Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zgodbo, kako se je vse skupaj začelo – v mislih imam namreč moj blog – sem že nekajkrat napisal, jo parkrat tudi povedal v živo in se mi je v bistvu ne da še enkrat. No, čeprav mi nikoli ni nič težko, sploh če je izražena želja. Velikokrat pa mi kdo reče, da bi rad prebral moj prvi zapis in ker do sedaj nisem posredoval linka do njega, ga tudi sedaj ne bom. Bom pa kopipejstal.

Ko danes berem svoj prvi zapis, si rečem … ma, nič si ne rečem, očitno se mi je takrat tako zdelo prav, danes bi marsikaj napisal drugače. In to je dobro. Ker, da bi bilo moje življenje danes takšno, kot je opisano v prvem zapisu, glej, raje si bi zabil žebelj v koleno.

Pa analizirajmo malo. Ja ja, začelo se je s knjigo, ki ni nikoli izšla in to se dogaja še danes. Ampak je to občutljiva tema in jo bom raje pustil za naslednjo priložnost. Pojasnjeno je tudi to, da je moje blogersko ime le psevdonim, tisti določeni podatki, ki naj bi ostali skriti, pa so se razkrili (in se še razkrivajo) premo sorazmerno s pokanjem mehurčkov in odkrivanjem sveta.

Še vedno živim na primorskem, čeprav tik ob meji z gorenjsko. Morje je sedaj oddaljeno dve uri vožnje. Pač, nimam vinjete. Nič več v vasi blizu večjega mesta, ampak kar v manjšem mestu, katerega sem zaradi svoje majhnosti vzljubil. In nič več s starši, temveč sam.

Službe nimam več. Vsaj tiste ne, ampak to že veste. Tudi na dve izmeni ne delam več, ker so boljše tri izmene. Sploh v mojem primeru, ko je od ene do druge izmene zgolj ura razlike. In nič več v zgodnjih tridesetih, ampak, recimo jim srednja trideseta. Modrih razmišljanj se ne grem več, ker modra ni več moja najljubša barva.

Nimam sopotnice. Lajf je pač tak, da se nekega dne začneš … ajde, ne seri, povej tako kot je. Ja, kaj, tako imenovana Petra je, med nami rečeno, naredila neumnost, o kateri pa sedaj ne bi, ker je bilo že marsikaj o tej temi povedanega. Jaz sem bil pa slep in so se mi šele kasneje odprle oči. Imam pa zato izkušnjo več, pa še marsikaj drugega.

In komentarji … no, še vedno jih ne brišem, z izjemo, da so žaljivi ali ne spadajo pod neko tematiko zapisa.

Kako lepo sem znal poskrbeti za bralce – dodal sem FB, dodal sem email naslov, kateri sedaj ni več isti in se iskreno zahvalil za čas, ki so ga namenili branju.

Priznam pa, da se malenkostno zgražam. Tako kratek in tako jedrnat, kot danes ne znam več biti. Tako prikrit, kot da bi se resnično bal, da se bo name zgrnila vsa udba, sova in še kaj hujšega. Svašta. To so bili eni drugi časi…

V veliko veselje pa mi je dejstvo, da sem bil razlog še za en drugi blog. Z avtorjem sva se spoznala, čeprav takrat za to še nisem vedel. Danes gojiva pristne kolegialne odnose.

Zapis je bil objavljen 11. 7. 2011 na takrat priljubljenem in danes bolj kot ne vegetirajočem Blogosu.

Pozdravček vsem skupaj, ki ste se odločili prebrati moj blog, prvi in ne zadnji. Kako sem sploh prišel do tega, no, to je malček zapletena zadevica.. Začelo se je s knjigo, ki ni ugledala luči zaradi pomanjkanja inspiracije. In občasno dobim navdih za pisanje, ki pa ne spada v knjigo, torej, pojdimo na blog.

Prvo kot prvo, Peter Filec ni pravo ime. Čisto drugačno je, zaradi skrivanja, zaradi tega, ker me ne bodo ustavljali ljudje na ulici in mi govorili, da me poznajo iz osnovne šole in da sem takrat bil drugačen. In določeni podatki ostanejo skriti, čeprav se upam z vsemi odkrito pogovarjat.

Naprej. Doma sem na primorskem, čeprav je moj kraj od morja oddaljen eno uro vožnje. Ampak je še vedno primorska. Živim v vasi blizu večjega mesta, skupaj s starši. Nekaj normalnega.

Imam službo. Ni ravno ne vem kaj, ampak je. Delam na dve izmeni, zjutraj in popoldne, včasih soboto. Ob priliki jo zamenjam.

Sem v zgodnjih 30. Preveč za neumnosti in otročarije, premalo za modrost, pa se grem kljub temu neka modra razmišljanja.

Imam sopotnico. In če je moj drugi jaz Peter, naj bo njen drugi jaz Petra. Ni žena, tudi ne vem če bo, ampak v tem momentu je to še najmanj važno. Pomembno je le, da jo imam, saj me ob nepravih trenutkih življenja vrne na ustaljene tirnice. Hvala ti.

Tako je kratka predstavitev za mano, vi, dragi bralci in bralke pa lahko komentirate. Odločitev, da komentarjev ne bom brisal, pa naj bojo še tako negativno usmerjeni.

In za vse FB zasvojence: Peter Filec

In za vse Gmail zasvojence: peterfilec@gmail.com

Hvala vam za vaš čas.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation