliko žensk bi želelo, da se jim posesa mezinec na nogi, koliko bi se jih kar tako poslovilo od starega hrošča in bilo tako neodločenih, ali naj se podajo v tako izkušnjo ali pač ne. Zame je knjiga razvlečena, saj se Ana nenehno odloča o tem, ali bi, ali ne bi, ampak jo bom prebral. Ker branje se ne sme zaključit nekje na sredini. Mimogrede, vesel bom ženskih odgovorov.

Jutri, enajstega praznujem dve leti. Dve leti kot alter ego resnične osebe z izmišljenim imenom. Veliko zapisov, nekaj celo dobrih, veliko novih izkušenj, veliko novihpoznanstev in tudi nekaj koristi. Ob tej priložnosti sam sebi želim še na mnoga leta in še mnogo blogov.

Zdaj pa resnično grem, pripravit zajtrk, v trgovino, malo na plažo in malo pakirati. Dost mam teh sosedov Gorenjcev, predvsem otrok, saj sta tako zelo razvajena, da niti stat ne znata na nogah. Eden od njiju se je včeraj zaletel s skirojem v avto nekih Avstrijcev, kateri so bili v času dogodka nekje drugje. Niti ne vem, če je kdo kaj rekel, se opravičil ali kakorkoli poskusil zgladiti nastalo situacijo in škodo.

No, cenjeni bralci in predrage bralke, zadnji pozdrav iz kampa, iz okrožja škržatov in ptic, iz objema morja in borovcev. Beremo se spet v realnosti.

3 Thoughts on “Dopust – dan deset, pejmo domov

  1. gorenjc on 29. julija 2013 at 17:26 said:

    Mi mamo pa dost tebe, papučar

  2. gorenjc on 29. julija 2013 at 20:52 said:

    Nimaš rad mariborčanov, nimaš rad gorencev, pa spizdi kampirat v Kabul, govedo zarukano.

  3. To, da jih nimam rad, si rekel ti. In govedo zarukano si tudi rekel ti. Jaz se bom svojega mnenja o tvojem komentarju vzdržal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation