Zadnji prosti dnevi so bili res prosti. Izogibal sem se interneta in socialnega življenja, preživljal dneve v naravi, na morju in ob dobri hrani ter seveda pijači, z ljudmi, kateri mi največ pomenijo. S takimi, ki so čisto nasprotje tistih, katerih se bom dotaknil danes.

Velikokrat ste že lahko prebrali, da mi gredo na živce ljudje, ki so ravno v trenutku, ko greš nekam večerjat, za sosednjo mizo glasni. Nazadnje se mi je to zgodilo nekaj dni nazaj, ko sem se vračal iz enodnevnega kopanja in sem se ustavil v eni izmed meni priljubljenih restavracij. Dve najstnici, mogoče ravno leto več, sta sedeli za mizo in na dolgo, široko in visoko razlagali o vseh prijateljicah. Kako sta bila njena prijateljica pa njen tip dve leti skupaj in je ona imela tako delo, da je cele dneve ni bilo doma, on pa je veliko službeno potoval in je v Avstraliji spoznal novo dekle in bla bla bla. Saj vem, pogovarjanje je ključno za ohranitev človeške vrste, pretirana samovšečnost ene izmed dveh kolegic in pritegovanje pozornosti z zgodbami iz filmskih scenarijev bo pa prej povzročilo tvojo osamljenost. Seveda se bo reklo da pretiravam, ampak v tiste pol ure smo slišali o Roku, ki je dobil punco v Avstraliji, Robiju, ki je podedoval hišo na Finskem in Maji, ki je dobila službo tajnice ne vem katerega portoroškega direktorja brez razpisa in s plačo skoraj treh jurjev. Aja, in o Dejanu, katerega so starši vprašali, kateri avto bi raje za rojstni dan, Audi ali Bmw. In ne, ne moti me to, da so glasni, saj je za mizo na drugi strani sedel očka s sinom in novo spremljevalko, pa so se ravno tako pogovarjali, ampak niso bili s svojim pogovorom vsiljivi, kot ti dve sami vase zagledani najstnici. Ali leto več.

Point ni bil pisati o teh dveh. Sicer mi je že malo žal, ker vem, da kamorkoli pridem, se preveč oziram na ljudi, jih preveč opazujem in razčlenjujem. Se bom odvadil. Glavna vloga današnjega bloga pripada ignorantom. Teh pa res ne prenašam. Ja, delam z ljudmi in vem, kako je, ko te nekdo na mestu, kjer te bi moral poslušati in pomagati, gladko ignorira. Poglejmo nekaj tipičnih primerov.

Ignoranti na delovnih mestih. Zgodilo se mi je že, da sem stal v vrsti v trgovini, ker sem pač želel nekaj povprašati. Ko je prodajalec končal z enim gospodom, je mene kar preskočil in odšel k naslednji stranki. Da razjasnim: svoj težko prisluženi in še težje privarčevani denar sem prinesel v trgovino, ki ti daje kruh, ti pa me preskočiš, kot da me ni in greš z drugo stranko gledat artikle? Ne bom nič slabega rekel o tebi, ampak to, da sem primer napisal v knjigo pritožb ne pomeni nič slabega, je pa res, da sem svoj denar odnesel v drugo, konkurenčno trgovino. Upam, da bo moj zapis v knjigi pomagal, da bodo tvoji nadrejeni ukrepali, da se ignoriranje ne izvaja. Ne vem pa zakaj si me preskočil. Je bila stranka za mano tvoj znanec, sem se ti zazdel s svojim zateženim frisom in mastnimi lasmi kot neresen kupec? V tem primeru se lahko spomnim tudi na primer, ko sem kupoval avto. Vsak dan sem se peljal en kilometer dlje v službo, da sem istočasno vrgel oko na trgovino, kjer sem ga kupil. Če je slučajno že prišel. Vse je bilo ok, fer odnos, povedali so mi, kdaj bo avto prišel, me dan pred napovedanim prihodom obvestili, da bo zaradi ne vem kakih stvari prišel deset dni kasneje in da me obvestijo. Super. Prišel naj bi na petek, jaz pa se peljem na torek mimo in ga zagledam. Lepotca. Ni važna znamka, važno je, da sem zanj odštel dovolj denarja in da mi sedaj, nekaj let po tem dogodku še vedno služi. No, peljem se mimo na sredo in ga vidim. Peljem se mimo na četrtek in ga vidim. Čakam v petek na klic, ki ga ni bilo in se po službi odpravim tja, deset minut pred zaprtjem trgovine. Povprašam po avtu in mi prodajalec odvrne, da je ravnokar prišel. Na vprašanje, da zakaj ga potem že od torka videvam na njihovem parkirišču mi odvrne, da je bil naročen za nekoga drugega, pa si je on premislil, pa so ga dali h kraju zame, da so preverili, če je enak kot sem ga naročil… pravljica, skratka. Torej, odšla sva do avta, pregledal sem ga, ugotovil, da ima vse, kar sem naročil in rekel, da ga takoj vzamem, registriram in grem. No, ko je prodajalec povedal, da je petek, da vsi odhajajo domov in naj ga pridem zavarovat in registrirat v ponedeljek, sem mu dal jasno vedeti, da pustim avto tam in ga grem kupiti drugam. Sori, nisem ne vem koliko šolan, ampak jebat se pa ne pustim. In je bilo vse urejeno.

Ignoranti v privat življenju. Greš po ulici in na sto metrov zagledaš znanca, ki te je nekoč prosil za uslugo, katero si mu seveda izpolnil. Veseliš se srečanja, ker prav tedaj potrebuješ nekaj človeških rok, da ti pomagajo pri selitvi stanovanja. In glej hudiča, ta znanec kar naenkrat izgine. Zavije v stransko ulico, stopi v neko hišo ali pade v odprt jašek. Vse, samo da te ne sreča. In ko pride do tega, da se nekje povsem naključno srečata in nima možnosti za skrivalnice, se naredi da te ne pozna, raztrosi o tebi nekaj povsem neresničnih dejstev in te označi za nasilnega ali egoističnega. Tako sem o sebi od takih ljudi izvedel že, da imam razmerje z moškim, da sem ga prevaral z drugim moškim in da sem v eni noči razbil dva avtomobila. Aja, pa menda sem se dal dol tudi a prijateljevo punco, ko sem z njo pripravljal presenečenje zanj.

Ignoranti v ljubezenskem življenju. Oziroma, iz mojih izkušenj so to predvsem ignorantke. Kolikokrat ste šli na zmenek, kjer je bilo na petek zvečer vse lepo, vse fajn, super, menda tudi zanjo, naslednji dan in še dan potem pa se niti oglasila ni? Kljub brezposelnosti je bila kar naenkrat strašno zaposlena, mama je zbolela, njeno prijateljico pa so ugrabili na štopanju iz Ljubljane v Črnomelj. Ne glede na to, da je bila mama še na petek zvečer zdrava kot dren in da je prijateljica kupila nov avto. Ja, zakaj bi zgledala pizda in povedala direkt, če pa lahko tipa toliko časa ignoriram, da bo sam ugotovil, da me ne zanima.

Ignoranti, ko jih človek najmanj potrebuje. Vsak, ki je v zadnjih desetih letih iskal službo, se bo našel v tem odstavku. Nekateri so jo dobili, ampak sklepam, da večina še vedno išče. Torej, vidiš razpis, ki ti ustreza, napišeš prošnjo, življenjepis, pošlješ in čakaš. In čakaš. In čakaš. Preveriš email, če si res poslal, vidiš, da si in čakaš. Potem dobiš od nekje informacijo, da so zaposlili sina direktorjeve ljubice, da bo tiho in ne povedala njegovi ženi. In tebe ni nihče obvestil, jebenti, vsaj email bi poslali, da te niso sprejeli, ne pa da čakaš kot budalo. In verjemite, iz lastnih izkušenj, 150 poslanih prošenj in prejetih odgovorov o zavrnitvi? Borih osem. Kot da je res tako težko napisati devet besedic in poslati.

In še zadnja kategorija, internetni ignoranti. Verjemite, na mail in v zasebna sporočila na facebooku ter twiterju dobim veliko sporočil. Vem, včasih traja kak dan ali dva, ampak vedno odgovorim. Bolj sem začuden nad drugimi, tudi bolj znanimi osebnostmi, ki jim pošlješ neko ponudbo ali vabilo, pa sploh ne dobiš odgovora. Tudi če nekam pošlješ samo vprašanje o neki stvari, ki te zanima, največkrat ne dobiš odgovora, ali pa le nekaj v smislu ”bomo posredovali našim strokovnjakom”, od katerih tudi ni nobenega glasu. Zatorej, nikar se ne čudite, če komu pišete in vam ne odgovori. Prezasedenost, pomanjkanje časa, pozabljanje, vse to so razlogi, zakaj ne dobite vrnjene pošte. V takem primeru pišite Filcu, on vedno odgovori.

Ampak še vedno mi ne gre v glavo. Je to kak dogovor med ne vem kom? Tekmujmo, kdo bo čimdlje zavlačeval z odgovorom? Bodimo dobri do ljudi, kateri dajejo vtis, da imajo denar, do človeka, ki je pripravljen kupiti nek izdelek, a pride v trenirki, karirasti srajci in japonkah ter z mozolji na obrazu pa bodimo ignorantski?

Da ne govorimo o tem, kako ignorantsko se obnaša država do svojih prebivalcev. Ampak to je že politika, kamor se ne spuščam…

2 Thoughts on “Ignoranti

  1. takšni so pač ljudje…

  2. Ha, jaz se jih rešim po hitrem postopku. Ignorantov. Tako da jih nimam v življenju. Al pa se odločimo za skupno, obojestransko ignoriranje, pa je to spet isto kot prej 🙂 Ja, pri avtu si jim pa prav naredil 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation