Štejem se pod tistega prebivalca planeta Zemlja, ki mu vsake toliko dokurči in potrebuje čas, vreme in prostor samo zase. Da odklopi vse, kar v tistem trenutku ne potrebuje, da pošlje možgane v drugo nadstropje, kjer je prostor za sproščanje in preusmeri raven dela na drugačno stopnjo.

Ja, prišlo je toliko do vrha, da je že skoraj bruhalo ven. Služba, stres in nepravilni gibi ljudi, ki so pri meni povzročali prekomerno preklinjanje, so bili glavni dejavnik tega, da sem se odločil en teden užiti samo zase. Vzel sem dopust, upal na lepo vreme in odjebal službo ter sodelavce popolnoma. Kajti bilo je treba. Vem, zvenelo bo jebivetrsko, ampak konec koncev tudi je. Nastopali so momenti, ko sem si želel, da bi šlo podjetje v kurac, v pizdo ali v stečaj. Kamorkoli. Ja, toliko in toliko ljudi brez službe, možnosti preživetja ne bi bilo, če si ne bi pomagal vsak sam, ampak vseeno. Tiste trenutke nisem sočustvoval z nikomer. Zakaj bi, saj z mano tudi ni nihče. No, in še sedaj sem prepričan, da če bi šlo podjetje, kjer se jebem sam in povrh vsega me še nadrejeni za 550 mesečno, nekam, bi se zagotovo znašel. Ampak, k drugim, bolj veselim temam.

Torej, teden, katerega sem si splaniral tako, da bom užival, se je začel fenomenalno. Že malo čez šesto zjutraj sem zajahal kolo, s katerim mi je uspelo doseči zastavljen cilj, trenutek ali dva po tem pa se je ulilo kot iz škafa. Dan dva sem prav tako izkoristil za kolo, se tokrat izognil asfaltu in užival na makadamskih poteh v okolici idrijskih klavž. Dan tri je bil podoben, le da sem jo tokrat mahnil povsem drugam in občudoval stvari, ki jih iz avta niti ne opaziš. Počutje je bilo res zmagovalno. Počutil sem se kot Armstrong, le da nisem bil zadet. No, on itak laže. Meni zadrogiranemu ne bi uspelo najti niti kolesa, kaj šele sedeti na njemu, on pa je zmagal tour. Ja pa kaj še.

Dan štiri je bil planiran za odhod na morje. Dneva pet in šest sta bila preživeta ob obali, kjer so debelušni Nemci že plavali, medtem ko so vsi ostali še v jaknah hodili po plaži. Resno, kratkih hlač nisem oblekel, japonke so bile samo za po apartmaju, klime ni bilo potrebno vklapljati. Čeprav sem opazil, da domačinke takoj, ko se pokaže sonce, ne glede na veter, navlečejo nase najkrajše krilce, obujejo japonke, oblečejo tisti kos blaga, ki se nosi na zgornjem delu telesa brez naramnic, a ne vem kako se mu reče in gredo na šetnjo ob vodi. Dan sedem je bil namenjen poti domov, z obveznim postankom v restavraciji, kjer se s Petro vedno ustaviva, če le greva mimo. Nato pa prihod domov in priprave na nov, delovni teden.

In kar mi je najbolj pasalo, je bilo to, da sem preprosto užival. Ni bilo misli na firmo, ni bilo stresa, ni bilo nepotrebnih klicev sodelavcev, ki bi zahtevali informacije, čeprav le te ležijo pred njimi, ni bilo ukazov, daj to, daj ono, ni bilo ničesar, razen uživanja. Povsod sama relaksacija. Tisto, kar sem potreboval. In nič drugega.

Po prihodu domov me je čakalo vabilo. Tisto, katerega sem že nekoč omenil in tisto, o katerem je čas spregovoriti zdaj. Vsaj delno. Rekreativno zajebantska dobrodelna kolesarska dirka. Rekreativna zato, ker se bomo rekreirali, zajebantska zato, ker se gre tja z namenom, da se zabava, dobrodelna pa zato, ker bomo s tem naredili nekaj dobrega zase in obenem privarčevali nekaj denarja, če se seveda ne ustavimo in zapijemo v prvi beznici, ki bo stala ob cesti. Dirka pa zato, ker bo vsak, glede na to, da se ne gre za kako zmago ali pokal, imel v mislih, kako bo prvi prišel na cilj in še pol ure čakal naslednjega. No, malo šale. Ker pa bo tam precej slavnih ljudi, sem se odločil kraj in čas dogajanja še za nekaj časa zadržati zase. Da ne bo preveč oboževalk in tistih, katerim sem trn v peti.
Torej, kaj naj strnem za konec. Da pogrešam poletje. Včasih sem ob koncu maja že imel nekaj barve, plaval in se potil kot Fištravec pod klobukom, letos pa vlačim nase jakno in spim pod koutrom. Hočem tisto, da je 28 stopinj, ko navlečeš nase kratke hlače in majico ter greš. Enostavno.

Dovolj bo virtualnega sranja, moram na školjko.

One Thought on “Teden uživanja

  1. važno, da si se odpočil in svoj kondicijski zastavljen cilj dosegel, tako, da bomo zdaj lahko šibali povprečno 80 km/h…… 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation