Februar. Sicer nič posebnega, ampak vseeno, prav veselil sem se ga po malem. Prvič zato, ker sem si rekel, da moram v začetku februarja spet kaj objaviti. Verjetno niste opazili, da sem imel v januarju malo štrajka in sem se posvečal bolj drugim stvarem, sicer je pa tudi zmanjkovalo idej. Tudi dogajalo se mi ni veliko, kar se mi je, bom pa opisal danes.

Včasih oziroma velikokrat si rečem nekaj v stilu ”hvala kurcu, da nisem politični bloger”. Ker mi enostavno ni treba biti, ker bi sicer s pljuvanjem enega in hvaljenjem drugega sicer imel več obiskovalcev, a tudi več sovražnikov. Ker ima sicer vsak pravico do svojega mnenja, a jaz, ki se na politiko poserjem in poščijem istočasno, svojega mnenja pač nimam in zato o temu ne pišem. Ker so drugi povedali svoje in ker določeni že dvajset let govorijo eno, delajo drugo, mislijo pa tretje, je to zame prezahtevna igra, zato se jo ne igram. To ni monopoli, jebemti.

Nekaj ur in nekaj kilometrov sem v januarju sicer prehodil, na kolo pa nisem sedel. Preveč mraz. Imam sicer sobno kolo, ampak ni tako zanimivo. Vrteti pedala in zreti skozi okno, v okolico, ki se ne spreminja? Če bi bil še tako blond, bi kmalu ugotovil, da gonim v prazno. Februar pa… ja, treba bo. Najprej na sobnem, ob lepšem vremenu pa ven, v naravo, čez hribčke in dolinice.

Začel sem igrati loto. In jackpot. Obupan, ker sem še vedno mnenja, da me v službi premalo plačujejo, obenem pa sem ob svojem šparovčku na štirih kolesih, kjer se je dalo vsaj nekaj privarčevati, razočarano sprejel dejstvo, da mi bodo znižali potne stroške. Ja, banalno, ampak lahko bom v pol leta izgubil 200 evričev za igre na srečo. Lahko pa bom v pol leta zaslužil nekaj tisoč evrov, od katerih bom sicer moral plačati še davek, ampak vseeno. Približno dvesto tisoč mi bi prišlo prav. Toliko, da si kupim stanovanje in ga opremim. Več ne potrebujem. Očitno je od tam naprej tisto, ki pravijo, da denar pokvari človeka.

Že večkrat sem sam sebe zalotil pri mišljenju o tem, da se lahko pogovarjam z vsakim. Celo z vsakim, ki ima enako ali podobno mnenje kot jaz. In neverjetno, tudi z ljudmi, ki imajo drugačna mnenja in drugačne poglede na svet ter dogajanje okoli nas. Januar mi je pokazal, da enostavno ne trpim v družbi ljudi, ki imajo drugačno mnenje, a ne znajo povedati zakaj. Zakaj mislijo, da je laško boljše od uniona, da je mlinotestova pašta slabša od italijanske in zakaj je pri šiptarjih boljši sladoled. Običajno so to ljudje, ki bleknejo nekaj samo zato, da bi provocirali, me spravili na deset tisoč obratov. Ni vredno mojega časa in mojih živcev, zato se ljudi, ki ne znajo razložiti svojega mišljenja, izogibam kot hudič križa.

V zadnjih dveh letih sem bolj kot katerega koli človeka, vzljubil živali. Tako zelo, da vedno prišparam kost za sosedovo potepinko, tako zelo, da mi ni težko sredi noči odpreti okna mački, ki mijavka na okenski polici. Tako zelo, da pajkov ne pobijam več, ampak jih pospremim skozi vrata. Ja, žival se ne pritožuje toliko kot človek.

Da bo februar zanimiv mesec, kaže že dejstvo, da grem praznovat rojstni dan malega osebka, kateri se še ne zaveda prav vseh krutosti tega planeta. Potem pride pust in kot vedno, se tudi letos ne bom našemil. Potem pride petnajsti in z njim plača, sledi nekaj rojstnih dni ter dopust v enem od slovenskih zdravilišč, kjer bom, po moji navadi, večino časa v savni prežal na kak jošk ali dva.

In moram še poudarit, da resno premišljujem o zapustitvi. Zapustitvi samega sebe. Če me ne bi ena oseba bodrila in spodbujala ter na momente celo grozila, se ne bi bril. Sovražim britje. Že en poteg žiletke po licu mi povzroči več ran, kot jih je dobil stari ata v partizanih. Pa se ni skrival pred sovražniki.

Sem dovolj nabluzil? Eh, se mi zdi, da še preveč.

One Thought on “Izpuščenega ptiča tožba

  1. Ne pozabi na tisto pijačo na Havajih, ko zadaneš. 🙂
    Britje, ja, podobna zadeva, sovražim ga, ampak se moram, namreč tudi jaz dobivam grožnje, žena :-).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation