Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Nadvse zanimivo je, kako se ob večerih, potem ko pogledam film ali nekaj delov serije ali ko zaprem knjigo, v mislih oziram naprej. Kako se možgani, če so ravno dovolj obremenjeni, ne obremenjujejo s preteklostjo. Kako stremim k ciljem, kako zapolnjujem svoj prosti čas, kako imam nenadoma več stvari planiranih, kot sem sploh kadarkoli mislil, da jih je možno planirati. A ob vsem tem, zgolj iz lastne radovednosti in iz razloga, da lahko brijem norce iz sebe, kukam v preteklost. Povsem zavedajoč se tega in, kar je najpomembnejše, v tisto preteklost, ki me zanima. Seveda, vseh enajst rednih bralcev pozna razlog in v kolikor si na teh straneh bolj nov, naj ga na kratko predstavim še enkrat.

12.000.

Po tem, ko mi lani iz verjetno že vsem znanih razlogov ni uspelo doseči deset tisoč kilometrov na kolesu, sem se letos kaznoval na ne ravno primeren način – ciljem, da dosežem dvanajst tisoč. V igri sta tako sobno kolo in Škot, kateremu dajem več možnosti in priložnosti. Za potrebe realne primerjave sem celo izmeril, če so kilometri na sobnem kolesu enaki kot tisti na Škotu in, verjeli ali ne, ni večjih odstopanj, tista mala pa v stotih kilometrih lažejo za približno sedemsto metrov. Ob rednih zapiskih seveda to razliko upoštevam.

Ozirajoč se na lanske začetke tega norega podviga ugotavljam (in o tem sem že pisal), da sem lani začel skrajno amatersko in da je bil podvig že v samem začetku obsojen na neuspeh. Tako sem lanskih januarskih štiristo in nekaj kilometrov letos dosegel že pred polovico meseca in še se nisem ustavil. A počakajmo še nekaj vrstic do tistega glavnega, pointa tega zapisa.

Omenil sem amaterstvo. Letos ni nič drugače. Nobenega profesionalizma ne omenjam, ker ga pač ni. Vse počnem zaradi lastnega veselja, zaradi preverjanja svojih sposobnosti in za svoje kilometre nisem plačan. Tudi podvigi, katerih sem se lani loteval in tisti, ki me čakajo letos, bodo financirani iz lastnega žepa, ker, resnici na ljubo, nisem influencer, da bi iskal sponzorje in jim pisal osladna sporočila. V kolikor bo ta zgodba kogarkoli zanimala, me bo kontaktiral sam, zagotovo pa ne bo konec sveta, če bo šlo vse naprej tako, kot sem vajen in kot je šlo do sedaj.

Trenutno stanje.

Nekaterih stvari pač nimam v glavi, zato imam zapiske. Ob sobnem kolesu je na vrata prilepljen ogromni koledar, na katerem so napisani kilometri vsakega dneva posebej (za grammar nacije: posebaj), v posebnem kolesarskem dnevniku pa podrobnejše informacije, od števila treningov, časa, namenjenega kolesarjenju, kilometrov in v primeru koriščenja Škota tudi pot in povprečna hitrost. Nimaš kaj, mahnjenec na statistiko. Ker, verjemite mi, bo po koncu te avanture zanimivo videti in vedeti te podatke.

In tako sem, ne da bi ravno planiral, v petindvajsetem dnevu, med dvaintridesetim treningom presegel prvo tisočico. Prvih tisoč kilometrov. Kar bi, če bi sledil lanski navadi omenjanja trenutnega stanja, napisal nekako takole: do konca še manj kot enajst tisoč. Seveda letos ne gre tako. Svojih kilometrov ne mislim skrivati in lahko pričakujete ducat ali dva zapisov o peklenskih mukah s kolesarskih poti. Ker, pač lahko. In, ker sem se samega sebe kot pritoževalca čez karkoli, naveličal.

Za konec.

Meseca še konec ni, jaz pa že delam načrte. Vse, kar sem doživel v prvih tisoč kilometrih, je šele začetek. Vem, koliko časa pred začetkom nisem kolesaril in pamet mi je dejala, naj se ne zaletim. Začel sem previdno, počasi, a vseeno zagnano. In sedaj, ko mi je vsakdanji trening in občasno tudi dva treninga na dan, postalo rutina, lahko že stavim, da bom v februarju naredil več kilometrov. Ampak, kot me poznate – norec. Ker niti ne vem, koliko bom še prevrtel do konca januarja.

Sem pa neizmerno vesel, to pa lahko povem. In ni me sram, najboljše plačilo za dva moja hobija bo to, da bom imel podporo bralcev, sledilcev in to, da se mi bo kdaj na poti kdo pridružil, bodisi samo ob kavi ali tudi na kolesu.

One Thought on “Prvih 1000.

  1. Sabina on 26. januarja 2018 at 11:49 said:

    Te drobne drobne radosti ne vedno majhnih podvigov.
    Kadarkoli te pot zanese mimo, dobrodošel. S kolesom ali brez.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation