Sej ne vem, kako bi začel. Namen je bil, da malo pojamram, se pritožujem, a sem ugotovil, da se nimam nikomur za pritoževat, obenem tudi ne nad čim. Ker pa tudi tiho ne morem biti, sem se odločil nekaj spackati.

Pride namreč dan, ko ti vse visi. Ne dobesedno, saj pri mojih letih še ne sme, ampak tako… ne vem kako bi se reklo, naveličan si vsega. Vse vidiš negativno, vse se obrne proti tebi in za čisti vrhunec je potem tu še človek, ki nima pojma o ničemer, je pa strašno prepričan, da je največji poznavalec svoje stroke. Jebat ga, bili so časi, ko sem tudi sam to mislil. Ne bom pozabil dneva, ko sem direkt iz šole planil v eno izmed delavnic z zvezkom v rokah in si zapisoval vse, kar mi je takratni vodja rekel in mu, pameten kot gnila goba, hitel razlagati, da to pa ne sme biti tako in mu kazal skice iz šole. Vzel je zvezek, skupaj sva šla v garderobo, odprl je mojo omarico, dal zvezek vanjo, jo zaprl, me pogledal v oči in rekel, da je šola zgolj teorija in da zaradi šole ne bom pameten. Kako sem se počutil? Kot prašič, kateremu ne pustiš, da se povalja v blatu.

Tisti moment sem začel drugače gledati na svet. Se začel zavedati, da mi je šola nudila le nek papir, kateri mi bo vsake toliko odprl neka vrata. Več kot bom poznal prakse, več kot bom imel izkušenj, več vrat se mi bo odprlo. In sedaj, po več kot desetih letih, začnejo k meni hoditi ljudje, kakršen sem bil nekoč sam: z nekimi zapiski, postavljajoč vprašanja, ki še vedno vsebujejo vonj šolske krede in misleč, da držijo boga za jajca. In to z obema rokama. In ko mi rečejo, veš, Pero, to pa ne delaš prav, mi smo se drugače učili, enostavno postavim vprašanje ”koliko let že delaš to?”. Odgovora ni. Vem, si mogoče ponosen na svojo izobrazbo, ampak sedaj se pa spusti na realna tla in ne bodi vzvišen. Verjemi, če boš normalno delal, bova lahko imela super odnos, če boš pa takoj se začel delati pametnega, večvrednega in pomembnejšega, potem te kar takoj razsvetlim z dejstvom, da bo najin odnos slab, poln glasnih besed in konec koncev zgolj služben. Pozabi na skupne kave med šihtom in pivo po službi.

Nekoč mi je mož, ki je malenkost modrejši od mene, a kljub temu ni Smrkec, povedal zgodbo o vzvratnih ogledalih. A dej, ne seri. Včasih še avtomobili niso imeli vzvratnih ogledal in jih tudi danes ne bi potrebovali, če bi vsi ljudje upoštevali predpise. Ampak tam so, zaradi varnosti. In če v avtomobilu zagotavljajo neko stopnjo varnosti, tega ne zagotavljajo v življenju. Vem, tudi meni ni bilo nič jasno. Bistvo je, da se v življenju ne oziraš nazaj. Včasih se je treba, zaradi spominov, ampak gledati je treba naprej. Preteklosti itak ne upaš spremeniti.

In res, včasih, ko je tak dan, da bi najraje vse skupaj poslal v kurac, tiste, ki ne bi hoteli it, pa bi napotil v pizdo, začneš gledati nazaj. In ravno takrat ne bi smel. Takrat moraš vase priklicati ves optimizem, kolikor ga utegneš zbrati in samo glavo dvigniti ter stremeti naprej. Z mislijo nase in na tiste, ki ti največ pomenijo. Ker padec ne šteje, če se ne pobereš.

In tega se zavedam tudi sam. Pripravljam se na enega večjih korakov v svojem triinšenekaj letnem življenju. Temu se posvečam najbolj, to me žene naprej. Ker vem, da se bo s tem korakom marsikaj spremenilo, nekaj tudi na slabše, ampak to počnem zaradi dobrih stvari. Te bodo odtehtale te slabe in življenje bo lepo. Zato, ker si ga bom risal sam.

5 Thoughts on “Pride dan

  1. Moj prijatelj ima eno hudo idejo., namreč pravico do enega šamarja na mesec, brez da je treba človeku razlagati zakaj…. Jooooj, jaz bi ga po mojem vsak mesec eni in isti osebi prmazala in to že 1. v mesecu :D……

  2. Sočustvujem s teboj! Podpiram pa tudi idejo prijatelja od majci13 🙂

  3. Lepo bi bilo podeliti peščici ljudi dovoljenje za podeljevanje šamarjev mesečno, neomejenemu številu prejemnikov. Vam povem, nekaj dni dela bi imel… 🙂

  4. Podplat on 21. septembra 2013 at 9:23 said:

    Ja Peter, kako lepo je to prebrati, sam seveda želim misliti v tej smeri, pa me pri mojih 60 še kar vleče v drugo smer. Torej gledam kaj je bilo, zakaj je bilo kdaj sem zgrešil, kaj je naredila ona, zakaj je tako in podobno. Ampak prav imaš, živim danes in pripravljat se moram za jutri. Težka je.
    Želim, da bo korak, ki ga načrtuješ lep, če je to tisto kar mislim da je, potem je res, tisto spremeni vse za ohohoho stopinj, ok ne ravno 180, ampak veliko. In spet bo odvisno od tebe, kako to sprejet in kako to potem razvijat naprej. Podobno kot, ko te služba porine v novo okolje med nove ljudi, delo poznaš, okolja pa ne.

  5. Prihaja do preveč takih dni s stran veliko oseb, od katerih bi to še najmanj pričakovala … in me mede.
    S tem, ko rišeš življenje, me spominjaš na enega mojih najljubših: Bojana! http://www.youtube.com/watch?v=hZfRa3SBKAI 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation