A veš tisti momenti, ko veš da moraš napisat blog, ne veš pa o čem bi pisal? Verjemite, jaz vem. Že ko začnem nekaj pisati, točno vem kaj želim povedati in to kar želim povedati, je vedno nekaj o meni. Tudi če se pizdim čez nekatere blogerje, kot se bom danes, je širše gledano blog še vedno o meni, Filčevem fantiču, kot mi reče meni priljubljena blogerka.

Da se pizdim čez nekatere blogerje, je povsem samoumevno, saj ko pridem na stičišče vseh blogerskih objav, največkrat naletim na pametne samovšečneže, sovražnike vsega, kar je drugačno in boljše od njih samih in predstavnike raznih bedarij. Ter seveda rumenjakov. In se trudim biti boljši, kot vsi ostali, kar mi, če vprašate eno stran, uspeva in če se pozanimate pri drugi, ne.

Ampak samo zato, ker sem. Tak kot sem. Zato se glede tega ne sekiram kaj veliko, saj sem bil tako vzgojen in tako sem odrastel, da sem že v otroštvu vedel, da se ne smem ozirat nazaj. Zato sem v zadnjico vedno gledal le ženske, ki so me prehitele. Zato sem iz preteklosti ohranil samo lepe spomine, tiste grde pa sem potlačil v sebi oziroma jih spustil na plano, da so odleteli kot helijev balon otroku v lunaparku. Nikoli nisem preučeval preteklosti. Pa čeprav me zgodovina delno zanima, svoje osebne preteklosti nisem razčlenjeval in se spuščal v podrobnosti, zakaj je do določene stvari prišlo in kako bi bilo, če bi ravnal drugače. Boli me kurac za kar je bilo.

Kljub vzgoji, ki je bila takšna, kakor je pač bila. Tudi trda včasih. Tudi tepen sem bil. Tudi zaničevan. Tudi od doma sem spizdil pri rosnih osmih letih. In se čez tri ure vrnil, ker nisem vedel, kam bi šel. No, kljub vsemu, sem odrasel v osebo, ki je lahko zgled vsakemu malopridnežu daleč naokoli. Realen, pošten in priden, so besede, katere bi lahko bile moje srednje ime. Pa vem, da deluje samohvalno, ampak tisti, kateri ste moji bralci in ki ste me imeli priložnost spoznat, boste pritrdili.

In prav zato se čudim, ko vedno, ko pridem na stran, na kateri se trenutno tudi ti nahajaš, vidim da je moj najbolj bran blog tisti, kjer sem pisal, kako do bogastva. Vem, takrat sem pisal v šali, ampak dejansko česa takega ne bi bil pripravljen storiti. Zopet lahko vključim samohvalo, ampak nikoli v življenju nisem nič ukradel, nikoli nisem lagal, nikoli varal, nikoli spravljal drugih v drek in nikoli se na tuj račun okoriščeval. Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi se. Če bi bil taka pizda in gledal samo nase. Vem, da bo nekoč prišel trenutek, ko bom moral reči, da imam vsega dovolj, se odmakniti nekam, kjer bom čisto sam in bom imel čas premišljevati. Takrat bodo drugi rekli, da sem pizda, ki misli samo nase, ampak halo, nisem tu zate, da me pokličeš kadar rabiš uslugo, ki mi je potem itak ne vrneš. Tu sem, da sem zadovoljen sam s seboj in da zadovoljim tiste, ki znajo ceniti moje vrline.

In ja, ne glede na mnenja drugih, se najbolje počutim tak kot sem. Ne moti me kak kg preveč, ne motijo me od dela umazane roke, ne moti me to, da zvečer kar padem v posteljo po dolgem dnevu, ne moti me to, da s kolesom ne morem prevoziti določenega klanca. Niti najmanj. Se pa pri vsaki stvari trudim, da jo popravim. Tako delam tudi na kilogramih, tudi za zgarane roke skrbim z določenimi mazili, tudi to, da ne zaspim preden se uležem in aktivnosti v postelji poskrbim in klanec mi ne postavlja ovir. Če mi ne uspe danes, mi bo pa jutri. Trma in trdo delo me ženeta naprej, do konca. Brez laži, brez prevar in brez mej. Samo zato, ker sem to, kar sem.

3 Thoughts on “Ker sem, kar sem

  1. Podplat on 10. maja 2013 at 14:42 said:

    Prav lepo opisano, spisano in speglano. Ni kaj. Ravno to, kar naj bi bil cilj vsakega od nas pa kolikor dolgo že tlačimo zemljo. Priznam da ti kar malo zavidam.

  2. brez trme ni prihodnosti….. 😉

  3. Z zadnjim odstavkom si me pripravil do tega, da se skobacam v fitnes …jutri pričakuj še en komentar, s katerim bom klela to dejanje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation