Tako je naneslo, da sem ugotovil, da brez pisanja ne gre. Moj skoraj dvajsetdnevni dopust se končuje, vračam se na stare tirnice in zopet sem postavljen na mesto, kjer lahko težim z določenimi stvarmi, serjem po drugih in tiste, ki si zaslužijo, kujem v zvezde.
Vem, muči vas vprašanje, kaj sem na dopustu počel, kje sem bil in v čemu je point. Ni me sram in nimam kaj skrivati. Bilo je tako daleč, da sem resno razmišljal o povratku. Nekaj dni sem bil pred dilemo, ali pisati ali ne, konec koncev ne vem o čem bi pisal sploh in v določenih trenutkih sem imel namen izbrisati vse skupaj, narediti kot da Filec ni nikoli obstajal. Ampak nisem. Ker sem imel vedno v mislih, da bom nekoč zopet moral odpreti usta in nekaj vreči v blogersko sfero. In tako sem tu. Tak kot zmeri, samo še malo boljši. Še vedno pod psevdonimom, a zato še toliko bolj realen, še toliko bolj tisti pravi jaz.
K dejstvom. Bil nisem nikjer in marsikje. Delal sem veliko in obenem nič. Resno, hodil sem v službo, veliko kolesaril in seveda tudi lenaril. Posadil sem krompir, napisal nekaj člankov, doživel nekaj živčnih zlomov in si za lažje prenašanje stresa prepeval pesmi Modrijanov. Prebral sem nekaj blogov, jih komentiral in sral po twiterju, to je bilo v bistvu vse v mojem dopustu.
Lažem. Tisti, kateri mi bolj sledite, veste da sem čisto prvi dan tega meseca praznoval rojstni dan. Kateri, ni važno. Nekje med. ni važno, med koliko, ampak tam vmes. In ja, tudi zapil sem ga. ampak najprej o darilih. Odličen Dormeo povšter, nekaj kolesarskih cunj, nekaj majic, gate, nogavice, kup čokolad, ker pač nikomur nisem črhnil o tem, da bom hujšal in nekaj darilnih bonov. In čokolatini. Najboljši in od osebe, katera mi največ pomeni. No, gremo naprej. Ker je rojstni dan padel ravno na velikonočni ponedeljek, sem se odločil za klapo praznovati nekaj dni kasneje. In res. Tiste usodne noči iz petka na nedeljo se je zgodilo toliko zanimivih stvari, toliko dogodkov, a jaz… jaz ne vem za nič. V glavi je tema, filma ni, kar mi drugi povedo in še njim ni za zaupat. Časi so tako, da ne smeš nikomur zaupat. Komu sploh bi, Bratuškovi? Njej ne bi zaupal niti knjige o Rdeči kapici v angleščini, da bi mi jo brala za lahko noč.
No, tisto noč, oziroma, naslednji dan sem po pregonu tigra prišel do spoznanja, da ne znam piti. No, piti znam, ne znam se ustaviti. Ker sem človek, ki si mej ne postavlja. Ne v kolesarstvu, ne v hrani, ne v seksu in tako tudi pri pijači ne. In ker sem mislil, da sem vsaj malo mogočnejši kot ostali predstavniki človeške rase, sem vedno živel v prepričanju, da se meni ne more zgoditi nič slabega. Tokrat se mi je. Brez da bi vedel zase sem se osramotil pred ljudmi in osramotil osebo, kateri ne bi trezen storil niti trohice slabega. In takrat sem spregledal, da nisem nič boljši od tistih pivcev, kateri v takem stanju pretepajo žene, brcajo otroke in bruhajo na kuhinjske mize. Konec. End. Finito. Fine. Basta.
Odrekel sem se alkoholu. Totalno. In se namesto tega posvetil kolesarstvu. Tudi totalno. In hrani. Ker sem doživel blažen moment, ko je Petra pohvalila mojo kuho. Sicer ni še sprejela dejstva, da se meni ne da za deset minut hranjenja nekaj kuhati eno uro. Spoštujem in cenim vse, kar ona meni skuha, ampak moj način je drugačen. Tako da ji dajem rešpekt, ko hvali mojo pašto, čeprav venomer pravi, da bi ona še nekaj dodala.
In srečo imam z denarjem. Zadnjič sem pred trgovino dobil dvajset evrov in jih hitro spravil v promet. Včeraj pri sprehodu skozi gmajno, kjer sem se čudil, kaj vse ljudje odvržejo v naravo in ne na ustrezno mesto, poleg kupčka vrečk, polnih piksen in plastenk, našel deset. Šel zvečer na drink in na stolu našel še dva. Jebemti, zakaj pri jackpotu ne dobim nikoli nič.
Eh, da ne bom nakladal, ker pač nisem viličarist, samo še strnem. Hvala vsem, ki ste teh nekaj dni poslušali neznane rock komade in hvala vsem, ki jih niste. Videli ste, da nisem zdržal brez fbja, tviterja in pisanja. Jebat ga, tak sem. In takega me morate sprejet, če me pač hočete. In ja, z drugo besedo v naslovu nisem mislil sebe. Da ne bo šlo slučajno komu v nos.

3 Thoughts on “Povratek legende

  1. Podplat on 19. aprila 2013 at 13:20 said:

    Hej, bravo, take zgodbe slišim na srečanjih AA. In se primejo, mene, kolega in še marsikoga. Meni je ratal najprej stop tobak, zdaj še c2h5oh. Ampak nekako gre še vedno to. Sem alkoholik.

  2. e moj Pero, to so zgodbe, zaradi katerih postajaš (blogerska) legenda…..in takšnega te sprejemam….

  3. Filčev fantič, (p)ozdravljen nazaj 🙂
    Nismo poslušali komadov, smo pa pogrešali tvoje pisanje. Glede na to, da se je opazno dogajalo lahko verjamem, da imaš gradiva za kar nekaj naslednjih objav. Yeah 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation