Osmi dan dopustovanja se pričenja. Švicarska geja sta spokala domov, kar sem takrat veselo pozdravljal, danes pa bi dal skoraj vse, da bi prišla nazaj. Na njuno mesto sta se naselila Mariborčana, katera imata očitno tu še prijatelje, s katerimi igrajo karte pozno v noč in so nekako… glasni. Na drugo stran se je postavila gorenjska družina s skrajno nevzgojenima otrokoma. Nenehno poslušam ati, ati, ati in če ne tega, potem pa mami, mami, mami.

Da se vrnem nazaj tja, kjer sem hotel danes sploh biti. V življenju ne dajem napitnin. Čeprav je to navada, da nekje v tujini že kar sami določijo napitnino recimo natakarji in kar temu znesku prilagodijo račun. No, pri nas tega hvala bogu še ni. Ne dajem pa je zato, ker je tudi meni ne dajejo. In s svojo plačo, če bi povsod dajal napitnino, ne bi daleč prišel. Verjetno bi trajala še manj časa kot menstruacija. Da ne bo pomote: ko grem na črpalko, brez problema stisnem študentu ali študentki, ki mi je pomil steklo, kak evro ali dva. Ne morem pa sloneti na šanku, kjer spijem pivo in samo zato, ker mi jo je leni natakar odprl, dati evro več, kot pač stane.

Tokrat sva s Petro zavila v prijetno restavracijo tik ob vodi v enem izmed meni lepših mest, ki sem jih obiskal že na lanskem dopustovanju. No, da ne zaidem. Šla sva, sedla, naročila in čakala. Ko prinesejo solato, Petra polije polno stekleničko olja, natakarica pride, vse prijazno popivna, zamenja prt in prinese nov pribor. Nato Petra, za katero sem mogoče že kdaj napisal, da je na momente malo nerodna, če pa nisem, sem vas o tem obvestil zdaj, povsem po nesreči v morje vrže še del tiste stekleničke. No, ona se s tem ni ravno obremenjevala, jaz pa sem sedel na takem položaju, da sem videl v notranjost restavracije. In videl natakarico, ki nama je skozi okno namenjala grde poglede, se v notranjosti zmrdovala in z nekimi meni neznanimi, a vseeno neprijaznimi gestami nakazovala na to, kot da sva največja kriminalca na otoku. Ni bilo druge kot pojesti in pustiti dobro napitnino. Se pa tja ne bom več vrnil. Že sam odnos do naju, ko je natakarica mislila, da je ne vidim, je bil aroganten. In ko zdaj o tem razmišljam, sploh ne vem, zakaj sem dal napitnino. Raje bi dal še kako kuno manj. In preden kdo reče, da sem še včeraj hvalil Hrvate, danes jih pa grajam, naj povem samo to, da ena lastovka ne prinese pomladi. Kdor razume, ve, kdor ne razume, si je sam kriv.

Sicer pa je vreme zadnje dva dni svinjsko, ampak se umirja. Še vedno piha. Saj ne da me moti, le… vročino bi rad, toplo morje in soparne noči. Sem pa prepričan, da me to še čaka, nekje drugje.

No, riše se mi končna podoba sosedov Gorenjcev. Po mojem zdajšnjem mišljenju so omejeni na 45 kvadratnih metrov v dvosobnem stanovanju osmega štuka, kjer ne vidijo zelenja. Temu primerno sta vzgojena tudi otroka, katera imata nov kamionček, nov kopač in nove grabljice ter lopatko. Temu primerno se obnašata tudi starša, katera sta najela prikolico, brez kakršnega pozanimanja o njej. Posledično že dva dni premišljujeta o tem, koliko je velika neka posoda, al je 50 l ali 80. S tem, da bo eden od njunih sinov definitivno gej, saj sedaj, pri nekje desetih letih boža in češe barbiko. In njihova glasnost me je pripeljala do tega, da greva.

Na najbolj rajsko plažo tega otoka, katero sva imela namen obiskati že včeraj, a ugotovila, da brez superg do tja ne moreva.

One Thought on “Dopust – dan osem ali napitnina za aroganco

  1. Simon on 23. julija 2013 at 11:03 said:

    No jaz imam ravno obratno logiko: natakarjem dajem napitnino, če je seveda vse v redu, kolikor toliko prijazen in če me ne poskuša ogoljufati pri računu(recimo zaračunavanje kruha, ki ga nisi naročil, nabijanje večje cene kot na ceniku,… in podobne fore katerim se seveda uprem in ponavadi nima drugega kot da ravna v mojo korist, napitnine pa v tem primeru vseeno ne dobi).

    Drugo so tisti postreščki na Petrolu. Te smatram kot vsiljene. Nikjer na zahodu jih ni in so balkanska posebnost kateri se čudijo tudi tuji turisti. Vendar vseeno vem, da študent rabi denar, ne maram pa da mi nekdo ‘brute force’ začne kar naenkrat šariti po mojem avtu in še pričakuje denar. Torej je postopek naslednji: Če pristopi z ‘brute force’ ne dobi nič. Če pa vpraša ali bi mi lahko očistil šipe(pa v 90 % seveda ne vpraša) potem pa dovolim(ne glede na to ali so šipe res potrebne čiščenja in ne glede na to da si jih lahko tudi sam) in tudi dam kak evro.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation