Vedno je tako, da zbolim na lep, jesenski dan. Enako je bilo lani, predlani in dvajset let nazaj. Letos je sicer deževalo, pihala je burja in bilo je prekleto hladno. Dan po tem pa je zunaj jesen, tista prava – topla, sončna in okrašena z rumenordečimi listi.

Včasih si mislim, da se mi godi krivica. No, sem si mislil, danes vem, da za vsako stvar, ki se mi je zgodila v življenju, obstaja razlog in obstaja človek, ki je tako želel. Običajno sem bil ta človek sam. ne pa vedno. Ko sem si kot otrok želel gorsko kolo, starši pa mi ga niso kupili, sem bil prepričan, da je to zaradi tega, ker nisem bil priden. Dejansko sta oba starša imela tako nizko plačo, obenem sta še varčevala, da smo lahko šli en teden na leto na dopust. To mi je postalo jasno z leti.

To je botrovalo temu, da nisem postal razvajen in za po vrhu še zavaljen mladostnik. Priznam, sem imel kako kilo več, s katero se še vedno ubadam, ampak razvajenosti ni bilo. Ja, ko sem bil bolan, mi je mama nosila čaj v sobo in skrbela zame, ampak dlje od tega ni šlo. Zdaj, ko načrtujem novo in drugačno življenje, se zavedam, da tudi tega ne bo. Nekdo bo, ki bo skrbel zame kot mama, ampak bo tudi nekdo, ki me bo poslal v kurac ali v pizdo večkrat, kot me je ona. Nisem razvajen. Ne bunim se za nekaj, kar želim imeti, saj sem mnenja, da bom želeno pridobil na tak ali drugačen način. Ampak vedno na pošten.

V življenju nisem nič ukradel. No, lažem. Prejšnji teden sem metlo. Ampak to je stvar, ki je bila storjena iz čiste zajebancije, za šalo in če je potreba, jo danes nesem nazaj. Niti ni bila ukradena zaradi tega, da bi se z njo okoristil. In niti ni bila ukradena osebi, pač pa podjetju, kateremu že tako ali drugače dobro gre. Point ni v tem. Bilo je zabavno. Ni bil namen škodovati ali oškodovati. Nisem pa kradel tako, kot to počnejo drugi. Rabili so denar, pa so ustrahovali vrstnika in ga okradli. Nekdo si je nekoč zaželel mojo torbico, ki mu je sicer nisem dal. Nekateri so potrebovali tudi recimo registrske tablice ali marsikaj drugega. Jaz, ko sem potreboval krompir, sem ga šel kupit, kasneje sem ga celo zasadil, pa se vsako leto najde nekdo, ki mi ga vsaj del pokrade. Kaj naj, nekoč bo prišel ob nepravem času, pa bo.

Ne glede na vse, sem zrastel v dobrega, delovnega, iskrenega in poštenega človeka. Nikoli nisem nikogar izdal, če ni bilo nujno, nikoli nikogar prevaral ali drugače škodoval. Včasih sem odšel iz življenj drugih ljudi, neopazno in neslišno. Še sedaj vem, da me ne pogrešajo. Odšel sem tudi iz življenj ljudi, pri katerih sem še vedno prisoten. Boril sem se za svoj prav in kazal s prstom na ljudi, ki so se tudi borili za svoj prav, le na nepošten način. In tak sem še danes. Vedno ustavim pred prehodom za pešce, sploh če na pločniku čakajo starejši ali otroci. Včasih bom zbil kakega pešca, kateri misli, da ima prednost povsod in brez pogleda levo-desno stopi na prehod. Vedno, ko kolesarim v klanec in dohitim drugega kolesarja, povprašam, če rabi pomoč. Vedno pridržim vrata tistemu, ki mi pride nasproti ali tistemu, ki hodi za mano. Skratka, sem dober. Ničesar v življenju ne obžalujem in nimam slabe vesti. Kljub temu, da bi mi lahko bilo žal, da sem v določenih trenutkih ravnal narobe, da sem mogoče pustil drugačen vtis, kot so pričakovali, ampak sori, lahko sem le jaz. In prav zato, ker sem samo jaz ter ne fejkam dobrega človeka, ampak sem, me življenje ne tepe. Nimam problemov, vem da bom določene stvari dosegel. S trdim delom, trudom in odpovedovanjem nekaterim stvarem.

In vseeno me življenje tepe. Dvakrat na leto. S tem, da mi naloži bolezen ravno na lep dan. Ampak vem. Še nekaj let učenja in ti tudi to ne bo uspevalo več. Ne bom zboleval, vsaj ne na takšne lepe dneve. Evo. Želja Božičku sporočena. Naslednje leto ne pišem več o tem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation