Današnji dan bi se lahko zame končal slabše, kot se sicer je. No, čeprav ga še ni konec, ampak verjetno je najhuje že mimo. No, k dejstvu. Zame se je končalo dobro, razen s prasko na obrazu in s krvavimi členki. Za modela, ki se je odločil, da me bo okradel, pa se je končalo precej slabše.

Sledilci na Twiterju, omrežju, katerega največ uporabljam, so vedeli da grem danes v Ljubljano in da mi zaradi prehlada to še posebej smrdi. Ampak, iskanje dodatnega zaslužka je pripeljalo do sestanka, na katerega so me povabili in kjer smo nekaj stvari dorekli. To niti ni toliko važno. Ker sem malokrat v Ljubljani, se logično tudi ne znajdem najbolj. Zato sem parkiral avto pač tam nekje in se na dogovorjeno mesto odpravil peš, z dežnikom nad sabo. Slabih petnajst minut hoje. Spil kavo, se vse pogovoril in se odpravil nazaj proti vozilu. Da bi se ustavil v še kakšnem nakupovalnem centru, mi niti na kraj pameti ni padlo, ker je bila želja ”iti domov” zaradi že prej omenjenega prehlada prevelika.

Hodečega proti avtu in z dežnikom v roki me naprej potegne sunek lopova, ki je pritekel za menoj, zagrabil za torbico in misleč, da mu bo uspelo, oddrvel naprej. Ker sem imel torbico preko leve rame na desnem boku, kot jo imam pač vedno, je bila kraja neizvedljiva. A kurac je še vedno držal pas, jaz pa sem tekel za njim. Ali se vdam ali pa grem do konca, samo te dve opciji sta bili. In ker spoštovani bralci in cenjene bralke veste, da se Filec ne predaja, lahko veste kaj se je zgodilo.

Prijel sem ga za ovratnik, z roko pod vratom in potegnil nazaj, da se je v eni potezi sesedel. Ne boš sedel, kurba, sem si rekel, ležal boš na tem mrzlem in mokrem pločniku. Preden je ugotovil, kaj se dogaja, sem sedel na njemu in mu z desno podaril dva udarca v obraz. Upiral se je, tako zelo, da sem od njegovih nohtov dobil prasko na licu in da so očala odletela kak meter stran. Te mi je prijazen gospod, ki je očitno videl vse od začetka, pobral in prinesel, da sem si jih nadel še pred končanim obračunom. On me je sicer tudi ustavil, ko sem tretjič dvignil pest, da bi ga še enkrat močneje pobožal. Rekel je, da je dovolj. No, meni ni bilo. Sem se pa pobral iz tipa, ki me je hotel okrasti in kakor da obžalujem svoje dejanje, sem mu podal roko ter pomagal vstati. Ampak ta roka je šla kar proti njegovi jakni, ga potegnila kvišku na noge in ker pač pravijo, da človek v življenju velikokrat pade, sem se odločil, da bo lopov padel še enkrat. Prijel sem ga za zadnji del glave in ga porinil s čelom direkt v stavbo, ki je bila najbližja.

Ne vem, bil sem že udeležen v pretepu, petnajst let nazaj in v stanju, ko se ni vedelo kdo koga tepe in zakaj. Ampak tole, tole je bilo pa dovolj. Več let sem gledal wrestling, videl mnogo akcijskih filmov, pretepačin in vsega, tako da sem očitno nekaj le odnesel od tega. Model je imel krvav obraz, ni deloval starejši od dvajsetih let. Da boš vedel za drugič, sem mu zabrusil. Obrnil se je in odcepetal v nasprotno smer, jaz pa sem si pogledal roke, pobral dežnik in se zahvalil gospodu, ki mi je pobral očala. ”Še premalo si ga”, mi je rekel. Ne, čist dovolj. Če ga bo to kaj izučilo, je bilo čisto dovolj.

Po poti domov sem premišljeval, brez vsega bi ostal, če bi v tistem trenutku deloval drugače. Brez torbice in njene vsebine. Denarnice, v kateri je bilo sicer samo trideset evrov, ker revež je pač revež. Brez vseh dokumentov, od osebne, zdravstvene, vozniškega, bančne kartice in vse šare, ki se poleg denarja nabira v denarnici. Potem, brez ključev garderobne omarice in kavnega avtomata v službi, brez ključev vhodnih vrat in brez ključev avtomobila. In usb ključa. Potem brez črne knjižice, v kateri se nahaja mnogo pomembnih zapiskov, telefona, svinčnikov, vžigalnikov in cigaret, skratka, brez vsega bi ostal. In kaj bi? Šel na policijo, kjer mi bi rekli, da bodo raziskali. In potem se bi jebal z vsem, s preklicom kartic, telefonske številke, na kratko bi imel čisto pizdarijo. Tako jo bo imel drugi.

Ne vem če sem mu kaj zlomil, če sem pa prav pošten, me tudi zanima ne. Sicer se ne čudim, da do takih tatvin pride, služb ni in narod je vedno bolj depresiven. Ne podpiram pa tatvin in z vsakim, ki si hoče prilastiti nekaj, kar sem si sam kupil, s svojim denarjem, bom obračunal. In nisem nasilnež, ampak samo povprečnež, ki brani svojo lastnino.

Sem Peter Filec. In ti, ki sem te danes obdelal, upam da si se kaj naučil. Ker verjemi, kdo bo reagiral še dosti huje.

9 Thoughts on “Okraden. Ampak ne jaz.

  1. klemen on 13. marca 2013 at 22:07 said:

    Cenim, da si iskren. Točno si opisal, kaj se je dogajalo. Ker si bil ti iskren, bom tudi jaz. Dokazal si, da si neizmerno primitiven. Če bi vsi ljudje delovali po tvoji logiki, oziroma po tvojih živalskih instinktih, potem, bi kmalu prišli nazaj v čas neandertalcev. Nekdo bi prodajalko, ki ga je hotela prinesti okrog za evro temeljito pretepel. Na pošti, bi uslužbenko za okencem na gobec, ker ne bi delala tako hitro kot bi morala. In jaz bi na naši ulici ustavljal norce v avtomobilih, ki ogrožajo nas pešce in jim sekal roke. Tvoj prvi odziv na moje pisanje bo najbrž buren, ampak mogoče boš čez nekaj časa spoznal, da si reagiral skrajno primitivno. Eno je če se braniš pred tatvino, drugo je če nekoga namerno poškoduješ. Ne glede na to kakšni so bili njegovi nameni. Če bi imel seboj v denarnici miljon evrov, bi ga ubil?

    • Klemen, namenil ti bom nekaj točk.
      1: Kolikokrat si se znašel v situaciji, da te je nekdo poskušal okrasti? Kako si reagiral?
      2: Vsi ljudje smo zmotljivi in prodajalka, ki bi te hotela prinesti okoli za evro, se je verjetno zmotila in bi ji to povedal in ti bi dala evro. Po tvojem mišljenju bi se moral jaz tam z lopovom pogovarjat, nikakor pa ga ne pretepst?
      3: Pravijo, da se celo življenje učimo in da dober je tisti, ki uči druge naprej. Modelu sem v teoriji in praksi pokazal, da njegovo dejanje ni pravilno ter kakšne so posledice takih dejanj.
      4: Res je, nasilje ne sme prevladovati in sam nisem nasilen tip človeka, ampak sem mnenja da si vsak zasluži tisto, kar išče. Če si sam ne omogoči, mu pri tem pomagam. Tudi če z nasiljem.
      5: Po tvojem komentarju sklepam, da je najbolje 100 metrov teči za lopovom, nato pa zaviti na policijsko postajo in se pritoževati čez njih, ker so prav oni krivi, da te je nekdo okradel. Sori, preveč dela je s preklicevanjem kartic in vsem, da mu bi pustil kar tako oditi.

  2. Zadnjih 5 minut sem se počutila kot v kriminalki in čakala na popoln preobrat v stilu: “Saj se hecam. Drugače sem spal do 12h in popoldne preživel na kavi.” Ampak kot kaže, živim v pravljici.

  3. Auuu, tole je moralo biti pa boleče za nepridiprava. Se pa strinjam s tvojo reakcijo! Jaz tega ne bi bil zmožen.

    LP Mavrični

  4. Podplat on 14. marca 2013 at 10:43 said:

    Peter razumem te, samo jaz verjetno ne bi upal gako reagirati. In ostalo bi mi le, preklicovanje kartic, pa klicanje drage da pride s ključi v Ljubljano, pa novi dokumenti in podobno. Ti kar malo zavidam.

  5. Bosstjanz on 14. marca 2013 at 23:24 said:

    Bravo Peter! Klemenu skoraj privoscim tak dogodek, pa naj potem sodi dejanje.

    Sam sem bil prica kraji v trgovini, ko smo se ljudje na ulici uprli in ustavili lopova. Dobil sem modrice in enomesecne otekline vendar mi ni zal, da sem ga nokautiral.

    Lopov, povzrocitelj nasilja pa tudi tisti, ki izvaja nasilje nad sibkejsimi, morajo dobiti, kar jim gre.

    V takem trenutku mozgani delajo po nacelu samoohranitve, boris se do konca. Bravo, Peter!

  6. Tina on 15. marca 2013 at 11:59 said:

    Vsak človek je individum zase in v tej situaciji bi vsak odreagiral po svoje. In tako, kot je napisal Boštjan, tu možgani delajo po načelu samoohranitve. Odreagiral si v afektu. Fant pa mi moral vedeti, da so tudi taki, ki niso Klemni. Kazen pa za moje pojme mora biti vzgojna.

  7. tisti gospod ti je rekel prav – še premalo si ga…..

  8. Nordstar on 27. julija 2013 at 15:09 said:

    Dobro si reagiral.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation