Zadnje dni lanskega leta sem precej premišljeval o temu, da je skrajni čas za drugačen začetek novega. S tem se bo spremenil tudi blog, saj sem odločil, da ne bom več pisal o drugih, temveč bolj o sebi. Ker vem, da oboževalke to zanima, fantje se bodo pa dobili v besedah. Poleg tega je najbolje pisati o tem, ker sam sebe najbolj poznam in te fore, an. Ajga.

Torej, zadnje decembrske dni sem bil zaprt. Ne v zaporu, niti v priporu, pač pa tisto, ko ne moreš odvajati. V tistem času sem si želel, da bi bil na enak način zaprt tudi kak politik, mogoče šef ter nekaj tisoč obiskovalcev trgovskega centra. Ampak se je potem vse skupaj začasno rešilo. Na najslabši možen način. A veš tisto, ko začutiš v črevesju, da se ti nekaj premika, pogledaš okrog sebe in se odločiš sprostiti ter spustiti amonijak iz sebe? Ok, da ne bom mojih cenjenih bralcev že na začetku leta privedel do bruhanja, bom tu končal to temo. Lahko povem le še to: če spustiš in ti je posledično v gatah toplo še pet sekund, je to ok. Če pa ti je toplo tudi čez pol minute, je nekaj hudo narobe. Dovolj.

Kot narkoman prevrnjenega tovornjaka, naloženega s hašišem, sem se veselil silvestrovanja, sploh po tem, ko sem izvedel, da določenih zateženih osebkov, ki tradicionalno ob devetih zvečer ugasnejo pod težo trave in alkohola, ne bo prisotnih. K temu se še vrnem. S kocko črnega vina sem prikorakal na prizorišče ter začel s kramljanjem in podobnimi vljudnimi gestami. Se naveličal. Kulturno voščil vsem, poljubil nekaj žensk ter enega tipa, zvrnil kozarec ogabnega šampanjca in se preselil nazaj v notranjost slavja. No, v garažo. Nekaj pojedel in kot prvi zapustil zabavo, če se temu lahko sploh tako reče. Nekaj se jih je odločilo oditi voščiti še nekam drugam ter se vrniti, nekateri so popadali v debate z drugimi o povsem brezveznih temah, tretja se je odločila, da se bo zabavala na svoj način in na računalniku pripravila karaoke. In ker težko poslušam petje človeka, ki sam zase meni, da ima posluh, pa čeprav mu nekaj drugih ljudi vztrajno zanika, sem se odločil za odhod. Niti črno vino mi ni več teknilo. In ja, spoznanje, da določeni zateženi osebki, ki tradicionalno ob devetih zvečer ugasnejo pod težo trave in alkohola niso niti četrt toliko moteči kot samooklicana pevka brez posluha, je bilo prvo pametno spoznanje letos.

Naslednji dan, prvi letošnji dan, je bil prav tak, kot sem si želel: brez mačka. In s partnerico sva vseeno odločila, da bo za kosilo samo juha ter nič kaj posebnega poleg. Razen hitro pripravljene hrane. Tako sva zmetala vase juhi ter malo sira, malo pršuta in nekaj več črnega vina. Sledilo je počivanje na kavču, potem pospravljanje prostora nočnega dogajanja in spet kavč. Popolno, vsaj zame.

Ljudje po bolnišnicah so skrajno nekulturni. Kot spremljevalec sem danes na kontrolo pospremil osebo, ki je utrpela zlom roke. In jeba. Totalna jeba. Med čakanjem sem si zamislil nov pravilnik ter ga razdelil med zaposlene in med obiskovalce. Zaposleni morajo:
– Glasno povedati priimek človeka, ki ga kličejo v ordinacijo. Trikrat.
– Si priskrbeti megafon, če slučajno nimajo zmožnosti glasno govoriti.
– Poskrbeti, da vsak ki pride na kontrolo, pripelje s seboj samo enega človeka( prevoznika ali moralnega podporneža).
Obiskovalci morajo:
– Sedeti ali stati in tiho čakati.
– Obrazložiti sorodnikom da gre samo za zlom roke in da obiski niso potrebni med kontrolo.
– Obrazložiti sorodnikom, da to ni družinsko srečanje
Tako enostavno je to. In ti, sivi gospod, ki si danes čakal tam kjer jaz, če srečaš starega znanca ali kogarkoli že, greš k njemu, prisedeš in klepetaš. Ne dereš se iz ene strani hodnika na drugega, ter sprašuješ na ves glas: ”Poznaš Marjano? Ima še tako veliko rit? Ubogi Stane.”.

Toliko za začetek. Običaj je, da se v prvem blogu v letu objavi neko statistiko, jaz jo pač ne. Ker ni potrebe in verjetno tudi večine bralcev ne zanima. Je bilo pa leto 2012 zanimivo. Bilo je nekaj dobrih obiskov, bilo je zapijanje z blogerskim kolegom, bilo je nekaj špricanj semena, bilo je nekaj užitkov, nekaj jeze, nekaj žalosti, veselja, sreče in obupa. Razdeljeno tako, da je bilo ok. Če bo letošnje tako, bo solidno, če bo boljše, bom že razvajen.

Srečno vsem.

One Thought on “Prvi letos

  1. David on 3. januarja 2013 at 13:36 said:

    Srečnega pa zdravega tudi tebi 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation