Spadam med tisti procent moške populacije planeta Zemlja, katerega nogomet ne zanima. Ker enostavno me nikoli ni in nikoli nisem razumel profesorja telovadbe v osnovni šoli, ko je dejal, da je nogomet v življenju ključnega pomena.

O tem bom še blebetal. No, prej sem na radiu slišal, da je eden izmed žogobrcev presedlal v drugi kljub, kjer bo dobival solidno plačo. Čestitam. Ampak to je le nogomet. Res je, nikoli nisem bil človek, ki bi oboževal tisto, kar obožujejo drugi. Če so vsi kupili kokakolo, sem jaz kupil sprite, če so govorili, da je črna najbolj moderna, sem se oblekel v belo in ko je bilo popularno drkanje, sem jaz že seksal. Enivej, sem za šport, ga spremljam, predvsem smučanje, prenesem tudi ekipne športe, kot je recimo košarka ali vaterpolo, ob nekaterih pa kar zaspim. Recimo balinanje, golf, tenis. Ampak nogomet? Skoraj dva ducata moških, ki se delijo glede na to, kako majico imajo oblečeno in se podijo za z zrakom napolnjenim usnjem črne in bele barve, katerega point je spraviti v mrežo nasprotnika. Ne, ni zame.

Še manj razumem navduševanje vaških posebnežev, po rodu Slovencev, ki zvečer debatirajo ob pivu in objeti v cigaretni dim, naslednji dan pa se kažejo kot največji športniki na turnirju v malem nogometu, kjer morajo zaradi lažje komunikacije s soigralci preklinjati v jeziku ene izmed bivših sestrskih držav. Ne, nimam nič proti njim, tudi meni kdaj katera uide, poleg tega so dovolj stari, da so se sami odločili o tem, kako se bodo izražali. Le… ne vem, kaj vidijo v tem. Gledati tri tekme na dan in potem izvajati v malem nogometu neke driblanja… ne, ni to to. Res ne.

Obenem pa tudi ne razumem, zakaj se navijači tepejo. Navijači smučarjev se ne tepejo, gledalci formule tudi ne, le v vaškem balinarskem klubu včasih prileti kakšna kugla nekam drugam. Ampak po pomoti in to ne štejemo med nasilje. Nogometni navijači pa… kot en razred zase, morajo biti nekaj posebnega in seveda je zelo pomembno, kdo bo nosil naslov državnega prvaka. Pa ne samo to, da se mlatijo med sabo, zaradi mene se lahko pobijejo, če jih je volja, ne razumem pa uničevanja izložb, ki jim stojijo ob poti, zažiganja avtobusnih postaj in razbijanja kontejnerjev. Čemu? Lahko kdo reče, pijana glava, ampak kljub neljubezni do nogometa, sem bil velikokrat pijan in če sem v stanju pijanosti že kaj razbil, je bilo to moje. Recimo avto. In moped. Ter očala. Nekaj mobitelov tudi. Ampak ni govora o meni, temveč… ja, o meni, ki ne prenašam nogometašev.

Torej, vemo da je denar sveta vladar in v primeru, da ga imaš, lahko kupiš vse, kar si zaželiš. Prepričan sem, da bi lahko tudi Šmarno goro kupil. No, in model, ki te dni prestopa iz enega kluba v drugega, bo zaslužil 350 tisoč evričev. Ne letno. Niti ne mesečno, ampak tedensko. Zakaj? Ker njegov poklic ne zahteva izobrazbe, temveč le talentiranost in fizično ter psihično pripravljenost. Ampak, konec koncev, tudi moj poklic zahteva psihično in fizično pripravljenost, poleg tega si jaz ne morem privoščiti, da bi recimo prišel zadet v službo, za vsak cigaret moram žigosati uro in delati tako, kot ukažejo drugi. Z mojo plačo bom imel njegov tedenski dohodek po 583 letih delovne dobe.

Drugi bodo rekli, da je tako dobro plačan, ker je ključnega pomena za ohranitev njegovega novega kluba na določenem položaju, ampak jebemu mater, da sem tudi jaz in moje delo pomemben del ohranitve Slovenije. Recimo s tem, da ne seksam s turistkami, ker v slučaju zaploditve moj otrok ne bo odšel nekam v Anglijo. Ne pišem o politiki, ker politika je kurba, s kurbami pa ni dobro češenj zobati. Ker ohranjam avtohtono govorico svojega narečja in ker se ne oziram v preteklost, čeprav je ta očitno pomembna. ”Oprostite, gospod Peter Peter Filec, vaš zadnji odstavek ni primeren za objavo in vam svetujem, da ga cenzurirate. Poleg tega je absurdno primerjati Slovenijo z nogometom.” Pravkar se je sprostilo delovno mesto moje tajnice.

Zdaj mi je jasno, zakaj mi je učitelj govoril, da je nogomet ključnega življenjskega pomena. Ker se v rani mladosti odločiš, ali ti je všeč ali ne. In kot tridesetletnik se ne moreš kar navdušiti nad nogometom. Res ne.

One Thought on “Življenje ni le nogomet

  1. dobro Pero, naj ti bo….vabim te na prijateljsko malo nogometno tekmo…..rabimo pobiralce žog….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation