Zadnjih nekaj dni, ki sem jih preležal zaradi vročine, je bilo dovolj, da sem počel marsikaj, kar sem lahko in da marsikaj tudi nisem, ker nisem smel ter predvsem zmogel.

Recimo, samo en dan je bil totalno v kurcu. Vremensko, mislim. Vse ostale dneve bi lahko preživel na kolesu ali na sprehodih v naravi, kolikor bi mi pač služba omogočala. Vsaj enkrat bi lahko šel zvečer ven, saj veš, družabno življenje in to. Vsaj še kaj bi lahko storil okol bajte. Ampak ne. Bilo je treba ležat in se zdravit.

No, sem bil pa aktivnejši v drugačnih zadevah. Televizija, katere sicer ne gledam, je bila prižgana tudi po osem ur dnevno. Kar ne pomeni, da sem jo tudi gledal, ampak vsaj delovala je. In stari, gledal sem filme, ki so jih vrteli na planet tv in humoristične serije na kanalu a. Kar sicer nikoli ne počnem. Ogromno ležal, za kar običajno ni časa, spil približno petnajst litrov čaja, pojedel neznano število pomaranč, napisal nekaj (sarkazem vklop) zelo branih in komentiranih blogov (sarkazem izklop), delal precej za erotično stran ter čistil.

Ne, nisem s sesalcem in metlo drsal po parketu, ampak čistil svoje misli. Dobršen razlog, da se še bolj odtujim od ljudi, kateri mislijo, da mi v življenju dajejo dobra navodila. Ker je vedno tako, da ko se nekaj odločim narediti, se vedno najde nekdo, ki je že to dal skozi in me poskuša zatreti v kali. Ali še prej. In ker tak človek ni prijatelj, mi niti ni jasno, zakaj to poskuša. Jebemti, pusti me, da grem sam skozi to, da bom potem znal govoriti tako kot ti, da je to brezveze, neumno in obžalovanja vredno. Zaradi takih kot si ti, gredo zgodbe iz roda v rod. Ne pa da ko se za nekaj odločim, začneš z zgodbo, da si ti v osemdesetih bla bla. Kaj bom govoril svojim otrokom, on je v osemdesetih to pa to. Saj bodo mislili, moj oče se je pa vedno ravnal po navodilih drugih in zato danes nič nima. Niti izkušenj. Večina ljudi mi reče, Pero, ne delaj tega, se ne izplača ali karkoli, samo zato, da bodo potem, ko mi ne bo uspelo, zrastli še za par centimetrov in bili pametni ter dejali ”sem ti pravil”. Ja šit, no. Pozdravljen, sem Peter Filec, rad bi šel skozi življenje tako, kot sem si zamislil, ne branim se drugačnosti, nasprotno, jemljem jo kot izziv. Lahko? Je že prav, da imamo učitelje v šolah, ne rabimo pa ljudi, ki so največkrat falirani absolventi ne vem kakšne stroke in so po svojih izkušnjah napisali knjigo, katera bo vsakemu bralcu spremenila življenje. Seveda se te knjige prodajajo, avtor zasluži, ljudje pa na njegov način postanemo še bolj revni. Tudi to je življenje: naučili smo se, da ne bomo več plačali nasveta, ker smo ugotovili, da nam ne pomaga. Avtorji takih knjig bi pa lahko imeli jajca in bi nasvete delili zastojn. Kot recimo jaz. Ali teta Justi nekoč v Pilu.

Vem, marsikdo bo rekel, da sem hlinil vročino. Sori, ne sodi drugih po sebi. Eni so bolj odporni, drugi manj. Če ti vzameš tri tablete dnevno, od katerih je ena proti depresiji, druga za imunost in tretja, da popravi stranske učinke prve, jaz tega ne počnem. Ker sem v neki knjigi iz leta 91 prebral, da vsaka tableta rabi tri tablete, ki telo vrnejo nazaj v normalno stanje. Se pravi, jaz, ki tablet ne jem, potrebujem še vedno tableto in pol, da se vrnem v realnost? Svašta. Daj, zvij enga pa mi daj dva dima.

Vračam se nazaj na delovno mesto. Dovolj imam ležanja, goltanja c vitaminov in smiljenja samemu sebi. Verjetnost, da bo tisti dan, ko bom šel nazaj na delo in začel aktivnosti na prostem, slabo vreme, je velika. Ker če kdo nima sreče z vremenom, sem to jaz. Obstaja tudi verjetnost, da me rukne kap takoj, ko prestopim vrata službe. Mogoče se bosta kap in infarkt zmenila in me ruknila oba hkrati. Kakšne sodelavce imam, že veste, kar pomeni, da boste razumeli. Borijo se za svojo rit kot Italijani za naše ozemlje, pa tudi če z lažmi, prevarami in grožnjami. Nič čudnega, naši politiki jim dajejo zgled.

Potrka pri Zoranu doma.
”Tok tok”
”Kdo je, de?”
”Viki”
”Kater Viki, de?”
”Wikileaks!”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation