Za dobro leto je konec blogov, napisanih vnaprej in objavljenih za nazaj. Moja morska razmišljanja so nekatere, po komentarjih sodeč, tako zelo provocirala, da so me označili za marsikaj. In si bom danes vzel čas in malo pomodroval o tem. Verjemite, se splača.

Začnem s tem, da so me nekateri znanci okrcali, ker mi pač včasih prodajajo neko stvar, katero bi lahko od njih kupil, čeprav je dejansko ne potrebujem. Ker se takrat največkrat izognem debati z razlago, da nimam denarja. Ko so ugotovili, da sem dobrih deset dni odsoten, so me točno na dan povratka vsi poklicali ali poiskali in rekli nekaj v stilu, ”kako si bil na morju, a nisi rekel, da nimaš denarja?”. Da razjasnimo. Denarja nimam za stvari, ki mi jih ponujate, recimo za rabljen renault 5, deset let staro nokio ali za malo rabljen tablični računalnik. Niti nimam denarja za zippo, katerega si dobil v dar, sedaj ga pa prodajaš, ker kupuješ nove čevlje. Samo zaradi sebe, ker sem tak, kot pač sem, se pravi, človek ki ne nasede in ne kupi tistega, kar ne potrebuje, sem si lahko privoščil morje. Brez da bi prodal kakšno šaro, ki se mi valja doma in ki so jo moji starši kupili. Za svoj denar moram namreč delati in za vsak evro pomislim, kam ga bom dal. Žalostno, a resnično. Zato, dragi kao znanci, nikoli ne kupim nič od vas, ker ničesar, kar ponujate, ne potrebujem.

Gremo naprej. Vsak, ki je bloger, je že naletel na nekoga, katerega so objave motile. Sam nekako nisem imel problemov, a so me pred kratkim nekateri komentarji… ne bom rekel prizadeli, ker me niso, ampak presenetili. Predvsem to, kako lahko je pod nekim nickom napisati kritiko, medtem jo s pravim imenom in priimkom zagotovo ne bi nihče objavil. Pa ne govorimo o kritiki, kjer se nekoga pač skritizira, ampak o žaljivih komentarjih. Tako sta v kratkem pod moje zapise priromala dva. Prvi gospod, ki je sicer tudi bloger, ampak za razliko od večine, je eden tistih, ki te okurca za to, ker si nekaj napisal, nekaj dni kasneje pa sam počne isto, me je označil za nestrpnega in naduvanega penzionista. Po samo enem zapisu. Ker če bi me gospod redno bral, bi vedel, kdaj se šalim in kdaj pišem resno, obenem bi vedel, ker sem že večkrat napisal, da hodim v službo, da nisem penzionist. Ampak, če je njegovo mnenje takšno, mu z veseljem prepuščam prostor v komentarjih, da pove svoje in da se neizmerno zabavam ob njegovih pametnih ugotovitvah. Drugi primerek me je pametno označil za papučarja, karkoli že to je in ker njegovega komentarja nisem potrdil takoj, je njegova visoka inteligenca ugotovila, da sem, po njegovem mnenju, ker nimam rad Mariborčanov in Gorenjcev, tudi govedo zarukano. Neverjetno. Zanima me, če je to vse, kar premore njegova identiteta, ali pa bo mogoče napisal mail, v katerem se mi opravičuje? Da povem kar takoj: ne rabim opravičevanja, kot ne rabim primerjanja z zarukanim govedom. Jasno? Delno, verjetno. In ker sem mož beseda in ker na moji strani piše, da komentarjev ne brišem, tudi teh dveh nisem izbrisal. Ampak po drugi strani pa… treba je pustiti otrokom veselje, anonimnežem anonimnost in sovražnikom sovražnost. Cenim pa, da imata svoje mnenje, čeprav na stopnji panirane meduze.

V bistvu sem opazil, da se med odsotnostjo ni spremenilo nič. In ker se ni, sem se odločil, da se tudi sam ne bom. Pa sem se, na boljše. Še bolj vztrajen sem na biciklu, še bolj trden v svojem mišljenju, še bolj zmečkano zlikan. Kljub temu, da sem včasih kot jadro in grem enkrat proti vetru, drugič pa z njim, ostajam trden, klen in zabaven na svoj način. Tu sem zaradi določenih zadev, življenje je moje in izkoristil ga bom maksimalno. Ne pustim se jebat, lahko pa me poseksaš. Obnašanja osebkov, katerim so se možgani prenehali razvijati nekaj minut po tistem, ko so postali zmagovalni spermij, me ne prizadanejo, ampak naredijo ravno tisto, kar ni njihov namen – postanem še bolj trden, še močnejši in še odločnejši. Brez komandiranja, brez ukazovanja in brez poveličevanja.

In tako preživljam prve dni po dopustu, hodim v službo, kolesarim, visim s kolegi na radlerjih in pirih ter pišem. Ker obstajajo nekateri, ki vedo, kakšen sem, ker me osebno poznajo, tudi iz blogerskih vrst, ker me berejo nekateri, ki me sploh ne poznajo in spuščajo pozitivne komentarje in ker so ljudje, ki mi sledijo in sploh ne komentirajo. Je res?

Naj vam bo to branje v zabavo, v nakladanje ali pa boste nanj gledali kot na vrženo kost – tisti, ki me potrebujete, veste kje me najdete. Jaz pa grem medtem zopet uživat.

2 Thoughts on “Vse po starem

  1. tako je…živel govornik ! … 😎

  2. Podplat on 30. julija 2013 at 14:41 said:

    Peter kepo napisano, beljivo in zanimivo. Ah aja še dan ali dva pa se MORAM odseliti. Zskona je konec.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation