Evo, tretji dan dopusta, ura je šest zjutraj in sedim pred šotorom v kampu, katerega sem zaradi njegove lepote obiskal že drugič. Kar sicer ni moja navada. In čeprav sem rekel, da se med dopustom ne bom javljal in se v resnici tudi ne, je bila potreba po tem, da s seboj vzamem prenosnik. Zaradi sebe.

Ena izmed opcij, zakaj ga imam s sabo je ta, da če slučajno naletim na wifi, lahko preverim kakšno informacijo, katera mi bi prikrajšala pot v mesto. Druga je ta, da sem obseden z informacijami. Ker kljub odličnemu spominu pozabljam. Menda se to začne dogajati po tridesetem. No, in ker se včasih katere stvari spomnim, ne spomnim pa se ob kaki priliki se je dogajala, niti leta, kaj šele meseca. In potem sedim pri mizi in razmišljam ”je bilo lani ali predlani”.

Bil bi skoraj blogerski smrtni greh, če ne bi tega zapisa objavil. Potem bi moral deset ali kolikor dni bom pač tu, spraviti v en blog, ker pa bi hotel povedat vse naenkrat, bi se mi strašno mudilo pisat in bi na koncu nastala neki pašteti podobna kreacija. Torej, tretji dan uživanja nekje na otoku se prebuja, ura je šest zjutraj in prebudile so me ptice. Kar je v mojem trenutnem obdobju boljše kot maček. Kakorkoli. Uživava, plavava in požirava knjige. Tako sem prebral obe knjigi, katere nam je Erazem prodal na lanskem erotičnem sejmu. In bom začel (pa ne se smejat) s petdesetimi odtenki sive. Da bom vedel, kaj vse se dogaja v glavah tistih nudistk. No, da povem po resnici, sem letos opazil le eno, do sedaj. Sončit se hodi na eno izmed bližnjih skal, kjer svoja zaenkrat še bela moda nastavljam sončnim žarkom tudi jaz. Vsak dan prijazno pozdravi in vsak dan prijazno odzdravim. Vsak dan nama s Petro nameni prijazen nasmeh, katerega ji vrneva takoj, ko s tem nasmehom pokaže tudi zobe. In vse ostale čarobne lepote ženskega telesa. Problem je le v tem, da je od mene starejša cca štirideset let. No, niti to ni problem. Saj je plaža in svoboda odločanja, ali plaši po plaži v volnenih kopalkah ali pač v Evinem kostumu povsem njena. In to podpiram.

Dovolj nakladanja, gremo k resnim temam. Večji problem kot so starostniki, so samo še Nemci in najstniki. Nemci zato, ker sta oče in sin že prvi večer, ko sva s Petro večerjala, videla neko prednost v tem, da postavita šotor tik za najinega. Da človek ne more niti smrčat ponoči. No, očitno jih je prav to pregnalo, zahvaljujoč dejstvu, da se je še neka bolj oddaljena parcela sprostila in sta takoj zjutraj kombi, dva šotora, mizo in vso ostalo kramo, ki jo pač Nemci pripeljejo s sabo v kamp, preselila tja. Hvala ti Petra, da smrčiš. Ampak še vedno sta dovolj blizu, da jih vidim. Sin se trudi biti podoben samemu Justinu Biberju in s smešno kapo z ravnim šilcem plaši ptice, oče pa deluje kot slaba kopija Johna Malkovicha. In tu lahko preidem na najstnike. Eden izmed začasnih prebivalcev kampa je obseden gamer, saj ga redno srečujem pred veceji, kjer na prenosniku dela… ne vem kaj. Na internetu ni, ker ga ni, razen recepcije. Saj rečem ne nič, ampak če bi bil moj, bi bil lepo z družino ob šotoru, skupaj na plaži in na izletih. Sploh pa ne vem kaj je staršem, da jemljejo s seboj sedemnajstletnega odvisnika od računalnika, ki povsem slučajno trpi še za prekomerno težo, aknami in antisocialnostjo. Kaj vse naredi kila elektronike in plastike plehnatega videza.

Ampak, za moške bralce moram končati na lep način. Vsi lastniki kampov bi lahko prišli en teden preživet v ta kamp in se kaj naučiti. Veceji so tako čisti, da se ni treba bati, da med tuširanjem stakneš glivice, ko serješ, čistilka skoraj visi na vratih in čaka, da obrišeš rit ter zapustiš prostor in da gre potem ona lepo počistit oziroma vsaj preverit, če si pustil naslednjemu sralcu prijazno okolje in sam delovni prostor. Okej, zašel sem, ampak pridnost teh čistilk je treba res pohvaliti. In kaj je tisto, kar je za moške? Čistilke so tako zelo simpatične. Mlade, greha in še kake druge stvari vredne. Prav tako prijazne, kot so dve prodajalki v kamp trgovinici z navitimi cenami. V bistvu ni starejšega delavca v tem kampu, z izjemo nekega hišnika, ki se z golf avtomobilčkom prevaža gor in dol ter preverja. Moči nima niti za kramp dvigniti. No, k dejstvu. Ko sem eno izmed čistilk videl, kako čisti cev sifona, sem takoj pomislil na moški že vemo kaj. Dovolj.

Kaj naj rečem? Sedaj, ko to berete, sem že globoko nazaj v realnosti, krutem svetu, kjer moraš garati, da preživiš in da si lahko enkrat letno privoščiš dopust.

One Thought on “Dopust – dan tri

  1. Podplat on 15. julija 2013 at 8:41 said:

    Lepo, tako sem doživljal kamp Bon repos na Korčuli pred 35 leti. Ja kje je že to.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation