Zdi se mi, da se vsakič, ko se poletje zaključi, postaram za nekaj let. No, dejansko se za eno, ampak leta tako hitro bežijo, da imam občutek, da sem še včeraj priracal iz plenic.

Moram priznati, da sem gledal samo eno košarkarsko tekmo. Prvič iz razloga, da me košarka niti malo ne zanima, drugič iz razloga, da se nočem eno uro živcirati pred ekranom. In tretjič, da ne izpadem kot vsak, ki je gledal tekmo in v debati ne sodelujem na način ”če bi podal njemu, bi dal koš”. Kar se mi zdi povsem slovensko. Da navedem primer. Ko so naši košarkarji, katerim sicer vsa čast in jih spoštujem kot ljudi, ki delajo to, kar imajo pač radi in so povrh vsega še dobri v tem, zmagali, so jih določeni ljudje na raznih socialnih omrežjih kovali v zvezde, povzdigovali v polbogove in jim peli hvalnice. Ko so izgubili, so ti isti ljudje pljuvali po njih in bili seveda pametni, v smislu, katerega sem omenil že nekaj vrstic nazaj. In da izpade še bolj zanimivo, so ti ljudje največkrat taki, ki niso še držali košarkaške žoge v rokah, kaj šele da bi zadeli koš. Štejejo tudi tisti dnevi iz osnovne šole. Če lahko podam svoje drobno mnenje: če si navijač, si navijač v dobrem in slabem.

No, da se vrnem k prvemu odstavku. Res je, vsakič, ko dnevi postanejo hladnejši, se počutim kot babica, ki odloži zobe v kozarec in leže k počitku. Čeprav nimam ravno dobre kondicije, a vseeno nekaj že zdržim, moram priznat, da sem čez vikend očitno pretiraval. Namreč, po ogledu košarke z družbo nismo imeli kam zaviti, v malem mestu je bilo že vse zaprto in ni ostalo drugega, kot da se zatečemo na mestne stopnice. Oboroženi z vsem alkoholom v nas in ob nas. Nikogar nismo motili, niti nismo bili glasni, niti nismo ničesar razbili in za seboj smo pospravili vse smeti. Vzor vsem ponočnjakom. In kljub vsemu popitemu, lahko povem, da nisem bil pijan. Ni me zanašalo, nisem govoril neumnosti, ni se mi zatikal jezik in nisem osvajal drugih žensk. Še več, povsem spodobno sem peljal tistih osemsto metrov do doma, ker sem vedel, da policistov tam ni nikoli in da gredo po tej cesti štirje avti dnevno. Ne bi nastradal, ker niti ne bi imel koga poškodovat. Seveda tega ne svetujem ostalim, ki prevozijo kilometre in milje, brez da bi se svojega stanja sploh zavedali.

Ampak drugi dan. Drugi dan. Ni za govorit. Maček, ma kaj maček, tiger. Produktivnosti je bilo v meni le toliko, kolikor sem pri kosilu dvigoval žlico in se popoldne obračal na kavču kot odojek nad ognjem. Bilo je popoldne seveda treba skočiti na bencinsko po nekaj mehurčkov, ampak to mi je ob odličnem servo volanu seveda uspelo narediti. In zvečer, po tuširanju, še vedno s tigrom leči v posteljo in oddelati dobrih enajst ur. Potem sem bil kot nov. Skoraj.

Poraja se mi vprašanje, zakaj ne prenesem več tega tako dobro, kot sem nekoč. Sicer se ne želim vrniti nazaj, ko sem imel težave z alkoholom in ponočevanjem, ampak tisti dan v mesecu, ko gre človek ven in se odloči mejo še malo spustiti, je naslednji dan tako prekleto hudo. Tako zelo hudo. Ja, vem, vsi modrejši od mene mi boste svetovali veliko vode, sadja in podobnih zadev, ampak kaj pa ko vse to ne deluje? Trpeti naslednji dan, ali se dan prej raje držati malo bolj nazaj?

Večna uganka. Dokler se ne odločiš in spremeniš nekaterih stvari v življenju. Če se sam nekaj let nazaj ne bi odločil, da mi bo alkohol delal družbo samo občasno, bi danes verjetno bil zapiti klošar brez službe, strehe nad glavo in brez svetle prihodnosti. Prav zaradi sebe imam sedaj dokaj urejeno življenje, katero se bo počasi stopnjevalo do… no, o tem vam še nič ne zaupam. Ampak kljub temu, da je do sedaj delovalo, kot da se pritožujem, vam povem, da se ne. En dan se da preživeti tudi z mačkom.

One Thought on “Košarka z dodatkom

  1. Podplat on 18. septembra 2013 at 11:33 said:

    Si kadil? Če si, je vzrok maximuca enormna količina tobaka kombinirana z alkoholom. Preverjeno. Ker takrat je kajenje verižno. Poskusi drugič biti brez cigaret. Ok tudi leta didajo malo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation