Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tudi če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, da so leta samo številka, se vseeno opazi razlika. Če ostanem pri številkah, ne samo pri številu izkušenj in modrejšemu razmišljanju, temveč tudi pri urah spanja.

Da ne bo dilem – v najstništvu je bilo spanje moj najljubši hobi. Nedelje do dvanajstih, kar danes ne počnem več, razen ob izjemah, da grem izredno pozno spat. Nekako z jutrom, no. Prosti dnevi, ko sem lahko sredi tedna zategnil vse tja do desetih, česar tudi ne prakticiram več, če ne ravno prejšnji večer ne nečesa praznujem. In če me spomin ne vara vsaj toliko kot bivše partnerice, sem na trditve kolegov, da jim je povsem dovolj sedem ur spanja, postavljal vprašanja – čaki, kako samo sedem ur? Meni je neka logika bila, da mora človek za popolno naspanost odležati vsaj deset ur. In, če sem iskren, sem podobnega mnenja tudi danes.

S to razliko, da se je moje mnenje za nekaj ur zmanjšalo. Še vedno pa trdim, da mora biti konkretnega počitka vsaj osem ur. Ampak, gremo lepo počasi. Odrastel sem, se spopadal z insomnio in se po trdnem spancu zbujal utrujen. Da bi kar pritisnil tisti snooze knof in spal, dokler me ne bi prijelo na izločanje ali ne bi postal lačen. Sčasoma sem odkril težave za oboje in jih pozdravil postopoma, brez zdravil ali pomoči zdravnikov. Človek je menda sam sebi najboljši dohtar, kar nekateri vzamejo preveč zares in menijo, da so pametnejši od vsakega zdravnika, potem pa svoje bolečine zdravijo z … no ja, saj konec koncev niti ni važno. In z razmišljanjem o tem sem prišel do raznih ugotovitev ter tudi zaključkov in resnično, nimam več problemov s spanjem. Spim namreč spanje pravičnega.

Sicer še vedno ne štekam ljudi, ki lahko spijo štiri ure. Se zgodi tudi meni, ampak da bi to fural leta in leta, mi pa nikakor ni povšeči. Mogoče je skrivnost v tem, da po kosilu redno ležejo na kavč. Procentualno gledano, koliko je takih ljudi, mi ni znano, obstaja pa možnost, da jih je precej. Po mojih izkušnjah. Imel sem namreč sošolce, sodelavce in znance, ki so vsak dan znali izreči edino stvar, za katero je vredno živeti prihodnost vsakdana : ko pridem domov, grem spat. Resno? Nikoli mi ni bilo jasno, kako in kaj. Prideš domov, zmažeš kosilo, se daš v pižamo in v posteljo za dve, tri ure? Ali morebiti zakinkaš na kavču? In če prespiš polovico popoldneva, potem lahko spiš samo štiri ure na noč. To bi lahko tudi jaz, tri čez dan, štiri ponoči. Skratka, jasno mi pa ni bilo, ker sam tega nisem nikoli prakticiral. Bilo je tako, da je bilo treba v dobi odraščanja obvezno nekaj počet čez cel dan in je bilo poležavanje na kavču časovno opredeljeno na nedeljo. Ko sem se preselil, je pri hiši bila navada, da se po kosilu malo poleži, nato pa gre po delu naprej – in meni to nikakor ni ustrezalo. Pustimo ob strani to, da če sem se jaz sredi dneva ulegel na kavč, sem bil lenuh, če se je kdo drug, je bil pa blazno utrujen osebek. Ne pravim zaman, da je še dobro, da je šlo vse skup v kurac.

Zdajšnje obdobje je drugačno. Ker živim sam, si lahko ležanje na kavču in odhode v posteljo planiram kadarkoli. In ker živim v bloku, dejansko nimam slabe vesti, če kdaj pri belem dnevu sedem na kavč. Saj dejansko nimam drugih obveznosti. Vseeno pa je najboljši trenutek za to početje šele zvečer, ko se naporen dan konča in mesto pokrije mrak. Večerni človek sem bil od vedno in ob večerih premorem največ kreativnosti.

In ker sem večerni človek, nikakor ne morem biti jutranji. Čeprav sem se z leti zdresiral, da po dobrem zajtrku in kavi kar nekako gre, je žal vedno tako, da bi, ko je treba vstati, še kar spal, ko je pred mano neomejena možnost spanja, pa se zbudim ob nehumani šesti. Z izjemo izletov. Če vem, da me čaka dolg in lep kolesarski izlet, mi ni problem vstati niti sredi noči in – opazovanje jutra nekje, sam s sabo in s svojimi mislimi, ima svoj čar. In običajno večer pred takim podvigom, ne grem ravno zgodaj v posteljo.

Danes sem mnenja, da je najboljše spati nekje med šestimi in osmimi urami. Redkokdaj spim več, razen po napornem kolesarjenju ali po prebedeni noči. Marsikdo bo trdil, da spi manj. Da se zjutraj kar sam od sebe zbudi in da mu je pet ur čisto dovolj. Ja, super, ane. Ljudje si morami biti različni, ker če bi vsi spali osem ur na noč in ob tem še vsi imeli radi dež in iste telenovele – o čem bi se potem pogovarjali na kavah in v čakalnicah?

Eno je pa neizpodbitno – najlepša jutra so tista, ko se zbudiš brez budilke, naspan in pred tabo je dan brez obveznosti. Ko je vse na izi. Ležerno. Ker ležerno je moderno.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

In sem v nekem določenem trenutku prišel do druge polnoletnosti. Do točke, kjer bi moral, če bi to seveda sploh počel, prenehati z branjem, kaj vse mora človek doseči do določene starosti. Ker pa tega nisem nikoli počel, je zdaj zame lažje, saj se sploh ne obremenjujem z vsem, kar naj bi bilo primerno ali pač tudi ne za človeka moje starosti. Da nisem narejen po družbenih normativih, je seveda že splošno znano in da ne delam tako, kot si želijo drugi, temveč na meni ustrezen način, pa tudi. Kar je meni normalno, običajno drugi kritizirajo in ko vidim, s čim vsem se ljudstvo obremenjuje, sem samo vesel, da nisem kot oni.

V minulih dneh sem postal drugič polnoleten. Nič takega. Sem eden tistih ljudi, ki ob spoznanju nekoga, ne povprašam po njegovi starosti. Ženskam je to všeč, moške živcira. Ko opazim njih črvičenje, nalašč ne vprašam. In ko je že posebej hudo, vprašam, ampak ne, ker bi me zanimalo, pač zgolj iz razloga, da jim olajšam muke. V bistvu je zadnjih nekaj stavkov brezpredmetnih, zato se bom vrnil k bistvu. Leta so zame samo številka in se zaradi njih ne sekiram ravno preveč. Nekako mi dol visi, če moj videz ne sovpada z mojo starostjo in še najraje ob hvalisanju znancev zadanem v srčiko z izjavo ”jaz do tvoje starosti nisem dosegel nič”. Kar jih skozi njih oči naredi še vplivnejše, pri meni pa se stopnja njihove debilnosti še poveča. Ja, debil si, če se moraš hvaliti s svojimi dosežki, ki so, največkrat na stopnji ”kupil bmw”, ”bil v Zrčah” in ”se tetoviral”. Kdaj si pa nazadnje kaj prebral, tako, mimogrede?

Idealen čas za pogled v preteklost, kar ne počnem pogosto. In idealen čas za malo razgaljanja. Ker vem, da bralke to obožujete. Naj se moja zgodba začne pri sedemnajstih, čeprav sem začel hoditi ven dobre dve leti prej. Takrat nisem še poznal rodilnika, oziroma sva bila znanca, a se en z drugim nisva družila. Torej, dobri dve leti prej, a zaradi tehničnih okvar mojega spomina iz tistega obdobja nimam kaj napisati. Pri sedemnajstih sem začel pecati (takrat še nisem vedel) vaško radodajko, katera me je gladko zavrnila. Kako tudi ne, če je bilo to obdobje, ko so bila merila visoka. Več je denimo pomenilo, s kom se boš pokazal v javnosti, kot to, kako se dejansko z njim počutiš. Že takrat me je bolela kita za vse, ki so imeli avte, jaz pa star moped. Ob vsem tem je druge narava obdarila z gladko kožo na obrazu, meni pa dodelila še vse njihove mozolje. Če si me gledal od daleč v obraz, je bil občutek približno enak tistemu, ko gledaš pico s štirimi siri. Če si me pogledal od bližje, si videl, da je bila dvojna porcija sira. Kasnejši poskusi osvajanj deklet so sicer pripeljali do rezultatov, a kot se je izkazalo v največ primerih, zgolj zaradi avta. Že takrat sem zasovražil materializem. Seveda sem bil za vse razhode kriv jaz, kot je moški v babjih krogih pač vedno.

Potem se je začelo. Pil in kadil sem že prej, takrat pa začel intenzivneje. Vmes sem posegal še po marihuani, predvsem na takšne načine, da nisem doživljal vseh njenih čarov. Imel sem redno službo, avto, v sredini meseca denar in če se je takrat lahko reklo ”ima se, može se”, se je kak teden pred plačo to spremenilo v ”nema se, glumi se”. Bilo je obdobje, ko sem se iskal, pa se nikjer nisem našel. Popivanja čez vikend so me zadovoljevala, za razliko od pivskih bratcev, ki so za šanki viseli tudi med tednom. Čeprav sem še vedno mnenja, da takrat nisem imel pameti, sem jo vseeno premogel toliko, da sam tega nisem prakticiral. Zgodbice, ki so se takrat dogajale, bom raje obdržal zase in čeprav mi katera ni ravno v ponos, še vedno ponosno stojim na nogah in z dvignjeno glavo. Ker so se nekaterim dogajale še hujše, spet drugim pač ne, ker so ostajali doma. Do trenutka, ko bi se moral zresniti, vsaj v tistem obdobju ni prišlo.

Vedno sem trdil, da bom umrl v svojem sedemindvajsetem letu starosti. Kot rokerji. In prav rock je bil kriv za vse. Recimo. Kolikokrat sem odšel na kak koncert, se napil in se znašel na kakem sopotnikovem sedežu, nekje med trtami, s pobruhanimi fejk allstarkami ali kavbojsko jakno. Kolikokrat sem šele v ponedeljek ugotovil, da še vedno živim. Nisem delal samomora, vsaj da bi se tega zavedal. Dejansko pa je bilo obdobje, ko sem več kilometrov prevozil mrtvo nabasan, kot pa trezen. Nič mi ni bilo odveč in o morebitnih posledicah nisem razmišljal. Danes, danes sem vesel, da nisem sledil rokerjem. Da nisem sledil pivskim bratcem. Da sem nekega dne sam pri sebi zbral toliko poguma, da sem si rekel, da se tega sranja ne grem več.

Nekaj časa je bilo mirno. Odločitev, da se stabiliziram, odpovem alkoholu, začnem z nečim novim, z nečim, kar me bo osrečevalo, je bila na mestu. Redkeje sem zahajal ven, večere preživljal ob francoskih komedijah, raznih hobijih in predvsem zgodnejšemu odhajanju v posteljo. Ampak, zakaj bi bilo lahko in enostavno, če je lahko zajebano? Zaljubil sem se, jaz, budalo, v dominantno žensko. In ji sledil, misleč, da imam dovolj energije, da jo spreobrnem. Jaz, sposoben prilagajanja. A veš, da smo ljudje, ki si po tridesetem želimo nekakšne umiritve? Filmi ob sobotnih večerih z nekom, ki ti nekaj pomeni, nedeljski izleti in pohodi z dobrim kosilom in skupni zajtrki pred službo, recimo. In so ljudje, ki so jim pomembne dve stvari – kje se ga bodo napili med vikendom in če ima kdo kaj trave za prodat. Hvala lepa.

Bilo je čudno obdobje, o katerem nočem govoriti. Dogajalo se je marsikaj, tudi kar se ne bi smelo. Vseeno ne obžalujem nič. Od vedno sem bil mnenja, da moraš skozi nekatere preizkuse življenja preprosto iti, da spoznaš prednosti in slabosti le tega. Še najbolj sem bil razočaran, da sem zopet padel v alkohol. Ja, lahko bi rekli, da imam dovolj pameti, da se mi to ne bi zgodilo, a neka neznana sila me je preprosto vlekla in me naslednjega jutra prežvečenega izpljunila. Tako sem se tudi počutil. Zopet sem začel z marihuano, le da tokrat z namenom sprostitve. Imel sem naporno službo z neposlušnimi ljudmi, doživljal sem živčne izpade, stres je bil stalnica na mojem urniku, večkrat sem iskal nekaj, kar bi lahko vrgel v nekoga. In potem: ”bi se preselila skupaj?”

Jaz, naivnež, misleč, da bo vse okej, z željo po neki trdni zvezi, ki se bo nekega dne nadgradila s potomci, sem bil za. In zopet stres. Iskanje nove službe, odpoved, selitev, novi obrazi, novi kraji, drugačen stil, drugačne navade. Ja, bere se, kot da bi se selil v Malezijo, šel sem pa le trideset kilometrov stran. A vseeno. Ni mi žal. Začel sem se oddaljevati od nekdanjih pivskih bratcev, mama je umrla, zveza je razpadla, na hitro sem moral najti rešitev. Dovolj razlogov, da se zapijem, da se mi zmeša in končam v kateri od ustanov. Pa se mi ni. Še dobro.

Blog, ki sem ga pisal in ki ga redno berete, se je začel v pravo smer razvijati šele lani, ko bi se mi moral podreti svet. Pa se mi ni. Začel se mi je na novo graditi, z mojim trdim delom na sebi in s pomočjo ljudi, ki mi stojijo ob strani. Delam stvari, ki me veselijo. Veliko kolesarim, veliko berem, celo kuham. Marihuani sem pomahal v slovo, alkohol je zelo redko na sporedu in kadar je, ni na način, kakršnega sem poznal nekoč. Spoznal sem, da sem stvari, ki sem jih delal za druge, počel pravzaprav zase. Nenehno so se pojavljali znaki, katerih nisem znal prepoznati, zdaj pa jih razumem.

Ja, včasih sem bil pizda. Lažnivec, postopač, pijanec, živčnež, nasilnež, hinavec. Ni mi žal, čeprav sem kdaj pa kdaj naredil kakšno neumnost, zaradi katere bi mi moralo biti. In če sem prvo polnoletnost doživljal bolj v materialnem stilu (saj vemo, prvi avto, dobre cunje, ki te kao naredijo frajerja, marlboro, viski…), sem drugo doživel čisto nasprotno. Materializem je pri meni že nekaj časa pokopan in tudi tokrat sem praznoval tako – bolj kot darila, ki so mi nepraktična, mi pomeni to, da nekdo pride, da se imamo dobro, se veselimo, smejemo, nekaj prigriznemo, nazdravimo. Zaradi mene ni treba v trgovino in izbirati med dragimi majicami. In ko so me vprašali, kaj si želim za rojstni dan – kar si želim, se ne da kupiti. Je res, da bi mi prav prišle nove kolesarske rokavice, ki jih imajo v določeni trgovini trenutno v akciji, ampak… A ne, saj se razumemo? Čeprav je res, da praktične stvari, ki jih dejansko uporabljam in so dobljene v dar, služijo svojemu namenu, z mislijo na tistega, ki mi jih je podaril – in če sem lahko za nekaj besed malo poženščen – ko odslužijo svojemu namenu, je pri srcu rahlo tesnobno.

In če se do prve polnoletnosti nisem naučil veliko, razen kar je bilo treba v šoli, pa še tam sem več kot polovico preslišal, kar pa nisem, sem do danes pozabil, sem v drugo polnoletnost vstopil drugačen. Če bi mi pri osemnajstih nekdo rekel ”stari, ne veš, kako se lahko življenje spremeni”, bi prasnil v smeh in si mislil svoje. Danes sem veliko modrejši, veliko pametnejši, za sabo imam dovolj dobrih in slabih izkušenj, skozi katere sem izoblikoval svoje mišljenje, um, razum in na koncu tudi življenjski stil. Malo je stvari, ki me še lahko presenetijo, a kljub vsemu si vsako jutro rečem – ajde, vstani, ne veš kaj te čaka.

In grem naprej, ne glede na vse, z dvignjeno glavo in ponosno. Še naprej bom scal na tiste, ki me bodo sodili zgolj po videzu in ljudem, ki me bodo obrekovali, bom še vedno kazal hrbet. Prosim samo, brez polen pod nogami. V kolikor niso prava, me bo pozimi zeblo. Imam trdo kožo,moč, ki se je ne vidi, jekleno voljo in dobro srce, dokler ne zavoham izkoriščanja. Potem se spremenim.

In tako sem skromno praznoval. Prijatelja sem povabil na večerjo, družino na kosilo in pohod, prijateljico na narezek in kozarec vina. Drugače ne more biti. In prav je, da je tako.

Zdaj pa naprej.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Niti ni tako zelo pomembno, kaj bom v kratkem praznoval, temveč je od vsega skupaj najbolj zanimiva časovna usklajenost vseh dogodkov. Gre se za tri zanimive dogodivščine, ki so se dogodile v obdobju enega meseca, niti ne tako zelo važno, kdaj. Ajde, bile so štiri. Pa niso rdeča nit tega zapisa, vsekakor so se mi pa zazdele dovolj zanimive za uvod v tole razmišljanje. Konec koncev imajo skupni imenovalec, ki, kot je iz naslova razvidno, cilja na uro, pa dejansko ni tako.

Bilo je zajebano obdobje. Tako zelo zajebano, da bi se mi lahko, če bi bil dovolj šibek, porušil svet in če bi mi dali na izbiro, ali grem še enkrat skozi to, ali si raje izberem blažjo obliko mučenja, bi prekleto razmislil. Ampak, težave in problemi so zato, da se rešujejo in jaz sem jih rešil na način, kateri je meni najbolj ustrezal. In s tem je konec. S problemi, pač. Nekako jih nimam, iz dveh preprostih razlogov – ker jih ne delam in ker jih ne iščem. Je že res, včasih se v življenju ne znajdem najbolje, včasih zjutraj ne vidim razloga, da bi vstal in včasih tanko piskam proti koncu meseca. Kot je tudi res, da se včasih znajdem, ko se marsikdo drug ne bi, včasih zvečer ne vidim razloga, da bi šel spat (vse tiste ponočnjaške mantre v stilu ”noč je še mlada”) in včasih vem, da je nekje (in točno vem kje) kupček, za vsak slučaj, če pride do česa nepredvidenega. Pismo rosno, da mi ni hudega v tem življenju.

Včasih se je reklo, da je nekdo za luno. Da mu manjka kolešček. Da je sto let za leseno žlico ali za kačami. Odkar smo sužnji časa, se uporablja tudi izraz pet do poldne, kar ima pravzaprav isti pomen, kot zgoraj navedeni primerki predalčkanja oseb z drugačnim pogledom na svet. Niti ni nujno, da so zgoraj navedena poimenovanja slabšalna, saj ni nekih dokazov, da bi bil nekdo, ki je za leseno žlico, za kačami ali mu manjka pet do poldne kaj slabši od tistega, ki ga s tako besedno zvezo označi. Vse, kar je, je nezmožnost gledati na svet in dogajanje drugače in vsak, ki gleda drugače kot ti, je… no, vsakega je treba označiti, kot nekaj slabšega od sebe. In pri vsem tem je najbolj zanimivo, da nikogar ne označijo za vizionarja, misleca, razgledanega, zaradi samega prepričanja, da je prav samo tako, kot mislijo oni, vse ostalo je slabše.

Na določeni točki sem prišel do spoznanja, da manj kot se obremenjujem z drugimi, bolj cenim sebe. Glej, dol mi visi, kakšni koncerti so nekje, kaj vse so nam z zakoni prepovedali, koliko pik je nekdo dobil, ko so ga ustavili in koliko je nekdo odprl denarnico, da je lahko šel v Premanturo na dopust. Boli me le še za tiste, ki zaradi velikih in blazno premišljenih potez pomembnih ljudi ostanejo brez služb, na cestah, prepuščeni na milost in nemilost. In za svoje bližnje ter tiste, ki mi največ pomenijo. Če je možnost, pomagam, ker vem, da se da tudi z besedami. Ne vprašajte, kje sem se to naučil.

In če pomislim, kolikokrat so meni rekli, da mi manjka pet do poldne – ja, velikokrat. Samo zaradi tega, ker imam svoje cilje. Katere se trudim doseči. Ker razmišljam drugače, kot bi si marsikdo želel. Rekli so, da sem nor, ker se ne trudim. Oprosti, ampak lahko prideš namesto mene in se trudiš, da boš videl, kakšen je rezultat. Rekli so, da mi manjka pet do poldne, ker v določenem trenutku nisem spakiral in šel domov, ampak sem se odločil oditi v najem. Rekli so mi, da je nakup novega kolesa stran vržen denar, sploh če mi bo ležalo v kleti. Česa vse nisem slišal in s čim vse sem se obremenjeval, dokler si nekega dne nisem rekel – Grega, pa zakaj to sploh počneš? Tvoj lajf, tvoja pravila. Tvoja pravila, tvoje kršitve. Tvoje kršitve, tvoja šola za naprej. In potem sem zadihal s polnimi pljuči.

Od vseh zunajzemeljskih možnosti življenja ni vrag, da ne bi obstajal poseben oddelek pekla za osebe, ki ob debatah začenjajo stavke z ”jaz bi na tvojem mestu…”. Mora obstajati. Ker vsak, ki nič ne da nase, ti pove, kaj bi on na tvojem mestu. En bi na mojem mestu to, drugi bi na mojem mestu drugo, spet nekdo tretji bi na mojem mestu nekaj povsem drugačnega. Bi, bi, vse je samo bi. Nihče pa ni tako reagiral, ko se je znašel v podobni situaciji. Zakaj ne? Kje je bila takrat vsa tista pamet, ki jo sedaj trosijo naokoli, kot da bi bili prav oni tisti, ki imajo največ izkušenj. Ja, vse lepo in prav, če imaš izkušnje, cenim to, da si jih pripravljen deliti, a dovoli mi, da si jih tudi sam pridobim. Nočem nekoč na smrtni postelji rečt nekomu, ki bo ob meni – a veš, jaz pa nimam izkušenj, ker sem vedno delal tako, kot so mi drugi svetovali. Fak ne.

Še za večjo idiotizacijo poskrbijo tisti, ki so misleci. Kvazi misleci, se razume. Spoznamo jih po stavkih, ki se začenjajo z ”jaz mislim, da bi ti moral…” – ma čakaj, kaj imaš ti za misliti, kaj bi jaz moral? Imaš pri sebi vse pošlihtano? Vse tipi topi? Kdo sploh si, da mi lahko rečeš, da ti misliš, da bi jaz moral? Glej, zapri se v svojo dušo in razčisti najprej svoje probleme sam pri sebi in potem se ubadaj z drugimi. Ne z mojimi, z drugimi. Imej ti, oziroma imejte vsi tisti, ki znate soliti pamet drugim, svojo perfektnost, svojo prepričanost, da je vedno in povsod vse tako, kot si vi zaželite. Imejte svoj milni mehurček okoli sebe in pazite, da ne poči, ker boste padli na realna tla. Takrat, verjetno, ne boste drugim govorili, kaj in kako. Imejte vašo perfekcijo o idealnem svetu in imejte svojo sposobnost greniti življenja drugim. Jaz bom za zmeraj imel svojih pet do poldne.

Za boljše in predvsem sproščeno življenje mora poskrbeti vsak sam. Ne rečem, mogoče komu ustreza, da ima okrog sebe te zombije, ki mu narekujejo življenje. A ključ se mora nekega dne zavrteti in zakleniti vrata pred vsiljivci. Ker ni vredno. Dve osebi na tem svetu si nista enaki – vsak drugače misli, če pa misli enako kot drugi, ima vseeno neko lastnost, ki ga dela drugačnega. Zato pride do konflikta med tem, kaj svetuješ drugemu in kar pravzaprav delaš. Ja, ko se gre za druge, znamo biti pametni, ko gre za nas, pa malenkostno zmrznemo. Pet do poldne v vseh ljudeh, le da tega ne priznajo vsi.

Če sem že v uvodu omenjal dogodivščine, lahko grem do konca, ali vsaj do bližine le tega. Razhod, rojstni dan, nakup Škota, selitev. Vse v roku enega meseca, leto nazaj. Obup in pogum v enem stavku, poraz in zmaga v istem odstavku, iz nemoči do čiste duše v enem dnevu. Sredinec preteklosti, palec prihodnosti. Sam, s svojimi mislimi in svojimi dejanji, iz dneva v dan višje. Pa četudi spremenimo izrek iz pet v deset do poldne.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Zopet je minil teden in spodobi se, da vržem na plano nekaj besed. Žal je bil to teden, v katerem nisem kaj prida kolesaril, saj zaradi časovne stiske nekako ni šlo, kar pa ne pomeni, da nisem nekaj kilometrov dnevno odvrtel na sobnem kolesu. Ampak, tokrat se bom podal v srčiko problema, katerega s svojim pisanjem ne bom rešil, pač pa le predstavil svoje mnenje. Ker se mi zdi, da se na tem področju ni kaj veliko spremenilo.

Sem udeleženec v prometu. Kot avtomobilist, ki ima to srečo, da avtomobila ne uporablja vsak dan. Tudi kot voznika viličarja me je moč zaslediti, predvsem pa se v cestnem prometu pojavljam kot kolesar in pešec. Problem nastane tam, kjer se pojavim kot kolesar. Naj, preden povem kakšno krepko, dam na znanje, da tudi jaz nisem ravno angelček. Ne kot avtomobilist, kjer nemalokrat pozabim na omejitve hitrosti, niti kot kolesar, ko včasih zaidem na pločnik. A naj povem v svoj bran tudi to, da se na pločniku znajdem zaradi lastne varnosti, sploh če je cesta ozka, avtomobilisti pa preveč zaljubljeni v desni rob. Vedno pa se v tem primeru umaknem pešcem.

Kot strastni ljubitelj kolesarjenja, ki je raje na makadamu, kot na cesti, v tem trenutku dajem respect vsem specialkarjem, ki tako zelo obožujete kolesarjenje, da se vozite tudi po najbolj makadamskih asfaltih širom naše kure. Ne mislim metati vseh v en koš, nikakor ne. Za to nisem niti prava oseba, niti nisem na položaju, kjer bi lahko v borbi proti temu karkoli dosegel. Ampak, zanima me, zakaj morate na cestah voziti v štric? Razumem, so nekatere ceste manj prometne, ampak nekateri to počnete tudi na bolj prometnih in se, ob morebitnem trobljenju avtomobilistov nekaj bunite, rekoč ”tudi jaz sem udeleženec v prometu” ali še kaj bolj egotripskega. Ne dvigne mi pritiska, ko zagledam kolesarja, nasprotno, prehitim ga v širokem loku, ampak ko zagledam dva ali celo tri, ki vozijo eden ob drugemu in s svojim početjem ne le zasedajo cel vozni pas, temveč tudi ogrožajo svoja življenja ter posledično, ne da bi se sploh zavedali, tudi življenja drugih. Priznam, da sem poskusil in ni bilo zanimivo. Je res med samim kolesarjenjem potrebno klepetati ter zaradi tega voziti vzporedno eden ob drugemu? Madona, odpeljita nekaj kilometrov, ustavita se na kavi in klepet nadaljujta zvečer prek družbenih omrežij.

Ker pa sem kot avtomobilist varen voznik, se takim kolesarjem seveda nič ne zgodi, izjemoma jim včasih potrobim, misleč, da vedo zakaj. Niso pa vsi taki in če meni, ki največkrat vozim po beli črti na desnem robu voznega pasu, trobijo in vozijo z vzvratnim ogledalom nekaj centimetrov stran od balance, kako ihtavi morajo postati taki avtomobilisti šele, ko srečajo dva, ki lagano sportski furata eden ob drugemu, kot da sta sama v radiusu desetih kilometrov? Ja, vem, tile specialkarji v dresih kolesarskih klubov in s sončnimi špegli na cesti delujejo blazno frajerski in arogantni. Žal se ta frajerizem in aroganca končata, ko pride do klofut s strani kakega nadrkanega voznika ali, bwhndej, kakšne nesreče s hujšimi posledicami. Takrat so namreč vsi drugi krivi, le kolesar ne.

In kaj pravijo besede izpod prstov nekih dobro plačanih uradnikov, ki so zgolj zapisali blazno dobre ideje nekih veleumnih mislecev? 93. člen Zakona o pravilih cestnega prometa pravi, da morajo vozniki koles voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh površin ni ali niso prevozne, morajo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje. V nadaljevanju Zakon določa še, da morajo vozniki koles voziti drug za drugim, razen na kolesarski poti, kjer lahko vozita dva vzporedno, če to omogoča širina poti. Naj se javi tisti kolesar, ki je že plačal globo v višini 80 evrov.

Boste rekli – pravila so zato, da se kršijo. Ti kar krši svobodno, kdo ti kaj more. Ampak nikar se ne pritožuj nad tem, kako vozijo vozniki avtomobilov, če sam voziš tako, kot ne bi smel. In če se bo kdaj naša policija zmigala in pisala kazni kolesarjem tudi izven strogega centra province, bo še toliko bolje.

Ja, saj vem. Kdo sem, da bi sodil. Sem le pisec blogov. Ki mimogrede še kolesari. Polagam pa na srce, bodite previdni na cesti, ker nikoli ne veste, kaj vas čaka. Ohranite pozitivo v sebi in to dovolite tudi drugim. Z naduvanostjo ne boste nikamor prišli. Kot tudi ne z mišljenjem, da imate vedno in povsod samo vi prav.

Bi se dalo še kaj napisati o tem, kako je poskrbljeno za kolesarjenje pri nas, a naj bo to tema za kdaj drugič. Važno je, da nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj hudiča se kolesarji vozijo eden ob drugemu.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po prvem dnevu dopusta sem bil tako utrujen, da sem legel že ob devetih. Kako tudi ne bi bil, postavil sem letošnji osebni rekord v prevoženih kilometrih. A za omembo le teh bo priložnost na koncu tega zapisa. No, da sem legel o devetih, ne pomeni, da sem takrat tudi zaspal. Telo je bilo utrujeno, duša pa še polna adrenalina in doživetij. In nikakor nisem mogel zaspati. Kaj bi pomagalo bolj kot pivo? Vstal sem, spil tisto zasluženo in šel nazaj spat.

In se naslednjega dne zbudil ob šestih, sorazmerno spočit in pripravljen na nov podvig. Krepak zajtrk, malo raztezanja, čokoladice v nahrbtnik in že pred deveto sem bil pripravljen na odhod. ”Fajn se obleči, ker piha”, se je glasil sms. Piha? Skozi okno se je zdelo vse mirno, sicer pa, rahel vetrič me že ne bo ugnal. Konec koncev sem otrok burje.

Imel sem opravke v Ljubljani. Za letošnji Magnum maraton se poigravam z mislijo, da bi šel s kolesom na sam štart in hotel sem preveriti, koliko časa traja kolesarjenje do tja, da bi vsaj približno vedel, ob kakšni uri bi moral oditi od doma. In sem pognal v klanec. Da sem v dobri kondiciji, mi je dal vedeti že prelaz Kladje, saj sem ga zmogel dobrih pet minut prej, kot v ostalih, lanskih podvigih. In potem se začne najlepša cesta. Čeprav se to lahko razume tudi slabšalno.

Od vrha, skozi Sovodenj in vse do Trebije lahko tudi z gorskim letiš 40 in več. S cestnim tega ne priporočam, saj bo hitro šla kakšna guma ali pa bo nespretnemu izmikanju udrtin sledil padec. Na določenih mestih lahko zaradi avtomobilistov končaš v zaščitni ograji, če imaš srečo, v kolikor je nimaš, pa tudi na drugi strani ograje. Toliko o najlepši cesti, kdor jo je prevozil, že ve. Meni je všeč predvsem zato, ker se da pošteno pognati in ne dobiš občutka, da se nikamor ne premakneš.

V Gorenji vasi sem zavil proti Lučinam in čeprav sem šel tam čez samo enkrat, pa še takrat z avtom, naj me strela z jasnega, da se tistega klanca nisem spominjal. In če sem se že včeraj peljal skozi kraj snemanja filma, zakaj se ne bi še danes – v okolici Brebovnice so namreč posneli film Dolina miru. Miru pa se ni našlo v mojem besednem zakladu, saj sem dnevu primerno preklel vseh štirideset mučencev in del zasedbe evangelija po Mateju. Vseeno nisem obupal in vztrajno vrtel, dokler nisem prišel na svoj račun – rahli spust. Namen iti čez Vrzdenec proti Horjulu ter čimprej proti provinci je padel v vodo, brž ko sem zagledal vzpon. In sem raje zavil levo, kar ne označuje mojih političnih prepričanj, proti Polhovemu Gradcu. Škot, a vidiš? Makadam. Užitek resda ni bil dolgotrajen, a bil je. Bil bi še toliko večji, če ne bi pihal sunkovit veter, kar me je toliko demotiviralo, da sem dober kilometer pred Polhovim sedel v eno od avtobusnih postaj in razmišljal o tem, kdo bi me bil zmožen v to, oprostite izrazu, vukojebino priti iskat. Pa sem si rekel, ej – 800 kilometrov lanskega kolesarskega dopusta z vzponom na Vršič, bil moker, dehidriral, zgubljal občutek za prostor – ti, ki si vse to naredil z veseljem, ti bi sedaj obupal? Imaš prav. Monolog s samim seboj mi je dal občutka, da sem nepremagljiv. In sem jo mahnil naprej.

V nadaljevanju se veter ni kaj prida umiril in Ljubljana je bila vedno bližje. A vseeno sem naveličan ozke poti raje v Dobrovi zavil proti… no, najprej na kavo. Tam sem se najprej ustrezno pomiril, saj mi je živce dodatno dvignil traktorist, ki je s stranske poti zavil neposredno predme, da sem moral zavirati kot budalo. Očitno kot kolesar, v živo rdeči vetrovki, nisem dovolj viden in se me ne smatra kot udeleženca v prometu. Ko bi lahko bilo že prepozno, me je le opazil in dvignil roko, kot bi hotel rečt sori. Domov pejd, pa staršem reč sori, šalabajzer.

Sicer mi je bil del poti znan še od enega lanskega poskusa in prav tako mi je znano tudi nadaljevanje. Če vam je zbezljalo iz spomina, le berite dalje. Kajti po tisti kavi v Dobrovi, kjer je prav tako pihalo, sem se odpravil proti Horjulu. Kraj nesrečnega imena, saj sem ob zadnjem nahajanju tam končal mojo kolesarsko sezono v lanskem letu. Najprej boleče koleno, potem še strgana zajla zavore, da ti ja vse pade dol. Saj ste brali o tem. Tokrat pa sem klanec proti Vrzdencu poslal v oplojevalni organ in zavil proti Vrhniki. Dvakrat me je sunek vetra prestavil na sredino voznega pasu. Ma kaj je vredno? Mar bi ostal doma.

V Mantovi sem spil kavo, starejša gospa me je spraševala, če na kolesu zebe in pri sosednji mizi je pet žensk jedlo en tiramisu. Punce, če ne bi vsega zapravile za tiste fine kostime, ki ste jih imele, bi si lahko vsaka svojega privoščile. Pihalo je kot na obrobju Wajdušne. V glavi sem iskal opcijo čim hitrejše teleportacije na domači kavč. Vedoč, da ne bom imel sreče, sem na družabnem omrežju objavil, da bi, v kolikor se bi našla dobra duša in peljala mene in kolo domov, ta duša tudi nekje dobro jedla. Odziv je bil fenomenalen, kajti v vsej tej fenomenalnosti sem moral zagristi v vrhniški klanec. Če ni druge, pa pejmo, ane. Tempomat v glavi sem nastavil na lagano sportskih 9,5 km/h in preklinjajoč vse svetnike in njih prednike odkolesaril proti Logatcu. Tam sem pojedel še drugo frutabelo in optimistično nadaljeval čez Kalce proti Godoviču. Nekaj sem vedel. Čeprav bom prišel domov izmozgan kot Napoleon, bom vsaj podrl včerajšnji rekord.

Od Godoviča do Idrije je šlo kot namazano, žal pa od Idrije naprej ne. Kdorkoli reče, da gre od tam samo, se moti. In še tam, kjer naj bi šlo samo, je bilo treba goniti. Tega dne sem preklel vetru vse, kar se mu je prekleti dalo, čeprav je on še najmanj kriv. Proti naravi ne moremo nič, mi ljudje smo idioti, ker ji gremo kontra.

Ne morem izraziti čustev, ki so me prevevala ob vrnitvi v moje skromno stanovanje. Boleče mišice, večerja, magnezij, tuš in spanje. In če sem v prvem delu ugotovil, da se da tudi brez mobilne aplikacije, sem danes ugotovil, da se nikoli ne sme obupati. Ker če bi obupal tam, kjer sem sprva nameraval, bi imel za seboj eno dobro izkušnjo manj. Tako pa imam eno več.

Torej, naj zaupam še kilometrino. Prvi dan 98,62, drugi dan 136,62. Skupno 235,24 kilometrov. In tretji dan, ko tole pišem, čutim bolečino v mišicah, zato sem dan namenil počitku. Vseeno sem na sobnem kolesu izvedel krajši trening, ker me jutri čaka nov dan, z novimi dogodivščinami.

Slik tokrat ni, ker sem bil celo pot ravno dovolj siten, da se mi je slikanje zazdelo brezpredmetno.

Naj na koncu objavim še obljubo, ki sem jo objavil nekaj zapisov nazaj in se je glasila nekako tako, da ne bom razkril, koliko še manjka do cilja, dokler ne bom v enem dnevu prevozil več kot 110 kilometrov. Ker se je to zgodilo, čutim dolžnost. Torej, do končnega cilja manjka še natanko 8723,23 kilometrov. Je pa res – v kolikor bereš tole na dan objave, se že nabirajo novi in bo številka še manjša. Naslednjič izdam razliko v prvem tednu po velikem ponedeljku.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V kolikor si pameten, si pustiš nekaj lanskega dopusta še za marčevske sončne dni. V kolikor nisi, koristiš letošnjega. No, slednjega nisem storil jaz, saj mi je ostalo še nekaj dni lanskega, katerega si vedno pustim za rezervo. Za vsak slučaj. In bil je skrajni čas, da ga porabim. Priznam, da sem ciljal na lepe dneve in jih na koncu tudi preživel. Posledično bo tale zapis nastal v dveh delih, ker bi v enem samem bilo preveč informacij, kljub temu, da bi kakšno pozabil napisati.

Kaj naj človek, živeč v bloku, počne na sončen dan sredi tedna, poleg lenarjenja ali celodnevnega visenja na internetu? Logično, gre ven. Kot sem šel jaz. Saj vemo, moj za letos postavljeni cilj, o katerem sem že govoril, se ne bo dosegel sam. Zato, Škot, pripravi se, ker greva.

Že nekaj časa sem imel v mislih Javorco, danes pa je končno dovolj časa, da se tja tudi odpravim. Sicer vremenska aplikacija kaže delno oblačnost, a vsaj del poti me spremlja sonce. In da ne zopet zavijem na dolgočasno Keltiko, se odločim čez nekaj vasi odkolovratiti proti Mostu na Soči. Za ta letni čas je vreme presenetljivo toplo, mene pa dodatno segreva že prvi klanec. Sicer ga odvrtim kot za malo šalo, ker vem, s kakšnimi razgledi bom nagrajen. Čez Kojco in Bukovo gre brez problema, čeprav sem že rahlo naveličan, predvsem zato, ker sem pot v obratni smeri prekolesaril že lani. Malenkostno olajšanje sledi, ko se spustim po dolini, kjer so pred sedemdesetimi leti snemali prvi slovenski zvočni film in pripeljem do železniške proge.

Dvakrat v življenju po isti poti, dvakrat naletel na spuščene zapornice. Naključje? Grem vplačat loto.

Glede na to, da sem že enkrat doživel spuščene zapornice, ko sem vrtel v obratno smer, bi lahko predvideval, da tam vozi nadpovprečno število vlakov, ali pa da imam jaz v obeh do sedanjih primerih izjemno srečo, ali pa smolo, kakor vzameš. Jaz rečem temu sreča. Vlak je odpeljal, zapornice so se dvignile, jaz pa sem zagrizel v tisti majhen klanček do Grahovega in se po lepi, čeprav na momente ozki cesti spustil proti Mostu. Za spremembo nisem počival, ampak kar jadrno ubral proti Tolminu, kjer je Škot za minuto ali dve spočil svoje pnevmatike ob pogledu na Sočo, jaz pa škljocnil nekaj slik za osebni arhiv. Sonce je nato pomahalo v slovo in depresivna oblačnost me je spremljala v Zatolmin in naprej proti cilju, kar mi ni bilo ravno všeč. A zaenkrat je najpomembneje dvoje: da dosežem želeni cilj in da me ne ulovi dež.

Škot zre v Sočo, jaz lovim njegovo prednje kolo v objektiv…

In nato: makadam. Raj zame in raj za Škota. Cesto sem prevozil pred nekaj leti z avtomobilom in takrat je bila malenkostno lepša, kar pa ne pomeni, da je bila sedaj slaba. Le občasno sem se izogibal večjim kamnom, sicer pa užival v razgledu, tišini in vrtenju ter trpel na tistih nekaj metrih asfaltirane poti. Ja, saj vem. Ljubitelji makadama se moramo včasih pritoževati, ampak prav hudo nam pa tudi ni. Obstaja kar nekaj cest, ki niso vredne poimenovanja ”asfaltirane”. Zato me marsikdaj kdo ne razume, zakaj si nočem omisliti cestnega kolesa. Glej, zame je gorsko kolo z 2.20 gumami, ti pa vozi kar hočeš.

Pogled na Tolmin in Zatolmin.

Prav tam, na koncu, kamor je nadaljevanje dovoljeno le peš, sem si vzel nekaj minut zase. Nikjer žive duše, globoko pod mano bučanje vode, okoliške gore prekrite s snegom. Nazadnje le prikolovrati starejši gospod, brez nahrbtnika, brez kakršnekoli planinske opreme, z leseno palico v roki. Daleč že ni bil, si mislim. Skromen pozdrav in mahneva jo vsak na svoj konec – on proti Zatolminu, jaz proti cerkvi. Strmina pa takšna, da sestopim in hodim, potiskajoč kolo. Neverjetno, kakšen pogled na okolico, na cerkev in na čevlje, ki jih je tam z obvestilom v več jezikih pustil madžarski pohodnik. Menda jih je nosil osem let in v njih prehodil še pa še kilometrov.

Madžar se je pred cerkvijo sezul in pustil čevlje s simpatičnim obvestilcem.

Cerkev svetega Duha so leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki, leta 2007 pa se je kot najlepši spomenik 1. svetovne vojne uvrstila med zgodovinske spomenike, ki nosijo znak evropske kulturne dediščine.

In odrinem nazaj proti Tolminu. Na koncu makadama še enkrat prehitim pohodnika brez nahrbtnika in leseno palico, zaželi mi srečno pot, jaz pa njemu tudi.

Samo meni se lahko zgodi, da si na kuhinjski pult pripravim čokolade in jih tam tudi pozabim. Sicer na krajše ture ne jemljem, a tokrat bi mi prav prišle. Pravzaprav se čudim, da nisem doma pozabil tudi denarnice, kar se običajno zgodi. Seveda pa s seboj nimam ključavnice, da bi Škota priklenil pred kako trgovino, brez varovanja pa ga ne mislim spustiti iz obsega pogleda. Tako se ustavim pri trafiki, kjer povprašam po čokoladi.

”Ja, imam, kakšno pa bi?” Tisto vprašanje, ko ne bi imeli nič, kar bi omenil.
”Prepuščam izbiro vam”, sem spravil v zadrego mlajšo gospodično.
”Moja izbira je tale” in pomaha s Kitkatom. Plačam, se zahvalim in se zapeljem do bližnjega lokala, kjer spijem dve kavi in pomalicam izbor mladenke. Medtem gledam ljudi in neverjetno, tudi tu je prisotna moda, katere človek ne razume – pulover, bunda in kapa, a gležnji na zraku. Poslal bi ”glezenj5” na 1919, če bi vedel, da bo pomagalo.

In brž ko zavijem proti Mostu, mi na očalih pristane kaplja. Samo dve opciji sta – da se mi je nekaj posralo direkt na očala, ali pa dežuje. Izkaže se za slednje. Celotno Keltiko so me spremljale rahle dežne kapljice, tako rahle, da me niso niti motile. Le na balanci sem jih občasno opazil, pa jim nisem posvečal preveč pozornosti. Bil je le en namen – čimprej priti domov, zato sem vneto vrtel pedala.

Prvič mi je bilo v čast videti voznika, ki je izgubil občutek za čas in prostor, saj je med gledanjem v telefon najprej zapeljal v obcestno lužo, nato je poletela prazna pirovska piksna, nato je volkswagnova piksna podrsala po kamniti škarpi in za finiš človekove neumnosti je bilo slišati topotanje predrte pnevmatike. Če ne bi ogrožal svoje varnosti, bi med samim kolesarjenjem pozdravil to neumnost s ploskanjem.

Da je Keltika nevarna, vemo. Zakaj? Ker jo stalno nekaj preurejajo in postavljajo na njej semaforje, ki upočasnijo promet. V bistvu je to super, ker imam nekaj časa mir pred tistimi, ki pripeljejo za mano. Ampak, če je večina tovornjakarjev sposobna voziti za tabo, dokler ni možnosti varnega prehitevanja, tega nikakor niso zmožni tisti, ki prevažajo hlode. Dvakrat je peljal tako blizu mene, da sem na lastna ušesa slišal lubadarja v njih.

Pred koncem še slika za oboževalke. Ker, menda ne velja, da sem bil nekje, če me ni na sliki.

Menda me ni bilo tam, če me ni na sliki. Ženitvene ponudbe pod zasebno, prosim.

Za informacijo o kilometrih bo treba počakati na nadaljevanje, zato pa bom prvi del zaključil z dvema zanimivima ugotovitvama. Prva – izklop mobilne aplikacije, katero sem redno uporabljal. Ker mi je v današnjem primeru namesto vijugaste poti izrisala ravno črto in štela deset kilometrov manj. Na dvajsetem kilometru sem sklenil, da je ne bom več uporabljal. Druga – kolesarske hlače z naramnicami lahko delujejo še tako smešno, a so izredno praktične, saj ti ne privzdigujejo majic na hrbtu. Je pa tudi en dolgotrajen projekt, če moraš nekje it lulat.