Bili so tisti dobri zlati časi, ko sem bil čisto drugačen. Z drugačnim pogledom na svet, z drugačnim stilom življenja in z drugačnimi prijatelji okoli sebe. Upornik, čeprav brez razloga. Gabil se mi je svet in gabili so se mi ljudje, saj sem bil prepričan, da je svet grd, umazan, pokvarjen in ljudje nepošteni, jezni in agresivni. Časi, ko sem hotel imeti katrco ali stoenko in  ko sem bil prepričan, da sem največji frajer, ker pač nosim temno zeleno jakno, katero si je fotr kupil leta 1969 v Vojvodini, ko je služil vojaški rok. In to sem počel v poznih devetdesetih. Zelo poznih.

Mnenje, da upanje umira prvo, sem spremenil nekaj let kasneje. V bistvu komaj sedaj. Samo zaradi določenih ljudi, največkrat neznancev. Okej, da je svet lep, če si ga sam narediš lepega, to sem začel dojemati že kmalu po tem, ko sem se redno zaposlil in opustil družbo brezposelnih faliranih študentov, ki jim je bilo pivo ob desetih dopoldne pomembnejše od pridobivanja izobrazbe. Ko sem začel redneje zahajati v naravo in se družiti z vevericami in psi.

Danes stojim na robu prepada, a vanj ne padem. Ker spodaj so tisti, ki so mnenja, da se jim godi največja krivica na svetu, čeprav se jim v bistvu ne. Samo mislijo si. Stari, ne jamraj, da je težko, če imaš službo, plačo in streho nad glavo. V bistvu, če imaš streho nad glavo in nekoga, ki ti nudi finančno zavetje, pa tudi če so to starši, ki te ravnajo, dokler ne dobiš neke zaposlitve, je ok. Svet se ne podre, če se ti pokvari avto ali če ti voluharji požrejo krompir. Vem, žalostno je, ampak svet še vedno stoji. Moraš samo vdihniti in… ne zadrževati sape.

Da obstajajo ljudje, polni veselja in radosti kljub vsemu, opažam na kolesu. Ker nisem profi in se mi ne gre za dosežen čas, se vsake toliko ustavim. In vseeno, ker kolesarim po okoliških vaseh, ne poznam vseh ljudi. Ampak vem, da vsak, ki ga srečam, naj si bo kmet na njivi, naj si bo dvojica nosečih mladenk, naj bo tekač ali samo sprehajalec, vsak pozdravi. Vem, nekje ni take navade, ampak tukaj je. Lahko se ustaviš in vprašaš gospo, če te bo njen pes ugriznil, pa ti pove da ni hud in ga nato vsakič, ko greš mimo, pobožaš. In cca 9 letna deklica, ki me ne pozna, jaz pa njo še manj, mi vedno pomaha, ko vrtim pedala mimo njene hiše. In to so ljudje, ki mi dokazujejo, da je svet lep. Neobremenjeni, preprosti in delovni. Sem prebodel gumo, pa sem odcepetal do prve hiše in vprašal, če lahko pri njih zaflikam in napumpam. Bili so me veseli kot bi prišel sam mesija v vas. Gospod ponudil vse mogoče orodje, gospa skuhala kavo in postregla s piškoti in natočila svežo vodo in vse to popolnemu neznancu. Pa naj potem še kdo reče, da ni upanja v lepši svet. Dokler nas povezuje poštenost in smo pripravljeni pomagati drug drugemu, ne bomo izumrli.

Po drugi strani gledano pa, ko greš v mesto, sploh večje… je vodja tisti, ki ima večji avto, lepšo fasado in debelejšo denarnico. Ne glede na to, da ne zna izustiti jebenega pozdrava, se drži kot največji car, pomembnež. V bistvu se mi taki ljudje smilijo.. in izbijajo trditve, da je svet lep. Dejstvo, da imaš avto za 60 tisoč evrov in nakupuješ v lidlu ali ob nakupu pralnega stroja za 300 evrov prosiš za popust, kaže na to, da si materialist samo navzven. In da hočeš zbujati pozornost. Imaš pa nekaj, kar tisti preprosti, delovni ljudje nimajo. Imaš namreč bruhalni naboj. Ob tebi me namreč prime, da bi te pobruhal, od vrha do tal. Tudi če bi si moral s prsti izzvati bruhanje, bi to naredil, ker drugega itak nisi vreden. Zato niti ne bom nadaljeval o tem.

Vem pa, da bom dlje prišel s pozdravom, nasmehom, poštenostjo, delavnostjo in iskrenostjo, kot nekdo z mrkim pogledom, zateženo ukazovalnostjo, resno držo in prevarantskim načinom dela. No, mogoče ne, ampak odnesel jo bom veliko bolje. Ker nimam sovražnikov. Za razliko od tebe.

3 Thoughts on “Svet je lep

  1. David on 15. maja 2013 at 18:50 said:

    Ja pa logično, da je svet lep. Naredit si ga moraš lepega. Naj ti ga polepšajo malenkosti, kot so sončno lepo jutro, prva kavica, ki jo spiješ. Take zadeve. Pozdrav neznanca, in ostale stvari, ki si jih zgoraj napisal.
    Evo prebral tvoj blog and you made my day 🙂 🙂

  2. ena spremljajočih zadev ljudi, katerim je svet lep, je tudi, da se obvezno tu pa tam najde kakšen orto kreten/ka, ki demonstrira svoje izbijanje trditve, da je svet lep….kar je dobro….ravno zaradi poznavanja takšnih kretenov je tistemu, kateremu je svet lep, le ta potem še lepši…….

  3. Res je! Najlepse je, ko v ljudeh odkrijes cloveskost… In to so lahko majceni, vsakdanji utrinki, ki pa so danes, kot pravis – sploh v mestih – precejsnja redkost. Se pa zgodi..

    In ko se zgodi, te zna ganiti do solz.

    Mi je vsec, ko se to tudi spodbuja… recimo, londonska brezplacna casopisa (en je jutranji, drug popoldanski), imajo rubriko “Zahvale”… objavljajo besedila, ki jih preko SMS-a ljudje posljejo, da se zahvalijo za male, vsakdanje stvari, ki se jim dogajajo..

    “Hvala tipcku, v zeleni jakni, ki mi je ponudil robcek in mi kupil plastenko vode, ko sem jokala na vlaku… ” – samo eden od primerov..

    Morda se to, da so celo linijo podzemne ustavili za 20 minut, ko je na tracnice zalutal labod… so ga spravili v park, kamor spada, pa je sel tudi vlak naprej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation