Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ljudje imamo radi točnost. Natančnost. Preračunljivost. Do minute natančno planiran dan in včasih, ko se z nekom dogovarjaš za kavo in ti reče naslednji torek ob petih popoldne, dejansko ne veš – ali si zmenjen za kavo, ali za razgovor v službi. Do dneva natančno planirano življenje. Ob tem se spomnim bivše sodelavke, ki je vedno govorila, da mora biti do osemindvajsetega leta poročena. Pojma nimam, od kje takšna ideja, dejansko je pa res v slabem letu spoznala nekoga in bila nekaj dni pred dopolnjeno starostjo omožena. Tudi otroci so bili skrbno splanirani, saj se otroški voziček ni uspel niti ohladiti, dokler ni bil izpolnjen planirani družinski minimum. Kako je danes, se mi ne sanja, z mojim odhodom iz podjetja so odšli tudi stiki, ker ni bilo potrebe po vzdrževanju. Se pa zamislim – kaj pa, če bi se takim ljudem plani podrli? Roko na srce ali katerikoli drugi organ, to se lahko hitro zgodi. Vedno lahko pride kaj vmes. Planirano lahko imajo ljudje, katerim se dogaja preveč v življenju in so v to dobesedno prisiljeni, ali tisti, ki se jim ne dogaja nič ter si tako poskušajo zapolniti svoj prosti čas. Gasilci, recimo, ne morejo delati planov. ”Oprostite, ni bilo planirano, da se vam vname streha, pridemo gasiti v petek”.

In poleg planiranja so tu še okviri. Tisti, družbeni. Od najbolj nesmiselnih ”kaj bodo rekli, če grem v trenirki in kroksih v trgovino”, do še manj smiselnih ”vsi bodo šli na morje, samo jaz ne” in vse tja do zmagoslavnih ”avto mora biti nemški, sicer pa moram imeti boljšega od soseda”. Wtf? Ma vi to resno? S čim vse se ljudje ukvarjajo in obremenjujejo, kot da bo nekdo drug živel njihovo življenje. En hobi pač mora biti in če to ni favšija, naj bo vsaj ustvarjanje dobrega, čeprav lažnega vtisa. Prosim, no.

Sam na planiranje življenja ne dam veliko, praktično nič. Razen osnovnih stvari, kot recimo planiranje tega, da preživim naslednji mesec sit, oblečen in s streho nad glavo in da je nekaj pri strani za slučaj sile. Okej, seveda pride planiran tudi datum pri zobozdravniku in za kolesarski dopust tudi vedno preračunam, ampak da bi pa sam planiral naslednji teden nakup črnih kavbojk, ker nosim zadnje pol leta modre in bodo počasi sosedje začeli sumiti, da imam samo ene – čakaj malo, sosedje čekirajo mojo garderobo? Ni boljšega dela? Pustimo ob strani želje, dejstvo je, da če bi bile moje finance neomejene, točno vem, kaj bi prvo stvar kupil. A če ostanem v realnosti, so zgoraj navedeni plani edini plani, ki jih imam za življenje. Ne maram si ga komplicirati in prav zaradi tega večkrat izpadem kot bedaček, kot nezanimivo bitje in kot skrajno dolgočasen čudak. A zdaj naj jaz planiram nekaj za čez petnajst let? Oprosti, men je važno, da imam jutri kaj dati v lonec, ne pa s kakšnim avtom se bom vozil leta trideset. Pa ne da sem len, ampak živim tukaj in zdaj in ne da se mi obremenjevati s prihodnostjo, razen bližnjo. In ne da se mi obremenjevati z drugimi ljudmi.

Okvir? Prosim te, saj nisem slika. Ni me delal Picasso, pač pa mt pa fotr tam v zgodnjih osemdesetih, na deževen avgustovski večer, ko so bili prasci nafutrani in krave pomolzene. Sam ne rabim pozornosti. Ne rabim, da mi nekdo meče laži za to, da bi se sam boljše počutil. Ne rabim se dokazovati z dobrim avtom ali novo fasado. To se kupi, ker se rabi, ne za dokazovanje. In bolj kot se nekateri trudijo, da bi me spravili v okvir, bolj se ga otepam. Ne, hvala. Dovolj časa sem živel po nekih standardih družbene sprejemljivosti in zagravžalo se mi je. Glej, če sam tako hočem. Že, določene stvari se spodobi in naj se jih bi tudi spoštovalo, ampak za neke banalnosti se pa resno ne bom prilagajal zgolj iz razloga, da bom všečen drugim.

Potem, karikiram, kot samski moški spoznam samsko dekle. Nikoli tako širokega uma, kot ga imam sam, pa ne da bi se poveličeval ali poniževal nasprotni spol. Po vseh besedah, kako zunanjost sploh ni pomembna, preidemo na ”brado imaš. Ne maram brad. Ne paše ti”. Ja, in? A misliš, da se bom sedaj obril? Pa sem prilagodljivo bitje, bolj prilagodljivo od marsikoga, ampak, to naj bi bila napaka? Da imam brado? Ne da se mi s takimi stvarmi ukvarjat – trudiva se zgraditi pristen odnos, ne tekmujeva v tem, kaj koga na drugemu moti. Ker ljudi, ki jih že prvi dan nekaj moti, bo v prihodnosti motilo čedalje več stvari. Potem ne boš pravilno kihnil, kava ne bo nikoli dobra, potem boš slabo pomil posodo in na koncu tudi dihal ne boš več pravilno. Ja, fak of, ane. Jaz sem tu in zdaj, tak kot hočem biti. Sposoben marsičesa, od omenjenega prilagajanja do razvajanja, od nenehne zajebancije do resnih pogovorov. Videno, občuteno, preživeto, pozabljeno. Kot žvečilni gumi, na začetku sladko in polno svežine, čez pol ure pa kot bi po ustih svaljkal del avtomobilskega plašča. Ma komu na čast? Boli te kita za mnenje ostalih, delaš tako, kot se tebi zdi prav. Če delaš dobro, bodo ljudje to sprejeli, se strinjali ali ne. Če delaš slabo, samo jamraš in se pritožuješ, te bodo kmalu poslali v organ spočetja. Veš, ker oni nimajo problemov in bodo z veseljem prisluhnili tvojim, kao.

Da bo življenje popolnejše, si nabavi flaminga, bodi nenehno na voljo na družabnih omrežjih, dnevno vsaj tri fotke na instagramu, od katerih morata biti vsaj dve z duckfaceom, na tretji pa morajo biti vidne superge, oziroma v poletnem času birkence ali preprosti natikači, kakršne imajo romunski tovornjakarji, ob vsakem prazniku izraženo mnenje, za katero ni pomembno, da je tvoje, ampak je važno, da je všeč sledilcem in pred zajtrkov čekiranje lajkov. Vedno na voljo in nikoli dosegljiv, tako zelo človeški, a vseeno odmaknjen. Ja, tipična ovca z glavo v oblakih. Ker mi nihče ničesar ne more, če pa že, zaigram na karto čustvene prizadetosti. Hvala lepa, kar pejte se, men se ne da.

Opažam, da odkar živim po načelu ”živi in pusti živeti”, se počutim veliko bolje. Priznam, da se z drugimi ne obremenjujem, ajde, včasih razmišljam o komu, češ, kaj se mu je pletlo po glavi, da je določeno stvar storil, a vseeno prevladuje tista ”on/a že ve, kaj dela”. Neobremenjeni možgani v prostem času, mehka cura in nova igla na gramofonu, pa je svet takoj lepši. Nevede tako narediš največ na sebi. In zase.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V kolikor je le mogoče, se politiki izogibam, a danes se je bom vsaj malo dotaknil. Namreč, ste opazili, da vsakič, ko se hoče nek politik prikupiti ljudem, obljubi nekaj, kar želimo slišati? Seveda ste, saj se to nenehno dogaja. Politika, ki bi rekel, glej, tako pač je, ne obljubim, moramo držati skupaj in bil ob vsem tem še prekleto realen, domala da ne krut, ni. Če pa že je, se vsaj pred kakšnimi volitvami prelevi iz napadalnega medveda v ljudem ljubkega mucka. In ob vseh svojih sladkih govoričenjih še vedno ostaja opica. Pa da ne bo razumeti narobe, nisem simpatizer nobene stranke in se ne udeležujem političnih shodov. Milo rečeno, mi za poteze politikov dol visi. Ne zaupam jim, ker je praksa pokazala, da so polni besed in prazni dejanj. Od vseh obljub o medu in mleku smo trenutno bolj na postani vodi in suhem kruhu, Švica se nam smeje, ker še vedno nismo drugi in upokojenci še vedno čakajo na tistih svojih tisoč. Ampak, zaprtje trgovin ob nedeljah je pa še vedno aktualno. Joj, prejoj.

Žalostno, ampak resnično. Ne spomnim se, kako sem funkcioniral pred tem časom, a prepričan sem, da nekako tako, kot danes. Ne, ne bom se delal svetega, tudi jaz grem v trgovino ob nedeljah. Ne vsako in nikakor ne nakupovati tedenske zaloge hrane. To se, dragi ljudje, opravi med tednom. Tudi meni zmanjka kakšna stvar v soboto zvečer in tudi meni se v nedeljo zjutraj napovedo obiski. Ker je odprto, lahko grem po dodatno štruco kruha in liter vina, v kolikor bi bilo zaprto pač obiskov ne bi pogostil oziroma, bi odšli v gostilno. Aja, po tvojem naj bodo trgovine zaprte, gostilne pa odprte, kaj pa mi, gostinci? Pa seveda, naj bodo trgovine in gostilne zaprte, bomo šli pa na sprehod. Torej, gremo v naravo. Ker imajo obiskovalci potomstvo, ki je navdušeno nad vsem in ob vsem tem še rahlo hiperaktivno, tekajo po gozdu in eden od njih se spotakne ob vejo in s čelom udari ob ostro skalo. Njegov jok vrže iz dremeža srnjad in ježe, kateri se protestno postavijo med dva velika borovca in razgrnejo transparent z napisom ”nedelja je dan za počitek”. Seveda otroka hitro odnesemo do avta in se odpeljemo proti zdravstvenemu domu. Tam ni nikogar, ker… halo, trgovci in gostinci imajo zaprto, zdravniki bomo pa odprti? Pa seveda, logično. Kako sem lahko tako neumen. Ni druge, zapeljemo se proti provinci, ker med skoraj tristo tisoč prebivalci je zagotovo kakšna zdravnica, ki se na dan nedelje dolgočasi in bo z veseljem zašila odprto rano. Ne, nikjer nikogar.

Kar smo imeli pri sebi povojev, smo dali fantu na glavo in se odločili, da gremo nazaj proti domu, kjer bomo vzeli nekaj iz hladilnika in gledali televizijo. A smo na Primorki, glej ga zlomka, ostali v koloni. Kaj neki se je zgodilo, smo se spraševali, radijskih novic pa nismo poslušali, ker se nam je v avtu zataknil cede in smo bili primorani poslušati božični DJ Time, ali pa biti v tišini. Počasi smo se le premaknili in ko smo obvozili nesrečo, smo videli goreč avto in dva ranjenca na tleh. O reševalcih in gasilcih ne duha in sluha, nedelja je. Zakaj bi delali, če nihče ne. Mukoma smo le prispeli do doma, pripravili narezek in se posedli pred kavč, da se po napornem dnevu vsaj malo sprostimo pred televizijo. Izmed več kot dvestotih programov, katere nam omogoča naš ponudnik telekomunikacijskih storitev, pa ni bilo kaj gledati. Na vseh programih isto, kot včasih, ko si izklopil sobno anteno. Jebemti, ampak plačujemo. E, jebi ga, nedelja je, teve zabavljači so doma, v naših prostorih ni nikogar, ki bi menjaval filmske trakove. Stare filme vrtimo vsako sredo od polnoči do šestih, takrat si jih presnemite, da boste lahko v nedeljo gledali.

In življenje je postalo dolgočasno. Odvisniki od nakupov ob nedeljah nimajo kaj delati, ljubitelji narave so doma, ulice so prazne, ker nedelja je pač čas za počitek.

Prosim, no. Je že res, da se določeni generaciji zaposlenih v trgovinah ni sanjalo, da bodo kdaj delali ob nedeljah, česar pa ne moremo trditi za gostince, zdravnike in še marsikatere poklice. Kuhar ne more pričakovati, da bo v nedeljo doma, gasilec tudi ne. V soboto greš pač v trgovino in vzameš nekaj več, ker je jutri nedelja, meni in še nekaterim je to jasno kot beli dan. Drugim žal ne. Ker nimajo časa (lepo te prosim, no) med tednom, porivajo nakupovalne vozičke med policami. Ker, kao, med tednom delajo od osmih do osmih. Povem vam, zapret. Ni, da bi bilo kaj odprto. Odprto je zaradi ovc, ki namesto, da bi gnali otroke v naravo, privlečejo svoje pamžovje med police nakupovalnega centra. Odprto je zaradi razvajenih meščanov, ki jim je gibanje škodljivo in se s hitrostjo polža premikajo proti blagajni, na kateri blagajničarki, ki komaj čaka, da gre domov, vsujejo bakrene neške in še pričakujejo, da bodo preštele namesto njih. Nedelja je, pizda. In blagajničarka zaradi dveh nedelj mesečno dobi devet evrov višjo plačo.

Seveda je logično, da v zdravstvenem sistemu ni prostih nedelj. Ti lahko rečeš, danes si ne bom zlomil noge, ker je nedelja, si jo bom raje jutri, ja. Kaj pa, hmm, nenadna odpoved srca? Infarkt bo počakal do ponedeljka zjutraj, pa seveda bo počakal tudi požar in vodne ujme tudi. Sprijaznite se, ljudje, da nekatere stvari v življenju ne čakajo. Čakajo vas tamponi in kislo mleko na policah, do ponedeljka zjutraj. In ko boste naslednjič primerjali poklic trgovca s poklicom zdravnika, gasilca, policista in še koga, raje pomislite na ovčarstvo.

Dobro, Pero, kaj pa ti serješ zdaj s tem? Glej, meni dol visi, če so ljudje ob nedeljah po trgovinah. Prav zato, ker sem nekoč tudi sam delal ob nedeljah in sem na lastne oči, skozi oči prodajalca, videl kakšni ljudje hodijo ob nedeljah po trgovinah. Zdolgočaseni. Ne tisti, ki kaj potrebujejo, ampak se pridejo v trgovino sprehajat. A veš, ker so gozdovi, hribi in skriti kotički naše lepe ob nedeljah zaprti. Ostanite doma in se smilite samemu sebi, ni treba vaših frustracij in gneva prelagati na delavce.

Po drugi strani, če ti ni, da bi delal ob nedeljah, imaš zagotovo kakega nadrejenega (v kolikor nisi samozaposlen), kateremu lahko daš odpoved in si poiščeš nekaj drugega. Aja, saj res, za nedoločen čas imaš, to pomeni varnost, to ne bo šlo. Kaj nam je torej storiti, hmm… najboljše, da se pritožujemo. Naj bo polno besed, polno govorjenja. Ker za dejanja nimamo časa.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bil je eden tistih redkih dopoldnevov, ko nisem šel v službo. Z razlogom. Imel sem zobozdravnika. Natančneje, zobozdravnico. Pustimo ob strani dejstvo, da sem slab pri zobeh in se posvetimo temu, da sem zato toliko boljši pri drugih delih telesa. Ali – no, ali pa raje ne. Ker, da imam našponane noge zaradi kolesarjenja, tudi že ve vseh devet rednih bralcev.

Če kaj ne prenesem, je glasnost v čakalnici. Govorjenje. Po možnosti, da se še kdo hoče pogovarjati z mano. Res ne. Prosim, gre se za moje zobe in če je po neki, ne ravno logični logiki ustna votlina opredeljena kot intimni predel, želim imeti nekaj časa zase, za psihično pripravo, preden vanjo penetrirajo vsi tisti svedri, kombinirke in izvijači. Prosim. Naj pet minut slave danes namenim zobozdravnici – po vseh mesarjih, ki so mi šarili okrog zobnega kamna, je ta gospa prav prijazna in predvsem nežna, tako zelo nežna, da bo trajalo le še malo časa, ko bom obkrožil datum na koledarju in poleg napisal ”juhu, puljenje osmice”. To je to.

Že preden sem stopil v čakalnico, sem zaslišal glas. Glas tipa, za katerega sem vedel, da mi bo šel na živce, preden sem ga opazil. Sam bom sicer kratek, a on je na dolgo in široko, predvsem pa preveč na glas razlagal, kako bo po prvem novembru dobil službo, da bo delal petnajst let, potem pa kupil jadrnico in plul po Atlantiku. Ko bi bilo pri temu konec, bi bilo okej, ampak ne. Da ima on že vse naštudirano, da je v zadnjem letu vse razmislil, izdelal plan, da sicer še nikoli ni bil na jadrnici, ampak da ve, da se jo dobi že za dvajset tisoč, dobrega tisočaka pa bo porabil še za to, da ji vgradi celice, generatorje in vse potrebno. Da bo na Karibih lovil ribe in si jih pekel, da tam lahko zasidraš brezplačno kjerkoli, da te nihče ne preganja in da si, kakor se je izrazil, kot ptiček na veji. Ker bo imel pokojnino, bo lahko tistih štiristo evrov mirne vesti zapravil, če pa bo potreboval denar, bo zasidral v Miamiju in šel čistit bazene. A dej no.

Ker je bil njegov spremljevalec v telefonskem pogovoru, je mimogrede ogovoril poštarja in ga spraševal, kdaj je izvedena dostava pošiljke, če jo v nabiralnik odda pred sedmo zjutraj in mu navrgel še nekaj o tem, da so ga napadli, pretepli, da je bil tudi zvezan že, pa poštar ni kaj veliko dal na te besede. Nekateri v čakalnici so se nasmihali, sam sem si mislil ”jebemti, ugasni že”, on pa je še kar naprej drgnil. In ko je spremljevalec prekinil, se je nadaljevalo o Bogu, kako ne obstaja, ker če bi obstajal, on ne bi bil tam, pač pa na jadrnici, zasidran pri Bahamih, nato pa je želel pokazati spremstvu, kako umazane cunje ima, ker od njega zahtevajo pet evrov za pranje. Meni in večini drugih je postalo jasno, da je iz bližnje psihiatrije. Sledilo je še nekaj besed o Karitasu, o tem, da so mu ukradli rdečo majico, da je polovico življenja pretrpel in da bo ostalo polovico užival na jadrnici. Na kratko, model ni utihnil.

Še ko je vstopil v ordinacijo, ga je bilo slišati. Očitno je bilo na vrsti puljenje zoba, zobozdravnica ga je nekajkrat prosila, če lahko utihne on pa jo je razsvetlil s tem, da že dvajset let kadi travo in ko je v kotu ordinacije ugledal okrasno rastlino, ga je zanimalo, če je to avokado in čisto tako slučajno seznanil doktorico stomatologije, da se da tudi tega pokaditi. V ordinaciji jim je šlo na smeh, nam v čakalnici pa tudi. Sledilo je še dolgo zahvaljevanje in pozdravljanje in poslavljanje od skoraj vsakega čakajočega.

Kje je tip zabluzil, ne vem in me niti ne zanima. Je pa starejši gospod kasneje komentiral, da se mora fant še veliko naučiti in če je po njegovem vse tako zelo preprosto, zakaj ni preprosto opustil droge in že kaj storil na tem, da bi sledil svojim visokim ciljem. ”Ja ja” so odgovarjali vsi v čakalnici. Meni se pa ni dalo. Prosim, en glas je utihnil, naj se ne oglasi drugi. K sreči so se kmalu odprla vrata in slišali sta se tisti dve magični besedi odrešitve, ki to v bistvu nista – ”Filec, pridite”.

Kasneje sem razmišljal, vem, nepričakovano od mene. Kaj mora človeku dogajati? Najprej, da sploh zapade v droge. Vem, družba, mogoče čudne situacije v družini, občutek nemoči, mogoče se je potrebno dokazati. Nekega dne sem bil na dobri poti, da v tem svetu pristanem tudi sam, a mi na moje zdajšnje veselje to ni uspelo. Ne vem, verjamem pa, da take osebe doživljajo pekel. Ni lahko. Naj bom malo čuden, a še dobro, da obstajajo droge. Predstavljajte si čiste Rolling Stones. Koncert bi verjetno bil dolgočasen. A če grem v drugo smer, predstavljajte si zapohane in naklane Modrijane. Kakorkoli. Ne razumet narobe, sem proti drogam. Drugič, kaj mora dogajati človeku, da mora vsem razlagati svoje cilje? Ne bom trdil, da nerealne, čeprav se je nekaterim v čakalnici zdel njegov cilj nedosegljiv. Cilj je jasen in pomembno je imeti jasne cilje, seveda, ampak – mora biti le cilj jasen, ali mora biti jasna tudi pot do cilja? Ne rečem, model bo potreboval tudi kaj drugega, ne zgolj cilj. Ampak, popolnim neznancem razložiti vse do potankosti, čeprav se nas to niti najmanj ne tiče in je za večino slušateljev to zgolj nepotrebna informacija, katera gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven, je tega res treba? Verjamem, da je bil model v nekem svojem svetu, čeprav…

Ena gospa v čakalnici je pokomentirala, da je v čakalnici oblačno. In to utemeljila s tem, da nima fant samo glave v oblakih, ampak je tam kar cel. Škoda, da nisem po posegu še malo posedel v čakalnici in počakal na njen odhod. Verjetno se je potem zjasnilo.

V bistvu je tale zapis zgodba, zato je tudi pristal v kategoriji zgodb. In je resnična zgodba. In zgodbe, polne pesimizma, nimajo vedno slabega konca, kot tudi tiste, polne optimizma, nimajo vedno dobrega. Od rdeče kapice naprej.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bil sem mlad, bil sem neumen, neotesan, neopredeljen in z nekakšnim svojskim značajem. Bil sem, bi se lahko tudi reklo, neprilagojen in v končni fazi, roko na srce, tudi nepripravljen. Glede na to, da doma ni kaj veliko teklo na temu podobne teme, pa četudi je, valda nisem poslušal, ker sem bil najstniški upornik, se ni bilo za čuditi. Informacije sem pobiral s strani starejših v družbi, misleč, oni so starejši, oni bodo vedeli. In tako so nekega dne punce postale pičke.

Pustimo ob strani. Ja, predvsem pustimo ob strani leta, ko sem se tako izražal. Ne le občasno, temveč precej redno in ob skoraj vsaki priložnosti. ”Stari, v soboto bo Davor Radolfi, gremo? Valda gremo, bo dost pičk”. In k smo se po ustaljeni navadi med potjo ustavili v danes pokojni ”Noč&Dan” štacuni na hamburgerju, smo gručo pijanih mladoletnic tudi pozdravili z ”kejje, pičke, kam gremo” in podobnimi, danes neprimernimi izrazi. No, v bistvu so bili to neprimerni izrazi že takrat, le da smo bili prepričani, da izpademo večji frajerji, če jih tako nagovorimo. Ker z ”živjo, dame” bi izpadli starinsko. Ni se šlo zgolj za prostaškost, temveč tudi za nespoštovanje. ”Pička mi je dala popravca”, se je reklo v šoli.

Eh, ta mladostniška obdobja, ko si prepričan, da si najpametnejši na svetu, da ti nihče nič ne more in v kolikor se ti zgodi nekaj slabega, so vedno krivi drugi. Tisti uporniški duh, s katerim se trudiš biti drugačen od ostalih, ko pa razmisliš, sploh nisi povprečen, temveč nekje globlje pod samim dnom povprečnosti. Je vredno?

Približno dovolj sem star, da imam nekaj življenjskih izkušenj. Pa ni še preteklo veliko časa, ko sem nazadnje ženski povedal, da je kurba. Glej, nisem ji jaz kriv, če se je odločila za tako pot. Ločiti je sicer potrebno med kurbo, med radodajko in med horizontalno dostopnejšo, čeprav ni nobene razlike. Namen je isti, poimenovanje drugačno. Slednje zveni lepše, uradno, v sebi nosi nek karakter, diši po rahlem ponosu, praktično pa je prav tako kurba. Ampak nekaj sem se le naučil in danes ne prakticiram več. Do žensk imam spoštljivo mnenje. No, ne delajmo razlik, tudi do moških ga imam. Z izjemo, da je moški normalen, ne da mu buta ego skozi pore na obrazu. In v kolikor je moški tak, mu na kraj pameti ne bo padlo ženske poimenovati z, naštejmo nekaj najpogostejših: kurba, kuzla, lajdra, candra, cipa, pička, lezba in še kakšnim drugim nazivom, kateri mi sedaj ne pade na misel.

Ne, delovalo bo tako, kot da sem dele bloga prepisal iz kakšne knjige, pa temu ni tako. Vse je napisano iz izkušenj in lastnega razmišljanja. Glede na to, da sem sam nekoč bi tak, ni bilo težko in v kolikor bi sam sebi dovolil malo površnosti, malo izgubljenih besed in več dobesednih opisov realnih primerov, bi ta zapis bil zagotovo daljši. Mogoče bo za to prilika nekoč v živo, za večerno branje pred spanjem pa bom nadaljeval v svojem, tokrat resnejšem stilu.

Žal je pa tako, da je normalnih, spoštljivih moških bore malo. Pač, ne tistih, ki vse vedo in vse znajo, ampak tistih… ne vem kako bi se izrazil. Kavalirjev stare šole, evo. Takih, kot sem sam. V nekem obdobju sem ženske ob srečanju poljubil na roko, potem sem ugotovil, da je to zastarelo. Danes, v kolikor naletiš na dvajset in nekaj letnico, moraš … ne, ne bom napisal. Izgubil bi dva od desetih bralcev. Kakorkoli. Je že res, da je včasih ženska bitja težko prenašati. Tudi moška, ampak danes je govora o ženskah. O ženskah in o odnosu moških do njih. Ampak, nikoli in v nobenem primeru se moški ne more in ne sme spustiti tako nizko, da žensko imenuje kako drugače, kot ženska, punca, dama, gospa, žena.

In v letu dvanulaenasedem še vedno naletim na ljudi, natančneje predstavnike moškega spola, ki ženske nagovarjajo s ”pička”. V letu, ko bi lahko preko interneta preverili, da se to ne spodobi. Pustimo najstnike, sam sem bil isti. Nekega dne jih bo srečala pamet, kot je mene. Ampak, ko slišim nekoga, katerega bi iz samega spoštovanja moral vsaj vikati, če ga že ne naslavljati z gospod, na kratko – deset let starejšega od mene, kako nespoštljivo označuje ženske s kuzlami in pičkami in še kakšno še manj okusno zmerljivko, takrat postanem pes čuvaj s strgano ketno. Ne, ne maham z rokami, ne grozim, ne tepem, ne izvajam nasilja. Tiho pa tudi nisem. Povem svoje. In v kolikor je možno, odidem. Sori, zajebal si. Vstanem, grem. Ni me več zate.

Trudil sem se odkriti razloge teh poimenovanj in prišel do osupljivih rezultatov. Verjamem, da se bi na podlagi izkušenj in raziskav dalo napisati konkretno daljši zapis, a obenem nočem, da bi se izgubila rdeča nit, zato jih objavim samo nekaj.

Manjvrednost. Oseba je prepričana, da je manjvredna, kar pa je običajno le plod njene domišljije. Zaradi prepričanja, da je nihče ne šteka, počne stvari, s katerimi želi opozoriti nase. Med to spada tudi prostaško govorjenje.

Nadutost. Oseba je prepričana, da je najpomembnejša na planetu, da se mora vedno in povsod vse vrteti okrog nje in da brez nje ne bi bil ta svet takšen, kot je. Zaradi lastnega mnenja, da je blazno priljubljena, se postavlja visoko, previsoko, kajti nekje globoko v sebi je zgolj ranljiva duša. Posledično vse okrog sebe naslavlja z luzerji, ne vedoč, da je sama v isti skupini skozi oči normalnežev.

Prizadetost. Oseba je bila prizadeta s strani enega ali drugega spola, naj bo to s strani staršev, prijateljev ali v partnerskem odnosu. Posledično začne sovražiti pripadnike praviloma nasprotnega spola in stavi vse v en koš, ob tem pa skrbno pazi, da ne pljune v lastno skledo. Taka oseba ne najde nikoli lepe besede za nasprotni spol, svojega pa poveličuje. To traja vse do trenutka, ko razčisti sama s seboj, kar pa je malo verjetno, da se kdaj sploh zgodi.

Frajerizem. Oseba, največkrat z resnimi motnjami in nezadovoljna sama s seboj, se trudi štrleti iz povprečja, čeprav je v resnici podpovprečna. Zaradi pomanjkanja idej, kako postati opazna, izbere preverjeno pot in začne igrati frajerja. Ob vsem tem se ne zaveda, da se frajer rodiš, ne nastaneš. Ne izoblikuješ se. To narediš s telesom, z umom ne moreš. Oseba postane fejk, katerega se opazi na kilometre. Ker tapravi frajer zna z ženskami.

In ko se potegne črto, je opazno, da so si razlogi večinoma podobni, če že ne identični. Vsi pripeljejo do ugotovitve, da nekatere moške sreča pamet, drugi pa zamudijo vlak, ne glede na število tirov. In tisti, katere nas je srečala pamet, ženske ljubimo. Obožujemo. Ne glede na vse stereotipe o vožnji, pudranju, likanju in podobnemu. Za nas niso pičke, za nas so ženske. Dekleta. Punce. Dame. Gospe. Tako zelo jih ljubimo, kljub vsem njihovim napakam. In one nas, kljub našim.

Žalostno je samo eno: noben moški še ni imel ženske, ki je vedela, kaj bo jutri oblekla. Ker nune ne smejo imeti moških.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po vsej verjetnosti bi moral zaradi prejšnjega dne trpeti vsaj rahle znake muskelfibra, pa ni bilo temu tako. Dovolj sem že prekolesaril, da vem, kako se stvarem streže. Prava prehrana, pravi dodatki in tudi pravi čas zaužitja ter počitek. Slednjega je bilo dovolj in ne pomnim, kdaj sem se nazadnje zbudil na naraven način. Tisti, brez budilke.

Pa me, priznam, zaradi megle ni kaj preveč vleklo ven. Bilo je sicer kristalno jasno, da bo dan postal sončen in topel, a jutranji hlad me je zadrževal v notranjosti mojega malega fleta. Nekaj gospodinjskih opravil, konkreten zajtrk in – ja, nič, cilj se ne bo dosegel sam. Zopet se čebulno oblečem, čeprav to ne bi bilo nujno potrebno. Pretiranega mraza ni bilo čutiti in ko sem prišel do Keltike, me je sonce že prijetno ogrelo.

Večna dilema, levo ali desno. Naj bo tokrat levo, proti Idriji. Mesto duhov, ki bo kmalu dobilo še eno nakupovališče, ker glede na kapaciteto prebivalstva štirje različni trgovski ponudniki niso dovolj. Ampak, ne bodimo žaljivi. Ker mesto samo po sebi, roko na srce, ni kaj preveč zanimivo, mora biti zanimivejša okolica. In ta tudi je. Sicer sem najprej nameraval voziti po asfaltu naprej, dokler bi me pač neslo, sem med potjo ugotovil, da bi pa mogoče nekaj miru našel na poti mimo Klavž.

Klavže sem nazadnje obiskal s kolesom nekje tri leta nazaj, ko sem še živel v bližini. Kasnejše preverjanje je pokazalo, da je bilo to že v letu trinajst. Pa preverimo, če se je od takrat kaj spremenilo. No, v bistvu se ni, čeprav obstaja možnost, da se je, pa tega nisem opazil. Preko Idrijce me je hladilo, saj sonce še ni posijalo in ko sem na tridesetem kilometru v Idrijski Beli pavziral, sem razmišljal, ali odložiti eno plast obleke in zamenjati rokavice, ali pač ne. Odločim se za prvo varianto in ne obžalujem. Lahko bi slekel še drugo plast in nadaljeval v kratkih rokavih, a glede na to, da me prehlad rad hitro ulovi, ne riskiram. Saj bojo še šanse.

Začnem s krožno potjo in nikakor ne v svojem stilu. Ne vrtim v nedogled, brez ustavljanja, kot običajno, ne – tokrat se vsakih nekaj metrov oziram nazaj, iščoč primerno lokacijo za kakšno fotko, za pogled v jesensko obarvane liste, za prisluh šumeče reke in za postanek na toplem, skoraj žgočem soncu. Oproščam se občutljivim, leče na fotoaparatu resnično nisem očistil, ampak vseeno si predstavljajte to lepoto v živo.

Že res, da se na sliki ne opazi vsega – od topline sonca in do mehkobnosti makadama, a verjemite, bilo je vredno.

Da vas ne odvrne od obiska, sem slikal samo ravne predele ceste… A veš.

Topla jesen in, ah, ta pogled nazaj…

Kot prve – Brusove Klavže, imenovane tudi Klavže na Belci. Ne bom se razpisal o njih namenu, ker gugl ve več, so pa prijeten prikaz bližnje zgodovine tistim, ki mislijo, da vse pade samo od sebe z neba. Čeprav, še sam sem tista generacija, ki si ne zna predstavljati, kako je delovanje klavž potekalo v živo. Le nekaj kilometrov naprej, natančneje, dva kilometra, stojijo druge, Putrihove. Večje in mogočnejše od prvih. Tu sva s kolesarjem, s katerim sva se na poti nekajkrat prehitela, malo pokramljala, nato pa nadaljevala vsak svojo pot – on dol, jaz pa naprej v klanec.

Brusove klavže, imenovane tudi Klavže na Belci. Te osvojimo prve.

Druge, mogočnejše. Imenovane Putrihove.

Da bi na Krekovšu delal postanek, mi ni padlo na kraj pameti. Vseeno sem postal ravno toliko, da sem si zopet oblekel majico, saj sem vedel, kaj me čaka – spust. In če na Lajštu nimam namena počivati, je najboljša opcija oblačenja prav tu. Seveda obstaja razlog, zakaj na Lajštu ne počivati, a o tem malo kasneje.

Spust v samem začetku ni takšen, kot sem se ga spominjal in nekaj časa sem celo razmišljal, da nisem na pravi poti, a me lev in desni ostri ovinek takoj spomnita na to, da sem ju klel vedno, ko sem se tam spuščal. Zdrvim po makadamski cesti mimo laufa in mimo Lajšta, kjer itak nisem planiral ustavljanja, ker – ugani, kdo je zopet pozabil frutabele doma. Dobrih štirinajst kilometrov kroga je sklenjenih in pičim naprej proti Idriji in naravnost k Marjetki, kjer vase vržem sladoled in bounty. Zopet slečem majico in nadaljujem.

Škot opravlja svoje delo odlično, oba pa se počutiva boljše zaradi makadama.

Pa spet tisti klanec, ki ga v bistvu ni, zadnjih pet kilometrov pred ciljem. Začuda sem doma ob normalni uri, kljub vsemu ustavljanju. Vseeno zavijem k Fatonu po dva kosa pice, ker če mi danes ne pripada, mi ne bo nikoli.

Čeprav pot ni prinesla nekih presenečenj, z izjemo nekaj dobrih razgledov, sem se doma počutil dobro. Dobro, ker sem izkoristil ta sončen dan in ga užival na polno. Glaž vipavskega vina zvečer je sedel, kot ne sede vedno.

In v kolikor si kolesar, ne tisti cestni, ampak v mojem stilu, da si včasih zaželiš tudi malo odmaknjenosti od prometa in kolikor toliko neokrnjene narave ter si lastiš gorsko kolo in ti ne bi bil problem odvrteti dobrih sedemdeset – lej, lahko greva kdaj skupaj.

 

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Najsi je prejšnji zapis deloval nekako tako, kot da napovedujem daljšo pavzo, se to pač ni zgodilo. Pred pisanje sem hotel postaviti kolesarjenje, saj sem ugotovil, da mi zaradi lenobe manjka preveliko število kilometrov in da je v začetku leta postavljen cilj dejansko na psu. Hotel sem se vreči v delo na tem in prišel do spoznanja, da en hobi zaradi drugega pač ne smeta trpeti. In tako, lejdis and džentelmens, boste v primeru lepega vremena ob vikendih vse tja do silvestrovega prebirali vikendaška potepanja na kolesu. Ni kaj.

Vreme je bilo kot naročeno za prosti dan, katerega se, kot je v moji navadi, preživi na kolesu. Čeprav jutro ni delovalo nič kaj preveč toplo, svoje pa je dodala še megla nad našim malim mestecem, sem se odpravil dogodivščinam naproti. Čebulno oblečen in z zimskimi kolesarskimi rokavicami. Ker je preventiva vedno boljša od kurative, pač.

Tistih nekaj kilometrov do Keltike in večno vprašanje – kam? Glede na to, da sem že včeraj zavil desno, bi mi danes bolj sedlo levo, ampak – izbira na desno mi ponuja več lepih krajev. Levo bi namreč prišel v Idrijo. Da je proti Mostu en kup semaforjev, me ne moti. Postojiš pred rdečo, malo počiješ in pičiš naprej. Malo pred Tolminom se je sonce le prikazalo, a ker mi je šlo kot namazano, se nisem ustavil. Prvi resnejši postanek sem naredil kak kilometer naprej, zamenjal rokavice, slekel majico in ugotovil, da sem pozabil čokolade doma. Kar je v bistvu dobro, glede na mojo izgubljenost. Lahko bi ugotovil, da sem pozabil čelado, recimo. Da bo pa mera pozabljivosti polna, sem … no, v nadaljevanju.

Tista stara cesta proti Kobaridu, katero sem letos prekolesaril vsaj dvajsetkrat, me še vedno navdihuje z vsem, kar nimam na vseh poteh. Mir, preprostost, tišina. Občasno kako vozilo, sicer pa dobro leti tako v eno, kot tudi v drugo smer. Srečujem prve kolesarje. Nekateri v kratki opremi, jaz vztrajam pri dolgi. Eni v sportsko laganem stilu, komaj da naredijo obrat v minuti, drugi v tekmovalnem duhu. In kot vedno, eni navdušeno pozdravljajo, drugi ne bi pozdravili niti za plačilo. Ampak, kdo sem, da bi sodil. Eno prazno gumo kasneje se ne bi ustavil in pomagal, kurc te vidi, nauči se pozdravljat, pa se bomo menili naprej. Šala mala.

V Kobaridu izkoristim nekaj minut in parkiram pred trgovino. Da bom zaklenil kolo, ker ne bi rad štopal domov, a glej ga zlomka, nadaljevanje iz tretjega odstavka – ključavnica na kolesu, ključ pa v drugem nahrbtniku. Ki je seveda doma. Pa, a se mi lahko zgodi še kaj hujšega? Ogledujem ostala kolesa, nobeno priklenjeno. Čeprav, so vsa na prvi pogled bolj nevozna, kot uporabna. Nič, bom pač imel malo adrenalina. In ko naberem frutabele, kot nalašč teta pred mano kar ni uspela pospraviti vsega v denarnico, pa v vrečko, pa še ko ji je uspelo, je kar stala tam. Dejte no, gospa, vrsto delate. Ona kar nič, kot da se je zgodila nekakšna čarovnija in je dobila korenine. Nekako sem se prerinil do tistega dela pulta, kjer sem zbasal v nahrbtnik nabavljeno in obhodil, presneto lipovo bukev staro. Pogled v levo in košček makadama se mi je odvalil od srca – Škot je čakal. Na hitro prežvečim frutabelo, nagnem bidon s čajem, nagnem drugi bidon z magnezijem in odvrtim proti centru. Ker nisi bil v Kobaridu, če nisi šel skozi center. Pač, lepo je.

Sicer nisem planiral do Bovca, a sem se vseeno obrnil v tisto smer. Dnevi so kratki, jaz pa bi rad pri svetlem prišel domov, pa tudi kilometrov bo nekako dovolj za danes, pa četudi sedaj obrnem. In ko tako ob cesti znova žvečim frutabelo, katera je mimogrede najboljša za na kolo, se ob meni ustavi Porsche. Natančneje, Macan. In skozi okno pogledata dva starejša, italijanska frisa. Moški in ženski.

Skuzatemi. Kaporeto?
Ma no, gracje.
No no, kaporeto, dove?
Ga gledam začudeno. Nekako mi s pantomimo razloži, kaj bi rad. Sprašuje, katero mesto je naprej. Aa, Bovec. Aa, Bovek, ponovi. E poi? Ne bom pel, ma ju ken čuz Trenta in Vršič, or Predel.
No, no Vrsik. Kaporeto. Ma kdo te razume, kaj bi ti rad. V meni je bilo vsaj toliko doričine, da sem se potrudil malo italijansko, malo angleško in malo slovensko, on pa v avtu za petinosemdeset tisočakov zagotovo nima navigacije, kamor bi si vpisal tist njegov ”kaporeto”. Prodaj, pa kupi Dacio. Na koncu se mu le odpre in začne naštevati ”Soka frontale, ossario, Gregorkik…”. Jebemti, to bi lahko bil Kobarid, mu rečem. Si, si, Kobarid. Kaporeto, si. Dove? Usmerim ga proti Kobaridu, pa vseeno gresta prej še malo v Bovek, kot sta se izrazila. Tudi prav.

Še med nadaljevanjem kolesarjenja sem razmišljal, koliko out moraš biti, da se pelješ skozi Kobarid in potem sprašuješ, kje je. Prmejdun, da do mesta, kjer sem preizkušal svoje znanje tujih jezikov, ne moreš priti drugače, kot skozi Kobarid. Razen, če ima Macan možnost biti tudi dron in se ob pritisku na gumb spremeniti v … no, pustimo, preden blog postane znanstvenofantastičen.

Ne da se mi nadaljevati, a zavoljo cilja, ki mora biti dosežen, odvrtim do Srpenice, nato pa obrnem in po isti poti nadaljujem. Brez postankov, do Mosta, kjer škljocnem eno fotko. Seveda, da bom izpadel večji luzer, me še prej prehiti par s fat bajki. Tako lahkotno sta gonila tiste široke gume, da sem si mislil, da mora biti nekaj narobe z mano. Ampak, glej – manj kot se obremenjujem z drugimi, boljše se imam. Sam delam po svojih zmožnostih in tako, kot se meni zdi prav. Sploh se ne oziram na vaju, pač, rišpekt, sta hitrejša, kaj naj.

Bežen pogled na Sočo…

Med samim povratkom nisem čutil pretirane utrujenosti, vse do zadnjih petih kilometrov. Tisti klanec, ki ga skoraj ni, me vedno ubije. Je res, da imam vedno nekaj kilometrov že za seboj, a tam mi je vedno mučno. Ampak, ni kaj, domov je treba priti. To mi uspe, dan zaključim s cirka stodvajsetimi v nogah in, meni tako zelo nepodobno, sem ob devetih že v postelji. Ja, staram se.

Da pa se ne bo tudi vam dogodilo, katero kulinarično posebnost vam ponujajo naši sosedje, prilagam seznam njihovih imen naših krajev.