Dobra dva meseca se mi po mislih valja misel, da je vse v glavi. Tej misli nisem nikoli verjel, dokler je nisem slišal od vsaj treh različnih ljudi, kateri se med seboj ne poznajo, a so skoraj profiji, vsak na svojem področju. In sem razmišljal. In sem prišel do zaključka.

Nikoli nisem bil sovražen do drugih, pa čeprav sem koga ozmerjal in kaj slabega o njemu napisal. Včasih sem ljudi sodil po videzu in priznam, tudi po tem, kako je oblečen. Še nižje sem šel in sodil po vozilu, poklicu in najhujše, jih primerjal s starši. Rekli boste, da je nizkotno in povem vam nekaj: je nizkotno. Zato tega ne počnem več. Opravičujem se vsem, ki sem jih kdaj prizadel, vsakemu, s katerim sem se kdaj skregal, ponujam roko, obžalujem svoje grehe in dejanja. Nisem več isti. Ja, še vedno sem lahko hudoben in še vedno sem lahko prepirljiv, kajti za svoj prav sem se pripravljen boriti in samega sebe ščititi. Tudi če z nago ritjo proti največjemu kurcu. Ker kot sem že rekel nekoč, lahko seksamo, ne pustim se pa jebat.

Naučil sem se gledati in videti človeka kot človeka. Ni mi važno več, ali dobro izgleda ali je rahlo zanemarjen in poraščen, niti me ne zanima, če ima najnovejšo kolekcijo, katero za štiri evre na mesec šivajo nekje na drugi strani planeta in jo ponujajo v HM, v bistvu me niti ne zanima, če je dal zanjo dva evra v Kiku. Ravno mi je za to, če se pripelje v najnovejšem mercedesu ali s staro Viso. In na koncu, sploh me ne zanima njegovo mnenje o meni. Stvari, ki jih imam, imam zato, ker jih potrebujem, take kot so, so pa zato, ker so mi všeč. In nobene znanstvene fantastike ni tukaj.

Potem sem spoznal, da konec koncev niti ni potrebno nikogar zasmehovati. Niti obsojati, ampak se z njim pogovarjati, mu ponuditi roko, mogoče objem. Saj smo samo ljudje. Enakovredni, enakopravni. Nič drugačni od tistih, ki so se rodili na drugem koncu in ki nimajo končane šole. In za finiš sem spoznal, da sploh nisem tisto, kar sem. Vzel sem se v roke, se spremenil, se obril in si rekel, da bom danes in naslednje dni drugačen. Boljši. Vzornik. Lider.

Od tistega dneva naprej vidim povsod pozitivo. Nisem živčen, nisem nestrpen, nisem nasilen. Tudi če tako izgledam in delujem, ne bi pohodil niti mravlje, na kraj pameti mi ne pade, da bi sploh storil živemu bitju nekaj slabega. Tudi počasnega voznika pred mano ne bi več scukal iz avta in mu kazal svojih znanj o borilnih veščinah. Ker ni potrebe.

Verjamem v usodo, verjamem, da sem kdaj na pravem mestu ob pravem času in v pravi pozi. Ker to je tudi pomembno. Če imaš roke iztegnjene v zrak, je večja možnost, da te po njih oplazi letalo v nizkem letu. Resno. Nisem več zaničljiv, pač pa le normalen fant, katerega naloga v življenju je, da je tam, kjer ga njegov prijatelj rabi oziroma, da se pogovarja z nekom, kateri se počuti drugače kot on. Nekaj takega.

Sicer je pa recept enostaven. Nekateri v vsaki stvari vidijo samo negativo. Že če gre avto po cesti, ob kateri raste drevo, oni že vidijo nesrečo. Ko si kuhajo kavo, vidijo kako se bodo z njo polili in oparili. Jebat ga. Jaz tega ne vidim. Negativizem se da pozdraviti, če se hoče. In odkar vem, da je vse samo v glavi, od takrat sem nepremagljiv, marsikatero stvar zmorem in vidim samo pozitivizem. Nenehno se smejim, zabavam in dnevi so prekleto lepi. Tudi če je dež.
Tak sem. Nič me ne zjebe, nič me ne ustavi in nič me ne ubije. Pozitivna razmišljanja, delo na sebi, delo s tistim, kar te veseli in predvsem delanje vsake stvari s srcem te naredijo tako močnega, da bi se še Čak Noris šel skrit. Tudi, če nima skrivališča.

In še to. Včasih sem vabila na kave, čaje, sokove in alkoholne pijače zavračal. Danes sprejemam. Ker vabijo samo dobri ljudje, dobri ljudje pa moramo držati skupaj.

5 Thoughts on “Vse je v glavi

  1. Podplat on 30. avgusta 2013 at 7:21 said:

    Hm Peter, bravo. Vprašanje, ki ga imam je le, kako hudiča si samega sebe pripravil do tega, da vse gledaš pozitivno. Meni ne uspe. Pa se trudim. Pa bom tako kot praviš vedno videl nesreče, spodrsljaje, dvomil v druge. Hmm, morda imam premalo pozitivnih izkušenj, ali jih premalo vidim. Res ne vem. Zdaj sem na prelomnici. S strahom sem začel spet živeti sam. To je zame groooooza. Trudim se pa nekako ne gre.

  2. David on 30. avgusta 2013 at 11:12 said:

    Tk je to ja. 🙂 🙂 🙂

  3. A sem bila jaz med temi ljudmi, ki so širili misel “vse je v glavi”? Ker je ena mojih ljubših 🙂
    Po tem postu se ti samo priklonim in samo še potrdim domnevo, da si moj blogerski soulmate. 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation