Nalašč sem čakal, da se izpovejo vsi, ki so tam bili in povedo svojo različico, zdaj pa sem na vrsti še jaz, kot zadnji. Pa ne zadnji v cilju, saj dejansko nihče ni bil zadnji. V bistvu pa nisem bil internetno razpoložljiv, tako da sedaj, ko je čas, strnem vtise letošnjega Dr. Magnum maratona.
Vsi, ki ste kdaj brali moj blog, veste da veliko kolesarim. In vsi, ki me redno spremljate, veste da sem bil letos udeleženec že četrtega maratona pod okriljem legende Dušana. A o tem kasneje. Torej, bilo je skoraj samoumevno, da se nek amaterski kolesar udeleži maratona, na katerem sodelujeta dva bolj profi kolesarja, jaz in še blogerski kolega Don, kateremu je menda šlo letos bolje kot lani, kljub kolesu s prestavami. In napol praznimi gumami. In nepravemu sedežu. In majico, na kateri je… no, to naj ostane med nami.
Štart nekaj minut pred šesto in skozi večja slovenska mesta, kot so recimo Logatec, Planina, Grčarevec in Kozina ter Dekani smo prikolesarili v Izolo. Šest ur samega pedaliranja, nekaj postankov, nekaj kav, nekaj vzponov, veliko trobečih vozil, za katere nismo vedeli, ali smo jim v napoto ali nas mogoče poznajo, nekaj spustov in veliko dobre volje. Ampak res veliko. Več, kot si lahko predstavljaš. Nekaj traktorjev in veliko kolesarjev, ki so nas prehiteli. Tudi kolesark, za katerimi smo potem zagnano bolj pospešili. No, vsaj jaz. Don je itak človek, katerega nič ne iztiri in tudi to ga ni.
Seveda je potrebno povedati, da me je kot najmlajšega udeleženca napadel trop pobesnelih in istočasno navdušenih nemških Playboyevih zajčic. Skoraj so me ugrabile, skoraj me bi odpeljale v neznano, skoraj bi podlegel skušnjavi, skoraj bi rekel ”fantje, brez zamere, a naprej bom gonil druge stvari”. Če ne bi bile to tiste zajčice iz druge, tretje, devete in enajste številke. Prvega letnika. In tako smo odrinili naprej.
Nikoli nisem dvomil vanj, čeprav sem ga spoznal deset minut pred štartom. Dušan alias legenda alias Doktor Magnum alias ataše ljubiteljskega kolesarjenja alias dobričina alias pozitivna energija, utelešena v človeško telo, kamor se pač zmore namestit, je napovedal vreme točno tako, kot je potem bilo. In to že dan prej. Z lahkoto ga bi poimenoval slovenski Chuck Norris, ampak Chuck se skrije proti njemu. Še Tony Cetinski je boljši kot Chuck. Umirem sto puta dnevno pa to. No, da se vrnem k legendi. Po druženju z njim sem na določene stvari začel gledati drugače. Čeprav se mu je verjetno moja razlaga o ciljih zdela malce drugačna, kot je pričakoval. Ampak vrgel mi je kost, povedal mi je stvari, o katerih nisem niti sanjal nikoli, dal mi je en kup nasvetov, en kup priporočil, eno tono motivacije, en miljon stvari, o katerih sem premišljeval še dolgo po tem. Star maček, nimaš kaj. Bolj maček, kot star. In enako Igor. In zaupana mi je bila čast, da ženem Dona naprej. Delim nasvete in svetujem glede pijače, prestave in tempa. Kar mi je bilo v čast.
Neizmerno sem se razveselil še ob našem pristanku v Izoli, kjer se nam je pridružil še peti član posadke. Sandi, katerega prej nisem poznal, niti nisem vedel, da je bloger in katerega bloge sem v naslednjih dneh bral. Tudi iz njega je pozitivizem kar tekel. In nimam besed, lahko rečem samo vsa čast.
In ne vem kaj je bilo krivo. Ali ves ta pozitivizem, ali vsi tisti nasveti, da sem na cilj prispel relativno svež. Nič zmatran, nič zasopel, skoraj da niti zašvican ne. No, ok, to je tehnika, saj če bi me ob cesti čakala brhka mladenka, ne bi hotel, da najprej začuti moj švic v nosu. No, sicer me je čakala, ampak to je druga zgodba.
Kaj se je dogajalo po tem, ko smo se razšli… to niti ne spada v ta zapis. Kopal sem se, prvič letos v morju, skoraj smo doživeli nesrečo, kjer se gre zahvaliti samo mojim refleksom, da smo se ji izognili, četudi sem sedel na zadnjih sedežih, da sem domov prišel šele 23 ur po štartu in da sem naslednjih 13 ur spal kot ubit, potem pa še šest kot mrtev. Kakorkoli.
Kaj naj rečem za konec… bilo je tako fajn, da grem naslednje leto spet. Z osmico.

5 Thoughts on “Vtisi iz 4. Dr. Magnum maratona

  1. Dr.X on 27. junija 2013 at 22:30 said:

    BULŠIT!!

  2. kaj pa si ti spal potem 19 ur, če nisi bil nič zmatran. …drugače pa ja, zdaj veš, nič nas ne sme iztiriti….. 😀 ….hvala ti za odlično družbo, na naslednje nove zmage…. 😎

    • Ja, ampak zmatran sem bil potem od tistega, kar je sledilo po kosilu 😀
      sicer pa, resnično sem užival, se zabaval in se mel dobro. Hvala tud tebi in naslednje leto podremo še kak rekord. 😀

  3. drmagnum on 28. junija 2013 at 11:25 said:

    Dobro si to napisal. Pozitivna energija nas drži pokonci in zelo sem vesel, če ste udeleženci in moji kolesarski kolegi zadovoljni nad našim druženjem. Drugo leto nam bo lažje. Osnove kolesarjenja že poznamo, samo še za tempo se moramo zmeniti pa bo bi rekla moja vnukinja Tanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation