Vsak človek ima do določenih krajev in določenih dogodkov odpor. Običajno je za to razlog ta, da se tam neprijetno počuti, mu ni všeč in se boji srečanja z nekom, kateri mu ni pri srcu. Vendar, če hočeš premagati samega sebe, se moraš s temi strahovi soočiti. Po tem se počutiš boljšega, močnejšega in bolj samozavestnega.

Omenil sem že, da ne maram pogrebov. Pa nisem v letih, ko bi moji znanci umirali kot po tekočem traku, ampak vseeno se mogoče enkrat letno zgodi, da moram na pogreb. Ker sem veseljak in sem redko žalosten, se moram prav prisiliti, da delujem žalostno. Obenem me pogled na jokajoče svojce pahne v nek drugačen svet, svet kjer se poistovetim z njimi. Moram rečt, še nikogar od svojih bližnjih nisem izgubil. No, bilo je nekaj prijateljev, ki so tako ali drugače končali v krsti, ampak nekoč sem na to gledal drugače. Sedaj dojemam, da je smrt in z njo tudi pogreb le zaključek nekega dela življenja. Ampak vedno, čisto vedno, ko nekdo umre, mi je prava muka iti na pogreb. Pa sem iz vsakodnevnega življenja vajen nositi črno, vendar… sicer vse spoštovanje do pokojnega, sej se bova videla v nebesih, ampak, jaz na tvoj pogreb resnično ne bi prišel.

In kot nočem obiskovati pogrebov, tudi nočem obiskovati zobozdravnika. Te dve stvari sta tudi edini, ki jih nočem, kot večina. Raje grem v bolnico na pregled črevesja, raje grem bos po snegu reševat mačko v krošnjo drevesa, raje grem spustit drisko v avlo parlamenta, kot da bi moral k zobozdravniku. Še žebelj v koleno bi si raje zabil, kot da bi moral sedet v čakalnici in poslušat sveder, ki vrta ubogemu predhodniku.

Nekoč nisem vedel, zdaj pa vem, da je treba vsak odnos negovati. Kot je treba brusiti nož, da se ne skrha, kot je treba kositi travo, da te ne preraste in kot je treba prati majico, da ne stoji prosto od vse umazanije ter kot je treba negovati brado, da ne postaneš Dedek Mraz. Tako je treba negovati tudi zobe. No, in je po približno desetih letih, ko sem zatrjeval, da imam odlično zobovje, nastopil čas, da ga tudi sam obiščem. Nisem toliko moža, da bi prestajal bolečino brez problemov, ampak tokrat sem si rekel, Pero, bodi mož in se naroči. Začnem brskati za zobarji v regiji, jih pokličem nekaj… jebenti, še ko sem govoril z njimi, sem se od strahu skoraj posral v hlače. Kaj vam je, vi ki šarite po mojih ustih, zakaj se vas ljudje bojimo? Nekateri so mi obljubili pol leta čakalne dobe, drugi ne naročajo, tretji deset mesecev. Ostali sta samo dve varianti:
 – boleča (na nek način si izbiti zobe in iti momljati na urgenco, da so te pretepli ter da nujno potrebuješ pomoč. Pa ja se boš nekomu zasmilil.), ter
 – neboleča (čakati pol leta, da ti bo z vsemi mogočimi kleščami, francozi ter papagajkami šaril po gobcu in povzročal bolečino).
Odločil sem se za slednjo. In ostane mi čakanje na december, ko pridem na vrsto. Do takrat se moram posvečati temu, da bodo zobje ostali tam, kjer je njihovo mesto. Upam, da mi jih do takrat ne izbije kak lokalpatriotski pretepač, ki visi na šanku ali bog ne daj, jih izgubim v kaki prometni nesreči, ko me bo ponosni lastnik BMW izsiljeval nekje, kjer se sploh izsiljevati ne da.

Sedaj razmišljam še, česa vsega me je strah. In ugotavljam, da me je v bistvu strah le zobozdravnika, na pogrebih mi je pa le neprijetno. Za vse ostalo si z veseljem vzamem čas.

2 Thoughts on “Tja, kamor nihče noče

  1. Dobri stari Čuki rešijo vsako situacijo: http://www.youtube.com/watch?v=AxhC1sRJM2s 😀

  2. Pero, rešitev je zobozdravnica…ona, ne on….že ko te takne, pa jo malo čudno pogledaš takoj “no, bomo malče anastezije dali”, pa potem se nasloni nadte z dekoltejem in velikimi očmi, ma stari ti rečem, ni straha, ni bolečin, samo milina v zvoku vrtalnika….. 😎
    http://youtu.be/wBaahzENvn8

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation