Četrti dan dopustovanja se je začel. In zanimivo je gledati okrog sebe, kakšne šotore imajo ostali prebivalci, kako se nosijo njihova poletna oblačila in premišljevati, če ima Poljakinja s psom pod dolgo poletno oblekico še kaj ali pač ne.

Dejstvo, da nisem med bolj branimi slovenskimi blogerji je definitivno zaradi tega, ker ne kurcam vseh stvari, ki jih opazim. Očitno je ključ do uspeha prav ta, saj se na lestvici najbolj branih najdejo prav tisti, ki se stalno čez nekaj pritožujejo. Pa tudi če samo čez obliko paradižnika, naslikanega na piksni njihove najljubše paradižnikove mezge. Ja, vem. Če se, se pritožujem čez ljudi, čez ostale stvari pa ne. Ok, pa se igrajmo nekaj vrstic, da sem nek drugi bloger, okrašen z brki ali nepobrito brado. Stvari v kampu so totalno nezanimive. Avtomat za led sem namreč videl že v začetku tisočletja videl na Siciliji, kjer je za spremembo celo delal. Tu pa me je razočaralo, da že prvi dan mojega prihoda v kamp ni delal. Sicer so ga v roku dvanajstih ur popravili, ampak to ne popravi moje želje po ledu, ki sem jo imel po prihodu v kamp in sem hotel ohladiti pijačo. Da bi lahko bila recepcija drugačne barve in da bi lahko tuši normalno delali, to se ljubim Hrvatom zdi povsem običajno. Ampak da ima tuš slab pretok vode, to mi pa ne diši. In če se prelevim nazaj v Perota: vse je ok. Tuš običajno slabo šprica in ko greš srat, če model ki dela končni izdelek svojega črevesa v sosednji kabini, spusti vodo, enostavno potegne še del tvojega sranja. Ne vem zakaj je tako, ampak definitivno to ni stvar, s katero bi se ubadal. Pač, tako je. Da je recepcija zelene barve, me tudi ne moti in da me čistilka vsako jutro pred vecejem prijazno pozdravi, tudi ni vredno nekega negodovanja, kot to znajo narediti nekateri slovenski blogerji. Bolj brani od mene. Mogoče prav zaradi tega to so, ampak meni šteje kvaliteta, za razliko od njih. Dovolj? Še preveč.

Moram povedat, da sva še dva dni nazaj s Petro doživela tragedijo. Katero sva sicer hitro prebolela in v dneh, ko boste to brali, bom nanjo že čisto pozabil. Pač, svoje poslanstvo na tem svetu se je odločil končati moj par japonk. Tisti na sliki. Eden od njiju je storil samomor, pretrgal najbolj osnovno vrvico in pot življenja je bila zanj končana. Njegov levi kolega je zato bil prisiljen umreti v kontejnerju mešanih komunalnih odpadkov, ampak nisem mu kriv. In ker ko ima hudič mlade, nima samo enega, se je Petri zgodilo isto. Za vse, ki boste rekli, da to ni nič takega, bom dodal še nekaj podrobnosti. Na poti iz plaže k šotoru. Štiri kilometre stran. Makadamske stezice.

japonk

Včerajšnji dan, ko sva se že sprijaznila z zgoraj omenjeno tragedijo, sva šla na kopanje v mesto, oddaljeno dobrih dvajset kilometrov. Predvsem zaradi tega, ker sva tam bila lani in sva vedela, da je plaža malo drugačna, hotela sva pa tudi videti, če se je kaj spremenilo. No, ni se. Je pa na istem mestu kot lani nastala moja profilna fotka za FB. To boste videli, ko si bom vzel čas in jo zamenjal. Pa čeprav sem sedaj, ko to berete, že doma. No, glavni razlog za to je bila tudi trgovina. Ko vidiš, da v trgovinici v kampu za dvajset evrov dobiš le četrtino večerje, vse pa se gleda tudi skozi finance, sva pri večjem trgovcu, kateri se bohoti tudi pri nas in ni Mercator, opravila večino nakupa. Tako pač je.

Moški del. Število videnih joškov se od včeraj ni spremenilo, še vedno sem pri številki tri. Ene so tiste, o katerih sem že pisal in si lastijo telo sicer povsem prijazne in ne moteče, žal, sedemdesetletnice. Drugi so domovali na povsem normalno grajenem telesu cca tridesetletne kopalke oziroma nabiralke barve na plaži, katera je žal imela ob sebi prisesek, imenovan moški. Ne da ga ne bi smela imeti in ne da je to kakorkoli narobe, niti s tem imenom nočem označiti vseh moških za priseske, ampak vidno je bilo, da njen mozoljasti spremljevalec nima pojma, kako se stvarem streže. Po mojem je v draženju bradavic še popolna devica, razen kar si jih je sama. No, in tretji so valda Petrini, stvar, ki mi je že znana in resnici na ljubo, najbolj všečna. Glede na joške, ki jih vidim pri drugih.

Najbolj zanimiva stvar pri mojem pisanju je ta, da pišem v prihodnost. Kot nek Nostradamus sodobnega časa in predvsem manj zakomplicirano in posledično tudi manj točno. Ker smo četrtega, vi pa boste o tem brali šele nekje okrog šestnajstega, bi bil popoln car, če bi napisal, da smo se včeraj poslovili od nam ljubega politika, šestnajstega pa bi ugotovil, da so ga res pretepli nasprotniki njegovega mišljenja in dela ter da je bil petnajstega prenos njegovega pogreba na nacionalki.

Ampak, ne bom. Odločitev, da vse kar pišem sedaj in da ne bo pred objavo šlo v nobeno cenzuro, v nobeno ponovno branje avtorja in v nobeno popravljanje besed, bo meni in mogoče še komu ob branju ponovno prikazalo to čudovito naravo, ki me obkroža, žvrgolenje kosov in death metal škržatov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation