Po malenkost več kot tednu dni pavze, sem se odločil spet nekaj spackati. Zato, ker se mi zdi, da imam nekaj misli, primernih za jih deliti z vami. Nekaterim s tem pokvariti dan, drugim polepšati nekaj minut.

Sicer se mi ni dogajalo veliko. Nekaj dela, malo počivanja in nekaj priprav. Ni še čas, da vam bi zaupal, na kaj. Pač, hodil sem v službo, ob večerih sem se ubadal z mojo erotično stranjo, katera bo mimogrede kmalu splavala po vodi, ampak o tem je prerano govoriti. Danes bom zabluzu o drugih rečeh.

Svojo rojstno vas, čeprav sem se dejansko rodil v periferiji Ljubljane, če se Postojni lahko tako reče, bom zamenjal. Okej, rečem ji pač rojstna, ker sem tam preživel vsa svoja leta, katera še vedno ostajajo skrita. Toliko in toliko desetletij, toliko in toliko mesecev, ki smo jih zabijali v zakajenem baru, toliko in toliko dni, ko smo kot mulci bosi tekali po gmajnah, rabutali jabolka in špičili neumnosti. Toliko in toliko zabav in toliko in toliko pogrebov. Dni veselja, dni komedije in toliko dni žalosti, depresije in otožnosti. Toliko popitega alkohola in toliko pokajenih džointov. Toliko dobrih bab in toliko hinavščine. Toliko metanja polen pod noge, da bi bil priskrbljen za nekaj zim, če bi bila v leseni obliki. Vse to menjujem. Za mesto. Ki je v bistvu tam, kjer bom na novo lociran, še vedno vas. Ampak je vse na dosegu. Za hrbtom trgovina, pred nosom pa pašnik, z gozdičkom, polnim srn na obronku.

V bistvu me niti ne briga. Grem, ker sem odkril, da tisto mesto obožujem. Grem, ker je tam oseba, ki jo ljubim in oseba, ki ljubi mene. Da ne bo nejasnosti, govorim o isti osebi. Grem, brez obžalovanja, pripravljen na novosti. Tudi na to, da se bom več časa vozil v službo. In na to, da bo zjutraj po balkonu priracal maček ali da si bo v moj prostor psička sama odprla vrata. Ker to se dogaja. Ker nočem več gledati zategnjenih vaških fac, ki samo čakajo, kdaj se bo komu kaj zgodilo, da bodo odhiteli povedat naprej drugemu. V isti sapi se opravičujem vsem slovenskim vaščanom, ampak govorim za svojo vas, drugje ne vem kako je. No, tam bom. Kam grem, je za vas bralce takšna uganka, kot je ta, da niti ne veste, od kje sem. In to je kul. V vasi, kjer živim, zagotovo ni nobenega blogerja, če pa že je, verjetno piše o krščanstvu, izgnanstvu ali poljedelstvu. V mesto, kamor grem, jih je nekaj. Blogerjev, namreč. Mogoče bomo sedeli pred barom, puhali dim cigaret v zrak in se med seboj pomenkovali, kot da se poznamo že od druge svetovne naprej. Ali bomo samo vedeli eden za drugega in si samo privzdignili klobuk na cesti.

Okej, za tiste, ki do sedaj niste razbrali. S Petro se seliva v skupno stanovanje. To bo za začetek to, ne sprašujte o otrocih, ne sprašujte o opremi spalnice, ne sprašujte o tem, kdo bo likal in kdo kuhal, ne sprašujte o avtomobilu, ker bo v naslednjih blogih vse opisano. Zdajle si bom samo vzel to, kar trenutno rabim. In to je en dolg dopust od pisanja, dolg dopust od virtuale, saj me čaka veliko dela, da spravim vse pod streho, ki jo pred tem še obnovim.

Hvala bralcem in bralkam, ki ste, ker ste in da ste.

5 Thoughts on “The End

  1. Veliko sreče v novem življenju in novem okolju.
    Azra

  2. Podplat on 15. oktobra 2013 at 10:19 said:

    Hehe torej čakamo nadaljevanje, to je suoer, se selit s svojo drago. Midva sva se selila trikrat. V četrto sem se na njeni željo in zahtevo odselil sam. Želim ti, da ti bo in vama bo lepo.

  3. Filčev fantič je šel v mestno okolje, kjer lahko najdeš še druge blogerje. Waa revolucija! 😛
    Life is as you make it, verjamem, da bo srečno 🙂

  4. Kako je zdaj z nadaljevanjem .. ? =)

  5. NIČ ne bom spraševal ! tudi tukaj te bom obiskal ! Le SREČO vama želim na vajini skupni poti !

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation