Evo. Dopust se je zaključil in lagal bi, če bi trdil, da v tem času nisem sledil medijem, fejsbuku, tviterju, mailu in esemesom. Pač, bil je drugačen dopust, tisti, ko si v bistvu skoraj doma, ne hodiš v službo, ne delaš nič od tistega, kot delaš ob običajnih dneh, ampak vseeno si tu, zato, ker moraš biti.

Vseeno, dolgočasil se nisem. Šel sem k Petri, katera je čisto po naključju bila sama doma. Pa sem ji delal družbo. Uživala sva v kulinariki, sprehodih in filmih. Tako je enega dne, ker je imela nostalgijo na nekaj mesecev nazaj, ko je obiskala Srbijo, pripravila odlično mučkalico in prebranac. Seveda so prisostvovali tudi kolegi. In pohvalili njeno kuho. To, da je bilo odlično, se je kazalo tudi skozi izpustne pline. Sredi noči je namreč postalo nevzdržno, treba je bilo odpreti okno in za nekaj časa oditi iz spalnice. Jebat ga, če dobro ješ, tud dobro prdiš. Verjamem pa, da bi marsikdo, ki je zaprt, bil pripravljen tudi plačati, samo da bi lahko tako izločal pline kot jaz tisti dan. Ampak dovolj je o sranju, pojdimo na drugačno temo.

Da ne bo ta prehod iz slabega in nagnusnega na boljše stvari prevelik, bom nadaljevam postopoma. Tako moram omeniti, da je moja predraga Petra nekega dne pripravila tudi gobe z golažem. No, golaž z gobami, čeprav so prevladovale gobe. Vse je bilo ok, jedla sva jih za kosilo, a očitno je to še ena jed, katere ne prenašam najbolje. Potem me je začelo nekaj čudno tiščati v želodcu, pojedla sva večerjo, ležal sem na kavču, ko so se začeli premiki. Predstavljaj si dva bojevnika, kjer eden drugega porine v prepad. No, tako je bilo v mojem želodcu in ob desetih zvečer sem imel v sebi samo zajtrk. In lačen. In tako bi jedel, ampak nisem hotel riskirat ponovnega čepenja pred wc školjko.

Ti rad govoriš o sebi? To vprašanje mi je nedolgo nazaj postavil prijatelj. Da razjasnim. Blog je postavljen zato, da spregovorim o sebi, svojih mislih, mišljenjih, razmišljanjih in dejanjih. Ne morem imeti bloga, v katerem bi vedno govoril le o drugih. Vem, je treba, tudi politike se je treba dotakniti, ampak blog naj bi predstavljal mene. In delam na tem, da predstavlja mene. Če hočeš blogerje, ki ne pišejo o sebi, pojdi na Blogos in jih poišči. Zasebno je drugače. Če sem s sodelavci, s prijateljem ali s katero izmed oboževalk mojega bloga ( humoristično mišljeno), potem govorim o sebi. Ker nisem jebena vaška opravljivka in nisem moja sodelavka, katera govori le o drugih, o sebi pa niti ne ve, kdaj si je nazadnje umila zobe. Jasno? Jasno. Super.

Na twiterju se bližam tisočemu zapisu. In na dan, ko sem se vrnil z dopusta, je bilo povsod veliko snega. Tudi sam sem se bal oditi na pot, a sem moral. A tega nisem objavljal kaj pretirano na twiterju, tudi, da sem kidal sneg ne, največ le kakšno sliko s sprehoda. Ampak mi je dokurčilo, da so ljudje nonstop jamrali o kidanju, kako oni zelo kidajo, preklinjali sneg… ok, razumem, nič nimam proti, če trikrat napišeš, da si zjeban, ker si celo dopoldne ali cel dan kidal, ampak ne mi pa cel dan govort o temu. Al se slučajno smiliš sam sebi? In zato sem se odločil narediti čistko. Zbrisal sem cca 400 ljudi, katerim sem sledil in nisem imel nobene koristi od njih. Niti sledili mi niso. Med njimi tudi nekaj blogerjev, pripadnikov raznih strank, lajalcev v luno, depresivnežev, verskih fanatikov, kuharjev in samovšečnežev. Svet je lep.

In za finiš… Jan Plestenjak. Že prej ga nisem kaj preveč spoštoval, zdaj ga pa še manj. Ja, vem, ni prav, ampak vseeno. On gre govorit o protestnikih, on, ki ima polno rit vsega. On, ki se ni spotil niti minute v življenju. Vsakemu drugemu kulturniku, ki je naredil kaj dobrega v življenju, bi oprostil, ampak njemu ne. Pojdi nazaj v svojo barko iz perja in napiši še kaj pocukranega. In ne delaj si reklame na ta način. Verjemi, zadnje, kar si ljudje v tej naši deželici želijo, je to da jim še razvajeni umetnik govori o politiki. To počnejo drugi in še preveč, tebi ni treba. Me pa zanima, na katero dudo si ti prisesan…

Dopust se je končal. Sledi nekaj dni podopustniške depresije, smoljenja samemu sebi in obupovanja nad količino dela. Nekje do konca tedna se poberem in vrnem na stare tirnice. Vem da moram veliko nadoknaditi, ampak vseeno sem si pripravil spisek filmov, katere moram pregledati ob večerih. Zdaj, dokler je čas. Ker poleti ga zagotovo ne bo.

Lep pozdrav vsem.

2 Thoughts on “Podopustniška depresija

  1. Pero, pa o kraljevskem preizkuševalcu hrane si kaj razmišljal ? 🙂
    ja, to pa mora res biti šok, da te po prijetnem dopustu v realnost vrne Jan Plestenjak….upam, da ti bodo filmske grozljivke popravile počutje zaradi tega… 😎

  2. Eh, Don… še bolj kruto bi bilo, če bi me nazaj v realnost vrnil Damijan Murko, ali Werner. On je šele cvet naše glasbene scene. K sreči uvel 🙂
    Sicer pa… najraje imam komedije, tako da… 🙂 grozot je v resničnem svetu dovolj 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation