A veš, ko prideš do tiste situacije, kjer skoraj da ni izhoda? No, kljub vsemu pozitivizmu, katerega vsebujem, se izhod vseeno ne pokaže.

Kje je problem? V vsaki pizdariji, ki se je lotim. Končal sem šolo in šel delat, ker sem pač hotel imeti denar in mi je bilo pod častjo pri devetnajstih prositi starše za nekaj denarja za vikend. Ok, in imel sem delo in imel sem denar. Nastal je problem le v tem, da ga ni bilo dovolj. O tem v nadaljevanju.

Glede na to, da sem kronično len in da se mi popoldne po službi ne da iti k sosedu pomagati obdelovati sadovnjaka, kar bi mi recimo prineslo dvajset evrov neobdavčenega denarja za recimo štiri ure dela, sem pač bolj spreten z besedami. Recimo. Upam. Ampak point ni v tem. Point tudi ni v tem, da sem brez denarja, ker nisem. Spet lahko omenim nadaljevanje.

Priznam. Dve napaki sem naredil v življenju. Prva, da sem se zapufal za avto. Pač, bila je potreba , bila je želja po čisto novem in usodna napaka je bila storjena. Pet jebenih let sem odplačeval osemsto kil pleha in plastike na kolesih, ki so po odrešitvi pufa bile vredne le še borega jurja. In druga? Da sem se zapufal za avto. Ko sem se odrešil prejšnjih jajc, je bila glava pač drugače misleča, želja velika in brez kakšnih čarobnih besed je bil nov avto v moji lasti. Valda, na puf.

S Petro načrtujeva skupno življenje in glej hudiča, bilo bi treba nabaviti to, pa ono, pa tretje. Ja, kljub rednemu prihodku si ne morem privoščiti nekega luksuza. Sploh si ga ne morem. Priznam, imam avto, oblečen sem, za hrano imam, za pijačo tudi, še kolikor malo pokadim, mi ni treba žicati. Ampak prihranki, o tem pa nimam pojma. Ne sanja se mi, kaj to je.

Kreditno sposoben nisem. Ker delam tam, kjer pač delam in sem bolj črna živina, kot delavec. Stanje je pač tako, kaj si moremo.

Vse to me je pripeljalo do nekih ugotovitev in odločitev. Loto sem prenehal igrati prav zaradi tega, ker je možnost, da bi mesečno dobil nazaj vsaj polovico, izredno majhna. Bilo bi namreč izredno lepo zadeti deset jurjev, če ne bi zapravil dvajset za to. Druga, dober avto ne pomeni, da se bodo nate lepile dobre punce, ampak da si ga lahko privoščiš. Ampak to še ne pomeni, da si car, da ti bodo ljudje ploskali in da boš zaradi tega imel kakšne ugodnosti. Predvsem, gledano z očmi človeka, ki je šele zdaj odrastel (torej mene), je avto le kup pleha, katerega namen je, da te pelje od točke A do točke B, dodaten plus pa je, da med to potjo porabi čim manj goriva in se ne pokvari. Tako da, nikoli več avta na puf. Res ne. Raje se vozim v takem, ki je že dosegel polnoletnost.

Tretja ugotovitev. Do denarja bom prišel samo z delom. Ne do obogatitve, ampak do take cifre, kjer mi desetega ne bo treba preverjati na bankomatu, če bom moral do petnajstega kupovati kruh zvečer, ko ga znižajo za polovico. Ali ga sploh ne kupovati. In ker sem kronično len za fizična dela, poleg tega se mi ne splača peljati na drug konec kokoške servisirati pralnega stroja, sem se domisli tega, da lahko svoje pisanje ponudim morebitnim odjemalcem.

Zatorej, če slučajno bere to kak novinar ali kdo, ki si želi, da nekdo drug opravi njegovo delo, lahko posreduje naprej ta zapis ali pa sam poskusi, če mu bo všeč.

In ja, za vsa usta, katerim bo ušlo, da sem prekleti materialist, naj povem da je največje bogastvo tisto, ki ga nosimo v srcu. Žal se pa z njim ne da plačevati.

In še nekaj: ne prosjačim, le spodobno življenje si želim omogočiti.

3 Thoughts on “Išče se izhod

  1. denarja je praviloma vedno dovolj, le želja je ponavadi preveč….srečno pot pri iskanju dopolnilne dejavnosti…..

  2. Verjamem da ti bo uspelo!

  3. Ne vem ali sem samo jaz taka idealistka, ampak vem da, kjer je volja, tam je pot … Glede na to, da imaš trezno glavo in jasne cilje, si na poti. Just go for it, ob tem pa še malo jamraj po blogu, ker ti bo tako lažje. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation