Celo človek, kot sem jaz, ima napake. In celo človek, kot sem jaz, ima v sebi nekaj, kar ne ustreza drugim. Zase ne vem, kaj imam v sebi, da tako zelo moti nekatere, ampak izredno cenim ljudi, ki me prenašajo. Ker, resnici na ljubo, zna biti to precej težko.

Ampak se stanje normalizira. Po štirih mesecih se mi je zopet zgodila izguba spomina. Kar se mi je pred desetletjem dogajalo vsak vikend, tudi dvakrat, če je bilo pač potrebno. Potem sem se nekega dne zresnil, postavil alkohol v kot in postal pravi angelček, kar se tega tiče. In se postavil v vlogo priložnostnega pivca. To pomeni, da se mu enkrat na štiri mesece težko odpovem, tako zelo težko, da naslednji dan nosim posledice. Običajno sledijo še nekateri podvigi, ki jih imajo ljudje v vinjenem stanju precej v navadi in izguba spomina. Ampak ok, sem preživel. In zdaj sem, ne glede pitja alkohola, saj v teh dneh pivo paše kot javkajočim potrebnicam, ki se jih še z mehkim nihče ne dotakne, pihljanje ventilatorja v češpljo, spet na začetku. In preden me kdorkoli obsodi: ne, nimam se za polboga, če si tako sklepal po prvem odstavku in nisem alkoholik. Ker komot zdržim tudi teden ali dva brez kozarca vina ali piva.

In razlogi za to so bili več kot odlični. Prijatelj, ki zaradi posebne diete pije samo kokakolo nula, je tisti dan svojemu želodcu, mišicam in prebavi privoščil dopust in po dolgem, ampak res dolgem času vase zlil nekaj piv. Skupaj z mano. In z družbo, katera je bila prisotna. Uživancija na jurja nadmorske, sonce je grelo, bilo je peklensko vroče, a pijača se je hladila, meso in zelenjava sta se pekla, pes je ležal v senci, če ni bil ravno tisti čas zaposlen s tremi otroki in debata je bila sproščena. Dovolj dober razlog, da človeka odnese tok. Tok česarkoli že.

Povem več. V bistvu smo bili na vikendu Petrinih staršev, kateri je postavljen na zanimivi lokaciji, povsem dovolj stran od nakupovalnih središč, od središča mesta in le nekaj metrov stran od niti ne prometne makadamske ceste. Kar je ravno dovolj stran od ljudi, da ga čez noč obiščejo cigani, kateri so se v naših koncih razvili kot smrtonosna kuga tistega leta. In ogledujejo okolico, povsem nesramežljivo in čakajo na priložnost, da ti nekaj vzamejo. No, roko na srce, pridejo pa tudi policaji, kateri iščejo informacije o njih. In, dobro urico hoda stran ali za lenobe, osem minut vožnje z avtom, je krasen žomf, kjer zaplavati resda skoraj ne moreš, če si večji od metra petdeset, ampak za se shladit, je dovolj velik.

In tam sem najraje. Ne v tistem žomfu, ampak nekje v naravi, stran od šundra, stran od prevelikega števila ljudi in prevelike doze informacij, ki jih ne potrebujem. Na relaksaciji ob hrani in pijači, ležanju v travi in sproščenem klepetu. Z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo in z ljudmi, katerim nekaj pomenim. Ne glede na to, ali me poznajo že celo življenje, nekaj let ali samo nekaj tednov. Upoštevajoč tudi živali. Edino za te si lahko prepričan, da te nikoli ne bodo zajebale. En večji modrec od mene, govorim o Tonetu Pavčku, je nekoč rekel, da sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi.

Kaj naj za konec? Ne vem, koliko bo zaleglo, ampak ljudje: ne nastavljajte strupa psom in mačkam, nudite jim dovolj sence, mogoče hladen prostor in zadostne količine vode. Je to tako težko? Če upate zase poskrbet, zakaj ne bi še za živali, ki ste si jih omislili? So manjvredne, da morajo trpeti žejo v tej peklenski vročini? Priznam, če v teh dneh srečam shirano in dehidrirano žival, poiščem lastnika in mu z besedami pričaram tak občutek krivde, da ne bo nikoli več storil česa podobnega.

Do naslednjič pa lep pozdrav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation