Nič kaj obetavno vreme je krivo za to, da postajam vedno bolj nestrpen. Ko sem v službi, je sonce, ko pridem domov, je nevihta. Zjasni se seveda zvečer, ko grem spat in se zopet zbudim v krasno sončno jutro, nikjer niti oblačka, jaz pa moram v službo. In tako se ponavlja iz dneva v dan.
Potrebno je povedati, da zaradi tega ne morem normalno trenirati za letošnji Dr. Magnum maraton. Čez dobrih štirinajst dni bo vse za mano, počutil se bom kot zmagovalec, če prispem do cilja. Letošnjih jurja prevoženih kilometrov, katerim sem mislil dodati še približno tristo, bo dovolj, da na tistem popotovanju ne bom trpel hujših muk. Tolažim se z dejstvom, da Don nima niti desetino toliko prevoženih letos. Upam. Ampak na živce mi gre to, da ne morem trenirati. Tisto, kar počnem na sobnem, ni podobno ne ptiču in ne miši. Ok, ampak vsaj počnem nekaj, kar je še vedno boljše, kot ležati na kavču.
No, in danes, ko je bilo nebno scanje sicer napovedano, ampak je sonce dokazovalo svojo moč in sem bil prepričan, da bo tako do večera, sem sedel na kolo. Dobrih dvajset kilometrov in kar naenkrat se je pred mano stemnilo, kot da bi prišel v drugi svet in pokazale so se prve kaplje. Ki so svojo obliko stopnjevale dokler niso postale kot lešnik velike. Ni bilo druge, kot zaviti proti domu, kar bo pa bo. In sedaj, že pomirjen, sedim in pišem.
Sicer pa sem se v zadnjih nekaj dneh naučil strpnosti. Ne vem kako, ampak sem se. Ne obremenjujem se več z nepotrebnimi stvarmi, življenje zajemam z veliko žlico in privoščim si vse, kar mi dnina dovoljuje. To pomeni, da si privoščim malo. Ampak, jebat ga, ni vse v denarju, človek je lahko tudi reven srečen. Važno je, da počneš nekaj, kar te zadovoljuje, nekaj, kjer si lahko postavljaš cilje, pa naj bodo kratkoročni ali na daljši rok. In ko jih dosežeš, se veseliš kot osemletnik gameboya. Pa čeprav ti dosežki nikomur ne pomenijo nič, razen meni, ker vem, koliko dela in koliko truda sem vložil v to, da sem jih dosegel. In to me vleče naprej. Brezciljno ne morem tavati, to je kot scati proti vetru in se potem čuditi mokrim hlačam.
Ok, malo lažem. Priznam, strpnosti se učim že vse od novega leta. Rekel sem si, ne bom se več živciral, ne bom več živčen, ne bom se obremenjeval zaradi drugih. Ni mi šlo dobro. Bili so dnevi, ko sem kipel od zadovoljstva, ko me nič ni moglo vreči iz tira in bili so dnevi, ko sem iztiril kot orient express. Živčen od prve minute dneva, dokler nisem vase spravil dima šestih ali sedmih zvitkov tobaka, pol litra kave z mlekom in za pol ure obsedel, brez da bi me kdo motil. Ja, vzponi in padci, kot pri vsaki stvari. Naučil sem se to, da če padeš trikrat, se moraš štirikrat pobrat in iti naprej. Ne sme biti sile, ki bi te zaustavila in nikogar, ki bi rekel, da delaš narobe. Ko to obvladaš, potem si na poti do zmage.
Dejansko zadnji teden opažam, da se mi vse bolj jebe za druge, z izjemo tistih, ki so mi blizu. Vem. Razumeti je čudno. Sem človek, ki je pripravljen pomagati, če vidim, da človek potrebuje pomoč. Če pa me nekdo prehiti v ovinku in ga čez kilometer vidim z razbitim avtom parkiranega v grmovju ob cesti, mu zagotovo ne grem pomagati. Razumljivo? Ampak ne mislim pa biti psiholog, čeprav se spoznam na psiho ljudi, ker konec koncev že petnajst let poslušam tegobe ljudi. Ne bom se ubadal s problemi drugih, ker imam svojih dovolj. Ob vsem tem ne mislim tebe, ki si mi zadnjič na mail napisal, da te je žena prevarala. Kolikor ti sledim na družabnih omrežjih, sem razbral, da se ločuješ in edino pametno je tako. Rib je več kot dovolj v morju in tudi ti boš ulovil eno, katera te bo imela ravno dovolj, da ji ne boš odveč, pa tudi manjkal ji ne boš.
In ja, vreme je odvisno od tega, če bom do maratona še kaj napisal. Če bo dež, si bom vzel čas in vas še malo razvedril, povedal kakšno modro in delil del življenja z vami. V nasprotnem primeru bom nekje zunaj, vrtel pedala, se istočasno nastavljal soncu in razčiščeval glavo.
Sicer pa, se kdo pridruži na maratonu? Ali nam vsaj pride mahat ob cesto, nam ponudit kozarec vode in malo spodbudit?

5 Thoughts on “Vpliv vremena na psiho

  1. Silvia on 9. junija 2013 at 21:14 said:

    Ej, ful zanimive tapete, pa to.

  2. Podplat on 9. junija 2013 at 21:15 said:

    Hvala Peter, lepo napisano.

  3. Silvia on 9. junija 2013 at 21:26 said:

    Tapete na steni izbrane blog teme, mislim. 😀

    Mogoče pa vseh 50 odtenkov sivine.. v teh oblačnih dneh.. vendarle pogrešajo kaj kontrastnega na stekleno ne-besni ponjavi..

    Sonca!!!

  4. Podplat on 10. junija 2013 at 6:36 said:

    No ja. Vsak lovi svojo srečo, da jo obtolče in jo spravi. Saj nismo vsi kovači, pa tudi kladiva niso vedno primerna. Sam imam slabo izkušnjo. Pa tudi s kovači, ki naj bi mi pokazali kako je treba kovati. Peter tvoje pisanje je kot tavžent roža, rožca za vse bolezni. Če ne verjameš vanjo, koristi ne, škoduje pa tudi ne. Hvala ti za zapisano.

  5. Pero, očitno si temeljito delal na tem in zdaj poznaš potrebne temelje lajfa, kar je za mladce tvojih let prej izjema, kot pravilo….od tu dalje zmage sledijo….. in ja, zgolj zaradi tehničnih razlogov letos nimam niti desetine tvoje kolesarske kondicije, ampak na marotnih itak igra glavno vlogo srce….tudi v dežju bo sonce… 😎

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation