Srednje jutro šestega dne dopustovanja je veter poskrbel, da se je morje delno ohladilo in zadržal na plaži le najbolj vztrajne. Sicer v kampu ne piha, vsaj nizko ne. In premočno tudi ne. Ravno toliko, da ti med branjem obrača strani in ravno dovolj, da ne odnaša brisač.

Ko sem že pri knjigah, prebral sem Erazmovi knjigi njegovih kolumn, katere so mi povzročile nekaj razmišljanja, ampak ne preveč. Sem se pa z lahkoto videl v njegovem mišljenju in izražanju. In s tem prešel na petdeset odtenkov sive. Knjigo, ki so jo spolno zavrte ženske prebirale z največjim zadovoljstvom in ob samih besedah doživljale vlago med nogami. Ampak o tem več, ko jo preberem.

Premišljujem, kaj je tu drugače od doma. Nekaj dni na zdaj evropskih plažah, ki niso doma, a tako daleč pa tudi ne, mi je dalo vedeti, da tu doživljam nekaj, kar doma pogrešam. V bistvu, sicer nisem obiskal veliko trgovin, restavracij in podobnih potrošnikom namenjenih ustanov, a kamor koli pridem, sem deležen lepega pozdrava. Dobro jutro, dober dan, nasvidenje. In ob vsem tem tudi nasmeška. Tistega, prijaznega, iskrenega. Pa naj si bo to prodajalka v kamp štacuni, kamor zahajam po kruh, naj si bo to blagajnik v večjem nakupovalnem središču, naj bo to čistilka ali hišnik v kampu. Večkrat, ko doma zavijem v Mercator, dobim le naveličan pozdrav, nasmešek, kateri si niti ne zasluži tega imena in nekakšne namige, naj se čimprej speljem, ker oni pač ne živijo od kupcev, ki pridejo le po liter mleka in viledo. Tu.. tu sem sprejet kolikor se da dobro in sprašujem se, zakaj. Ne zakaj sem, ampak zakaj doma nisem. Vem, tudi hrvaške prodajalke in čistilke, receptorji in vsi, ki nekako delajo z ljudmi, so prijazni le zato, ker morajo biti. Ker je to njihova službena dolžnost. In so popoldne, v svojem prostem času nasršeni, jezni in agresivni, nezadovoljni. Ampak tudi naši morajo biti, prijazni in ustrežljivi, namreč. Predvidevam, da ne obstaja delodajalec, ki našemu zaposlenemu trgovcu, mesarju ali čistilcu greznic prepoveduje prijaznost, nasmeh in lepo gesto. In tako sem prišel do zaključka, da se moramo še veliko naučiti. Mogoče se bo stanje v Mercatorju sedaj spremenilo, če so ga že prodali najboljšemu sosedu.

Nekoč je sodelavec izjavil, da je ženska najbolj ranljiva, ko je bosa. Nekaj časa smo premlevali, zakaj bi tako bilo in si ustvarili neko vizijo, da zato, ker se lahko poreže na ostri skali, polije z vročim oljem ali nerodno brcne v nogo mize. Potem nam je razložil svojo različico. Menda so dekleta precej navezana na svoje noge in jih posledično tudi nočejo ločevati, ampak to je namenjeno debati nekoč drugič. No, navezanost na noge. Vsaka namreč ima rada urejene nohte, gladke pete in tako naprej. In menda je nič ne prizadane bolj kot to, da ji rečeš, da ima grde prste. Če je s tem nisi dovolj užalil, lahko dodaš, da ji povrh vsega še smrdijo. Ko sem to testiral na Petri, nekako niti ni reagirala, drugje si pa ne upam. Testirati, namreč. Ampak, čeprav ženske ne pogledam najprej v noge, pač pa od oči navzdol postopoma preverim vse atribute, tudi tiste, ki to niso, opažam… mislim, zdaj bom pameten. Kaj opažam, vsem je namreč jasno, da se poleti nosijo japonke in da je večina telesa, tako moškega kot ženskega na razstavi. In tako je poletje čas, ko so ženske najbolj ranljive. Ne po mojem mnenju. Sicer je brezvezno, ampak to sodelavčevo mnenje sem moral deliti s svojimi štirimi bralci in dvema bralkama.

Joškovid. Stanje se je dvignilo na šest. Starejša gospa, katero sem že omenil v enem izmed prejšnjih zapisov, je včeraj na plažo pripeljala svojo šest do osem let mlajšo kolegico, katera je svoje čare nekaj časa skrivala za poliamidom, nato pa z roko, se je čez kako uro prepustila soncu tako totalno, da je odvrgla še spodnji del. To je bila številka pet. Šesta je morala biti Nemka blizu petindvajsetih, višja od mene, kar sicer ne igra vloge ravno pretirano, ampak ker sem ležal, sem jih pač videl iz drugačne perspektive. Ampak vseeno lepo. Pojavila se je tudi sedma, ampak je imela bledo polt, medaljon okrog bradavičk pa tako črn, skratka neprivlačen, da se je nisem odločil uvrstiti na seznam.

Naletel sem na klasiko. Povsem slučajno, v trgovini, ko sem šel Petri po cigarete. Sam jih sicer ne kupujem in posledično sem na tem področju praktično neizobražen. Tako pač je, če tobak zvijaš. In moral sem jih kupiti, zase. Klasika naših dedov in očetov. Nazadnje sem jih verjetno kadil, ko sem jih nekoč našel kot desetletni otrok v omari, kjer jih je fotr pustil za vsak slučaj, če bo kdaj začel ponovno kaditi. In mogoče še nekje pri dvajsetih, ko je sodelavka odkrila zlato jamo in se odločila kaditi najcenejše cigarete. Ampak za tistikrat nisem povsem prepričan, da sem to sranje kadil. Torej, spremenili so se. Ni jim ostal niti okus, niti tisti vonj. Še škatlica je sedaj narejena kot trda in obrnjeni so tako, da niso več za mehanike. Ampak moral sem kupiti in poskusiti. In če so bili to nekoč naši, slovenski čiki, me je razočaralo dejstvo, da jih sedaj proizvajajo v Makedoniji. Le kam gre ta svet…
57

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation