Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Že res, da me je prebudil vlak, a sem zaspal nazaj, kot da se ni nič zgodilo, dokler ni prišel naslednji. In me zbudil. Pričakovanje, da bom utrujen, je bilo očitno odveč – zbudil sem se poln adrenalina, pozajtrkoval in se odpravil. Včasih se mi zdi, da iščem razloge za ponovni obisk kraja. Tokrat je bilo enako. Včeraj sem izpustil izvir Sotle, danes grad Strmol. Ni važno, najpomembnejše je, da mi dogaja.

Skozi Tržišče jo mahnem v Rogaško Slatino in skozi Tekačevo naravnost proti Šentjurju. Ne da bi prav točno vedel, kje sem, pokličem Toma, počakam deset minut in model se pripelje z avtom. Prepričan sem bil, da bo prišel s kolesom in bilo je rahlo presenečenje zame.

Prva vožnja

Tom Costo je prvi gost mojega kolesarjenja, s katerim se poznava že od prej. Natančneje, od lani. Že pred tem sem malenkostno sodeloval pri eni od njegovih knjig, ampak to verjetno že veste. Torej, ker je prišel z avtom, sva Škota spravila vanj, ravno za potrebe lažjega premikanja po mestu. Pa sem rekel, da letos ne bom koristil avtomobilske vožnje, čeprav sem še dolgo zdržal – lani se je zgodila že prvi dan. Počakala sva še Sabino iz tviterja, odpeljali smo se v center, se lahkotno pomenkovali in se imeli preprosto fajn. V veselje mi je družiti se s pozitivci, ne glede na to, ali so pisci, ali sledilci na družabnih omrežjih.

Za konec me je Tom odpeljal še del poti proti Jakobu. Nikar ne mislite, da velik del, ne – slabe tri kilometre. Nekaj časa sva buljila še vsak v svoj telefon in ugotavljala, kje bi bila primernejša cesta zame, nato pa segla drug drugemu v roke, si zaželela srečno in šla. On na štirih, jaz na dveh, vsak svojim ciljem nasproti.

Proti Šentrupertu se cesta ni ravno pokonci postavila, se je pa vzpenjala. Krasni razgledi so mi dajali motivacijo za naprej in ubijali spomine na sam vzpon. Lahko rečem, da so se pretekli kilometri minulih dni že poznali, a nisem si dovolil prevelikega smiljenja samemu sebi. Smiljenje je za pusije, kar jaz nisem.

Razgled je res lep…

 

Škot pozira. Ker mora.

Nevihte bodo

Preden sem se po norem spustu ustavil v Marija Gradcu, sem že prejel sms, da je v Celju že nevihta. Super. Očitno bom zopet iskal streho, ker biti moker je nekaj najslabšega na kolesu. Saj se sprijazniš, ni pa fajn. Moker si, zebe te, očala imaš polna kapelj in zavorne ploščice spuščajo sila neprijetne zvoke. V kolikor nisi z glavo pri stvari, postaneš živčen, nejevoljen, začneš hiteti kar je prvovrstna receptura za kakšno neumnost, ki se lahko slabo konča. Uspešno se po stranskih poteh prebijem do Rimskih Toplic in v najbližjem baru čakajoč nevihto spijem tisto zasluženo brezalkoholno pivo. A glej ga zlomka, nevihte nikjer, čeprav je vse naokrog nakazovalo, da bo vsak čas sodni dan. Sicer ga nisem potreboval, a če že mora biti…

Tudi ko sem nadaljeval proti Dolu in Podkraju, sem bil suh. Res pa je, da se je sonce popolnoma skrilo, postalo hladneje in da je bilo zgolj vprašanje časa, koliko mi še manjka do brezplačnega tuširanja. Ob termoelektrarni je bilo treba slikati dimnik, ker pa je bilo ravno pravo mesto za počitek, kateri mi je po lastnem mnenju pripadal, sem se odločil zmetati malo hrane vase, pokaditi cigaret in nadaljevati. Takrat se je zlilo. In je deževalo. In deževalo. Ni bilo videti konca. Dobre pol ure sem ležal na tistem pokritem parkirišču, sam samcat.

Tu sem zaradi dežja ležal dobre pol ure. Pasalo je.

A se je na mojo srečo kmalu umirilo, da sem lahko nadaljeval. Na mojo žalost pa je tudi kmalu začelo ponovno. Ni kaj, po dežju, dokler ne najdem ustrezne strehe in kmalu se ta pokaže v obliki Molovega bencinskega servisa. Ja, nič, bom pa še eno brezalkoholno. Še preden utegnem dodobra uživati v njej, se pokaže sonce, na hitro preverim navigacijo, ki pravi da je do prenočišča še dobrih dvajset kilometrov in si mislim – no ja, slabo urco.

Ketna dol

Ne vem po kakšni logiki se mi v Litiji sname veriga. Redko se mi to zgodi in ko jo v nekaj sekundah ponovno namestim, pridem do zaključka, da je to šele drugič v enem letu. Škot, bemti boga, nehaj ga srat. Veš da sva nekje daleč od doma in če bom jaz zdržal, moraš tudi ti.

Najdem prenočišče, prijazno in preprosto. Gostilna in picerija Kovač je ravno prav odmaknjena od mestnega vrveža, kar sem za krepak spanec rabil. Pojem odlično pico, spijem pivo, v sobi se stuširam in zaspim kot ubit. Rekli so naslednjega dne, da je bila ponoči nevihta. Mogoče, nisem imel časa slediti dogajanju.

Spodobilo bi se napisati v jutrišnji blog, a bom raje danes – že res da je bila soba čisto tipična in da sem pogrešal nekatere stvari, kot so recimo kakšna kljuka za obesiti brisačo ali vsaj ročaj pri tuš kabini bi lahko bil montiran, ampak nikakor ne pomeni, da je bilo slabo. Lahko mi verjamete, da je vse nadomestil zajtrk. Ko sem naročil eno veliko porcijo kave z mlekom, nisem pričakoval, da bom na mizo dobil liter kave, liter mleka in liter jabolčnika. Kar se tekočine tiče, torej v izobilju. Enako je bilo pri hrani. Ni da ni. Čisto preprosto in čisto okej.

Ajde, dovolj.

Km: 101
Čas: 5 pa pol.

Pa še to. Vsakogar zanima, koliko višinskih sem naredil. Pa se potem sprašujem… ali je z drugimi kaj narobe, ker jih zanima samo to, ali pa je mogoče z mano, ker tega ne merim…

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne ravno sončen dan se je dodobra prebudil šele, ko sem po obilnem zajtrku že poganjal iz Nemčavcev proti Beltincem. Bila je bolj kot ne šala, ko mi je Miriam na twitterju napisala, naj se ustavim v Beltincih na kavi, sam pa sem zadevo vzel resno in se napovedal. Tam me je pričakala še v družbi Sabine, spili smo odlično kavo, poklepetali, nato pa oddrveli vsak na svoj konec. Je že res, nekatera srečanja so bila planirana nekaj tednov vnaprej in vseh sem se veselil, presenečala pa so me tista, hitra. Ko se dogovoriš na brzino, v nekaj minutah. Spoznavanje novih ljudi je zanimivo, zabavno in nič kaj moreče opravilo.

Skregam se

Medtem ko se vzpenjam po okoliških poteh Jeruzalema, sem blazno pomirjen, uživam v razgledih, okolici in ne pretirano prometni cesti. Delam načrte za naprej, gledam naprej in ker imam na balanci torbico, v kateri domujejo raznorazni pripomočki, od čokoladic in magnezija, pa do obvezne pumpe in pripravkov za krpanje zračnic, se zagledam tudi vanjo. Nekaj ne štima. Povešena naprej, kot kakšna joška ostarele kurtizane. Ker jo uporabljam samo za daljša potovanja, sem malenkostno pozabil, da sem enake težave imel že lani. Se pa živo spomnim, ko sem jo nekaj let nazaj kupil, misleč da bo prava za prejšnje kolo, pa ni bila, ampak sem požrl tistih nekaj kovancev, kolikor sem odštel zanjo. Že lani mi je postalo jasno, zakaj je bila tako poceni, letos mi je še vedno. Vsakič, ko jo vidim, mi je jasno. Hipotetično rečeno se skregam s torbico in ji obljubim, da jo brž po povratku zamenjam za dražjo in kvalitetnejšo. Takoj, ko me pot zanese v takšno trgovino, vsekakor pa pred naslednjim podvigom, katerega zaradi rahlega dolgčasa že začnem planirati.

Ne glede na vse, lepo je.

Se lahko zmenimo?

Do Ormoža je vse potekalo tako, kot sem si zamislil in misleč, da bo enako proti Ptuju, sem zavrtel. Škot se ni prav nič pritoževal, konec koncev je v določenih trenutkih bolj užival kot jaz. Prometna cesta proti Ptuju me je nervirala in ko sem se v simpatičnem baru ustavil ter pojedel sladoled ter malenkostno napolnil telefon, sem se odloči nadaljevati po okoliških, vaških cesticah. Ne glede na opozorilo dveh domačinov, ki sta trdila, da se bom po okoliških poteh izgubil. Imam čas, na dopustu sem in če se izgubim, se bom tudi našel, pa ni hudič.

Ko bi budalo, kot sem, ju vsaj poslušal. Z baterijo na mobilniku sem varčeval, zato nisem vklapljal navigacije. V tistih redkih primerih, ko sem jo, je žrlo baterijo tako hitro, da je niti powerbank ni zmogel polniti. Zanašal sem se na nasvete ljudi, ki so mi dajali informacije. Sicer, verjetno so bile prave in je vsa krivda bila na meni, saj čestokrat pomešam levo in desno. Vseeno, se lahko zmenimo, da se ne govori, da so table, če jih ni in da se daje jasnejše napotke, ne kot v določenih primerih ”boste vidu rdečo hišo, tam pejte desno, čez dvesto metrov pa greste pri rumeni naravnost, ne morte zgrešit, kombi majo pred hišo”. Oprosti, iščem pravo pot, a namesto narave pa naj gledam rdeče in rumene hiše? Vseeno se zahvaljujem prijaznemu gospodu, ki mi je zaupal pravo pot in me usmeril na jez. Tamle sem svobodneje zadihal, se nagledal račk in nadaljeval nekam proti Vidmu.

Tisto črno so račke, če se slučajno ne vidi…

Greh bi bil, če si ne bi tam privoščil brezalkoholnega piva, si zbistril misli in se malenkostno pomiril. Tole zgubljanje naokrog me je živciralo in prepričan sem bil, da bo od sedaj naprej bolje. Žal sem bil prepričan narobe. Dobil sem človeka, ki mi je jasno povedal – naravnost se boš izgubil, na desno je dlje, ampak označeno. Res je bilo. Ob vsem tem ga je še malo zanimalo, od kje sem, kako sem sploh zalutal do njega, pohvalil moje dejanje, se pozanimal o planiranju in podobno. Če sem ga prepričal v to, da bo sam začel redneje kolesariti, ne vem, bilo bi pa zanimivo spremljati. In se poženem na desno, požiram klanec, prispem v Žetale in čez Donačko goro, pogledam naokrog in nadaljujem po simpatičnem spustu proti Rogatcu.

Mogoče ne deluje kot lep razgled, a verjemite – to moraš doživeti v živo.

Iztrošen

Tja prispem skoraj da brez energije. Tekom celega dneva so bidoni postali prazni in nikjer ni bilo niti pokopališča, da bi lahko napolnil. Frutabele so počasi izginjale, magnezij je popuščal, čeprav ga je bilo dovolj na zalogi. Lahko bi rekel, da so se pojavile blodnje, za večjo dramatičnost, a bom ostal na realnih tleh. Res je, v nekaterih trenutkih bi najraje parkiral in poklical pomoč z besedami ”js se tega ne grem več”, a sem globoko v sebi vedel, da bi tako odločitev obžaloval. Vem, da so me določeni spremljali in me bodrili, samo zato, ker so vedeli, da si želim pisati dobre spomine. Ne, ne morem si dovoliti. Občutek, da sem šel preko sebe, je bil lažen. Ko misliš, da si šel preko sebe, takrat si šele na štiridesetih odstotkih svojih sposobnosti. Vseeno sem se počutil praznega, brez energije, čeprav vem, da bi v primeru obupa zbral dovolj moči in mi nič ne bi preprečilo nadaljevanja. A bil sem blizu. Utrujalo me je. Utrujali so me klanci, ki jih nisem predvideval in v katere sem se zaganjal, da mi ne bi slučajno ušli. Tretji dan je, bemti, veš kaj te še čaka. Vseeno se počutim kot tisti zajec iz reklame, ko mu zmanjka baterij. Nemogoče, ne morem biti na nuli. Ni šans. Samega sebe prepričam, da sem skoraj na nuli, kar pomeni, da nisem. Zadiham. Glavo pokonci. Gremo.

Navada, da ob prihodu v prenočišče najprej nekaj pojem, mi ne sme zlesti pod kožo. To naredim danes, saj hočem najprej v sobo, da snamem vse prešvicane cunje s sebe, se konkretno stuširam in nato v miru uživam v kulinariki. V gostišču Jutriša so točno vedeli, kaj potrebujem. Zagotovo lahko govorim o največjem razkošju do danes. Pustimo ob strani to, da je bila soba večja od mojega stanovanja, ampak v primeru zime bi zagotovo koristil savno, ki je bila diskretno postavljena med kopalnico in spalnico. Razkošju primerna je bila tudi večerja in profesionalnost natakarjev, kasneje pa me je čakal še kraljevi spanec, katerega je proti jutru zmotil vlak, ki vozi le nekaj metrov stran. Ampak se je dalo. Zelo dobro se je dalo.

Km: 114
Čas: 6 in dve minuti.

Ej, nahrbtnik… postal si zajeban, a veš. Naslednje leto ne greš z mano.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po obilnem zajtrku in mazanju s kremo, je malo pred osmo sledil štart. Proti Radljam in od tam vzpon proti mejnemu prehodu, kjer je prav osvežujoče pihalo. Prav zaradi tega sem samo odlil odvečno tekočino in se zopet prepustil spustu. Ta je, kot vsak spust, zahteval nekaj osredotočenosti in ni dovoljeval pretiranega čiščenja glave, kar se najlažje počne na vzponih.

Končno pri stvari

Od zadnjega kolesarjenja se je v glavi nabralo nekaj stvari, katere sem moral sam pri sebi predelati. Prav tako so tam še vedno prebivali nekateri problemi, s katerimi sem se moral soočiti in jih prežvečiti, preučiti ter se prenehati ukvarjati z njimi. Kolesarjenje name deluje terapevtsko, saj človek, v kolikor ima preveč časa, ne počne nekaj produktivnega, temveč samo nekaj razmišlja v glavi. Sicer nisem človek, ki bi se obremenjeval s preteklostjo, a včasih je to potrebno, da je prihodnost lepša in boljša. In ta terapija je bila ena od glavnih namenov letošnjega kolesarskega dopusta. Poleg vseh drugih.

Potegnem črto. To je to. Zdaj sem tu in uživati moram v trenutku. Preteklost je tam, v podzavesti. Ne razmišljam o njej, konec koncev je ne morem spreminjati. Lahko ohranim lepe spomine, ostalo je brezvezen kič. In ti spomini so pogon za naprej, vse napake pa šola, da delam drugače. Končno začnem uživati. Z veseljem zavrtim pedala, čakre so očiščene, aura prozorna. Recimo. Ampak, čas je, da se postavim v trenutnost. Tega si ne smem pokvariti.

Kongres vran

Ne, niso se zbirale vrane. Gre zgolj za poimenovanje dela tega zapisa. Vzeto iz kamasutre. Kako naj bi bilo to povezano… no, na kratko. Kot zdrav moški, bi moral nekajkrat dnevno pomisliti na seks. Sicer ni vse na moških, kajti to se dogaja tudi ženskam in v kolikor je človek (tako moški, kot ženska) samski, se ta številka poveča. Menda. Kakorkoli.

Ampak, boste rekli, kako je sedaj sploh prišlo do tega. Preprosto. Na kolesu sem, svoboden, uživam življenje in kot sem že prej napisal, čakre so očiščene. Vse kar je, je le tu in zdaj, s preteklostjo se bom ubadal kasneje. Na dopustu sem, madona. In v vsej svoji svobodomiselnosti  si lahko dovolim tudi perverzne misli, ki se povezujejo s številko 69. In to številko sem danes videl, kaj pa vem, neštetokrat. Večino poti po Avstriji sem namreč prevozil prav ob cesti z oznako 69. Sicer sem krenil tudi ob 67, a nikakor ni bila tako zanimiva. Zato sem se vrnil.

In tu pride do prve spremembe poti. Vsaj prve konkretnejše. Nikakor nisem hotel priti v Slovenijo čez Šentilj, kar se mi je skoraj dogodilo, ampak sem za prehod planiral Trate. Tu sem si premislil. Zaradi visokih temperatur sem se odločil kolesariti skozi gozd ob Muri. Ena pametnejših odločitev na tem dopustu. Vsaj do sedaj. Skrite makadamske poti, skozi male vasice tik ob meji, skorajda nekakšna pravljična dežela. Na kolesarskih poteh še nekaj polomljenega vejevja zaradi včerajšnjega neurja in kar naenkrat…

Prekmurje

Ker sem bil v Murski Soboti dogovorjen, nisem izgubljal časa s postanki v Gornji Radgoni in ostalih krajih, le v Radencih sem postal za nekaj minut. In nato krenil naprej.

Naj povem, da je od vseh regij prav Prekmurje tisto, katerega sem že malo raziskal in me vedno znova preseneti. Od naravnih znamenitosti, do narečja. Nikoli se tam nisem imel tako slabo, da bi se mi zamerilo. Ljudje so preprosti in prav tako je preprosto vse tam naokrog. Kot da bi nekega dne nekdo rekel ”zdaj se bo pa čas ustavil” in vsi ga bi ubogali. In to ne pomeni, da so zadaj, ampak da ohranjajo tisto preprostost, katera je v današnjih časih bolj kot ne izjema.

Verjetno ste že opazili, da se srečujem z blogerji, kar je poleg vsega ostalega, tudi eden od namenov tega kolesarjenja. Še vedno sem mnenja, da se je lepo tudi osebno poznati. In ko sem iskal ljudi, ki se mi bi na tem kolesarjenju pridružili (regijsko gledano), se je misel ustavila na Elli iz EllaTheAngel. Da pa ne bo pomote, na svojih poteh sprejmem vsakega, ki se mi želi pridružiti, pa naj bo na kolesu ali samo ob pijači. Torej, Ella se je odzvala vabilu in preživela sva dve prav prijetni uri. Pri ljudeh mi je namreč všeč to, da so preprosti in da se ne vrti vse okrog politike. Pravzaprav najraje vidim, da se okrog nje sploh nič ne vrti. In tako je bilo tudi z Ello – tako sproščen klepet o tem in onem, da sem imel občutek, kot da se poznava že od nekdaj. Sicer pa, vsem priporočam branje njenih zgodb.

Ker sem bil rahlo utrujen, saj je name pritiskala vročina, poleg tega sem še pot podaljšal za dobrih petnajst kilometrov, je seveda nisem poslušal, ko mi je dajala napotke za pot do Nemčavcev. In tako sem se znašel v Rakičanu, kjer mi je starejša gospa na črnem poniju dala navodila kot da bi me pošiljala na Finsko. Gospa, v Nemčavce grem, ne na drugo stran sveta. Ampak prijaznost, to pa.

Prve bolečine

Že res, da sem se ob prihodu v sobo tresel, pa nisem točno vedel zakaj. Brez paničarjenja sem to pripisal adrenalinu, s katerim sem bil nabit, nekaj pa je dodala tudi vročina in dejstvo, da je to do sedaj najdaljša dnevna tura tega dopusta. In ko bi po večerji in zasluženem pivu moral zaspati kot dojenček, bi morala to biti največja nagrada zame. Pa ni bila, saj sem naletel na osebo v sosednji sobi, ki je imela televizijo zelo na glas, ob premiku na balkon za potrebe kajenja pa sem ugotovil, da še blazno smrči. Shit. Pa ravno danes. Ljudi, ki lahko zaspijo ob televiziji, nikoli nisem popolnoma razumel, verjetno, ker se meni to ne dogaja. Nimam televizije in tudi v sobah, kjer običajno spim, je ne prižgem.

Vseeno je spanec potekal mirno, razen enega ne ravno prijetnega bujenja zaradi krča v nogi. Ja, celo meni, ki nikoli nimam teh težav, se očitno to lahko zgodi. Bilo je boleče in bila je samo ena želja – da bom zjutraj lahko nadaljeval.

Km: 128
Čas: Kvart in malo manj kot 7.

Zvečer sem ugotovil, da je to bil najdaljši dan, vsaj po času, preživetem na kolesu in prevoženih kilometrih. Nekaj pa vem – da se bo to kmalu spremenilo…

In, da je to dan brez slik…

Prvič na obisku? Poglej, kako sem se imel drugi dan.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Kolikor sem preletel družabna omrežja pred zajtrkom, sem bil verjetno edini uporabnik, ki si ni želel dežja. Eno dejstvo, ki drži kot pribito – nikoli nam ni prav. Mislim, meni je itak vseeno, če je vroče, se ne pritožujem, če zebe, tudi ne. Pritoževanje samo ne viša ali zbija temperature in ne moremo praktično nič proti temu, z izjemo, da se premaknemo. Na hladneje ali topleje. Ampak, lažje se je pritoževati, kot kaj narediti, ane?

Zjutraj sem najprej čakal, da so dežne kaplje vsaj toliko ponehale, da ne bom že moker štartal. Sicer se mi ni mudilo, sem le na dopustu in edina skrb, ki jo imam je ta, da pridem dovolj zgodaj v naslednje prenočišče.

Še zadnji pogled na Jezersko…

Valda, obvezna slika…

Zaradi motečih kapelj se pri Planšarskem jezeru ne ustavim, temveč ga le obvozim. Razlog več, da se tja nekoč vrnem. Nato zavrtim v dober klanec, vmes dvakrat ustavim za slike, ki jih gledate v zapisu in že sem na vrhu. Malenkostno postojim, se razgledam, avstrijska carinarka mi prijazno pomaha, nato pa spust. Glede na to, da je nedelja, bi pričakoval kakega kolesarja na cesti, poleg tistih dveh, ki sta poganjala specialke proti vrhu.

Škot prvič pri severnih sosedih…

Pokažem sredinca

Vidim tablo za Pavličevo sedlo. Ne da bi ji želel karkoli slabega, a nagonsko ji pokažem sredinca. Lani sem namreč na kolesarskem dopustu zaradi utrujenosti ta prelaz izpustil, letos ga nisem niti nameraval osvajati. Ni vse v vzponih, čeprav si na koncu nagrajen z razgledom. Za letos so namreč drugačni plani, drugačni izzivi in drugačni nameni.

Dalo bi se napisati veliko o Avstriji in njenih kolesarskih poteh, a se ne bom prav dolgo zadržal. Ne sprašujte me po krajih, kjer sem vozil, ker tudi sam ne vem. Nekaj sem si zapomnil in zapisal, vsega pač ne in v kolikor bo kdo v komentarju napisal, če sem šel mimo (vstavi poljubno), lahko že zdaj odgovorim – stari, ne vem. Ker res ne. Zato sledi samo površno opisana pot.

Ampak, za začetek – v kolikor tole bere nekdo, ki je zadolžen za trasiranje in označevanje kolesarskih stez pri nas, mu toplo priporočam en kolesarski izlet v soseščino. Da bo videl, kako se stvarem streže. Poti so namreč, ajde, roko na srce, dokler ne pogruntaš sistema, rahlo komplicirane, a ko poštekaš, si zmagal. Mogoče ne bi škodila tudi poimenovanja krajev v slovenskem jeziku, ker kot je bilo b mojem primeru, nekoliko pozno ugotoviš, da je Pliberk isto kot Bleiburg in posledično narediš kak kilometer več. Zalutaš, namreč. A se sam nisem pretirano sekiral zaradi tega, dokler sem v vožnji užival. Poti so namreč ravne in brez problemov voziš trideset in več.

Prve kaplje

Potem sem nehal uživati, čeprav ima tudi kolesarjenje v dežju svoj čar. Preizkušnja, lahko rečemo. Slej ko prej ti začne iti na živce, meni prej, ker mi pada na očala in posledično nervira. Petnajst kilometrov pred Pliberkom ustavim pred nekim kmetijskim objektom, ki je imel ravno toliko strehe, da mi je deževalo na nos. In ko je bilo videti, da je z dežjem konec ter sem se odpravil naprej, je po pol kilometra začelo spet. Izustim nekaj kletvic, katere ne premagajo dežja in čez nekaj kilometrov zapeljem v nekakšno garažo, kjer sem dobrih petnajst minut bivakiral ob starem traktorju in prikolici za konje.

Vedrim prvič.

Obrišem očala in nadaljujem, saj ne morem stati tu kot lipov bog. Za nekaj časa okej, mirno sem požiral tiste kaplje, a nebo je kazalo, da se rojeva nevihta. Pet kilometrov pred Pliberkom mi ni preostalo drugega, kot 45 minut vedriti v hišici na avtobusni postaji. Počutil sem se kot pravi kolesarski turist, četudi sem bil samo slabih 50 kilometrov zračne linije stran od doma.

Vedrim tretjič.

Nevihta ni hotela miniti. Ležal sem na tisti klopci z nahrbtnikom pod glavo, zvijal cigaret za cigaretom in čakal lepše vreme. Bilo je totalno bedno, vsaj tisti trenutek. Začne te zebsti, naveličan si, hočeš sonce ali vsaj oblačnost, sanja se ti ne, koliko še imaš do konca, kljub popolno izdelanemu planu.

Na koncu se odločim nadaljevati, naj bo kar hoče, ob normalni uri hočem priti v prenočišče, ki ni ravno blizu. Že res, da je ura šele dobro odbila trinajsto, a hočem še kaj videti. Čeprav, v dežju… k sreči je kmalu minilo, začel sem se sušiti, obrisal sem očala in nadaljeval.

Pred mostom napis priporoča sestop s kolesa. Ne ubogaš. Kmalu ugotoviš, zakaj je pametneje sestopiti.

V Dravogradu nisem niti ustavil, saj sem pred seboj videl le tuš in hrano. Zavijem na perfektno označeno kolesarsko progo, kjer je očitno najpomembneje to, da gre proti Mariboru. Ne, buhvar napisat, da je kje kak izvoz, važno je, da piše Maribor in število kilometrov.

Ugani, kdo zgreši ponovno

In ker ni nikjer bil označen izvoz za Muto ali katerikoli drugi kraj, sem seveda gonil naprej. Kasneje le povprašam dva sprehajalca, pa se gospod samo rahlo prime za glavo.

”Ja gospod, to ste pa zgrešu. Nazaj morate, kake dva kilometra”.
”Ja, ampak obnavljajo most, boste mogu še bolj nazaj”, se oglasi žena.

A dej ga no lomt. Od vsega deževja sem bil že rahlo naveličan, a vseeno vesel, da je cilj nekje blizu. K sreči sem zavil prav tam, kjer obnavljajo most. No, k sreči so imeli tam tudi brv za kolesarje in mi ni bilo treba nekam daleč nazaj.

V gostišču Pri lipi na Muti, kjer sem prenočeval, so me pričakali odprtih rok. Običajno sem vajen raznih ”kar tja porinte kolo”, tu pa je prijazni natakar sam poskrbel za to. Lačnega, kot sem bil, so postregli s klobaso, na pivu se mi je pridružil še najzvestejši bralec David s spremljevalko, nato pa sem končno šel v sobo pod hiter tuš, saj se mi je rahlo mudilo na pokušino koroških jedi.

To je bilo posebno doživetje. Lanene zvezdice s koroško skuto za predjed, kot glavna jed mežrli, na koncu pa še sladica. Prav mežrli, katerega do sedaj nisem poznal, je pustil na meni dober vtis. Ko je človek prvič na Koroškem, ga pač navdušijo takšne lokalne specialitete. Ni pa pustil vtisa samo zaradi tega – nekaj podobnega sem nekoč že okusil, a se do danes še nisem spomnil, ne kdaj in ne kje. Priporočam vsem.

Vsega mi sicer ni uspelo slikati, a najbolje je, da preverite sami. Na sliki lanene zvezdice s koroško skuto.

Soba pa… a veš, ko se hočeš na dopustu počutiti kot doma? Udobna postelja, ves potreben luksuz in pajek na stropu, ki me sploh ni zmotil. Kar je prav tako, kot pri meni doma. V kolikor bi v kotih visele pajčevine in bi se lahko na mizi podpisal v prah, bi me motilo. Včasih na kakšni turi prespim v popolni luknji, kjer se najde marsikaj, zato pa tudi pravim, da je bil zame to čisti luksuz. In da ne pozabim – najbolj inovativna kopalnica, kar sem jih kdaj doživel. Tokrat mi ni treba iskati razloga, da se vrnem na Koroško. Ker sem ga omenil že zgoraj.

Namenoma so ga postavili za jutranjo rekreacijo, katero sem raje izpustil. Bal sem se, da bi kaj zlomil…

Km: 111
Čas: Malenkost več kot 5 in pol.

Še veš, kako sem se imel prvi dan?

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Lenobnežu, kot sem, mi tistega sobotnega jutra ni bilo prav nič težko vstati. Začenjal se je namreč moj kolesarski dopust in čeprav sem od vseh pričakovanj in vsega adrenalina spal bore malo – ko je zvonila budilka ob pol štirih, sem bil pripravljen na odhod. Seveda, po konkretnem zajtrku in obveznih, razgibalnih vajah. Škota sem na (za oba pomemben) podvig skrbno pripravljal zadnja dva dneva, sam sem se kondicijsko pripravljal od novega leta, logistično približno dva meseca, psihično pa predvsem zadnji teden. Ampak, pojdimo raje k zgodbi. Ker… je dobra.

Škot je pripravljen na odhod…

Za začetek – vzpon

Ker nisem hotel prevoziti iste trase kot lani, sem letos za prvi dan izbral Gorenjsko. Kar je pomenilo samo eno – da bom slabih tristo metrov po samem štartu že vrtel v klanec. Priznam, bilo me je malo strah, saj nisem vedel, kako se bova z nahrbtnikom sinhronizirala, a se je kmalu izkazalo, da je strah odveč. V prvih dveh kilometrih sem prehitel dva kolesarja, ki sta mi zaupala, da imajo nekakšen adventure race in mislil sem si, super, a delujeta mi izmozgana. Konec koncev, glede na okvirno ceno kolesa, sem sklepal, da vesta, kaj delata.

Medtem so se meni nabirali prvi kilometri, cesta je bila zaradi zgodnje ure prazna in užival sem v tistem miru, katerega kalijo – ali pa tudi ne – samo ptice, če vstanejo dovolj zgodaj. Pot mi je poznana, prav tu je potekalo kar nekaj treningov in priprav na kolesarski dopust. In ko dosežem vrh Kladja, sem zadovoljen. Ker vem, kaj me čaka. Odličen spust, kjer celo z gorskim kolesom brez pretiranih muk dosežeš 40 km/h. Nahrbtnik pri vzponu ni delal težav, čas je, da se uskladiva še pri spustih. Brez problemov. Kdor še ni, mora ta vzpon iz Cerknega in spust proti Sovodnjam preprosto izkusiti. Sicer, asfaltiran makadam, a vseeno dovolj dobro, da ti napumpa adrenalin na višjo stopnjo.

Na Trebiji zavijem proti Škofji Loki, brez postankov, ker bi ti pomenili le eno – da bom moral kasneje kolesariti v največji vročini. Roko na srce, na dopustu sem, nikamor se mi ne mudi in verjeli ali ne, tudi kolesarjenje v največji vročini ima svoj čar. Ne le zato, ker je vroče, švicaš kot vprežen vol in te sonce kuri skorajda tudi tja, kamor običajno ne posije, ampak zato, ker se s tem spoznavaš. Tudi če misliš, da si doživel že vse – mogoče si, ampak nikoli ni enako, kot je bilo prejšnjič. Vseeno se ustavil za minuto, kajti Škot je dosegel nov obrat. Odkar sva eden drugemu lastnik, to niti ni tako zelo nizka številka.

Skupni kilometri so se obrnili…

Zgodi se tudi meni

Glede na to, da sem bil v Škofji Loki zmenjen, bi se spodobilo, da se tam ustavim. Če bi kdo od pristojnih postavil kakšen znak, se tudi ne bi peljal skozi predor, a naj bo to tema za kdaj drugič. Šele prvi dan je, za mano je šele slabih 40 in logično je, da nisem še odklopil od vseh lepot in tegob vsakdana. Posledica tega je recimo ta, da sem, vrteč pedala proti Kranju, domneval da je ponoči pijana mladež premikala table z imeni krajev, kajti vse to je nekoč bilo za Škofjo Loko. Nazadnje potešim svojo radovednost, ko v Zgornjih Bitnjah vklopim baterijo žročo navigacijo na mobilcu in ugotovim, da sem… ja no, smejte se – zgrešil. Dogovorjenemu zmenku sporočim trenutno stanje in dobim zajedljiv odgovor v stilu ”hahaha”. Obrnil sem in zavrtel proti Loki, mestu dogovora.

Ob tem nikarte ne mislite, da mi je to v ponos. V kolikor bi bil pri roki kakšen kilogram pepela, bi se z veseljem posipal in kot dokaz objavil na družabnih omrežjih sliko sebe kot Pompejca. Naj ob vsem tem še povem, da se po tisti cesti peljem z avtom nekajkrat letno, ali naj to raje zamolčim? Kajti, cenjeni bralstvo – ja, malenkostno pa me je sram.

Brata po krvi

V Škofji Loki me je čakala prva gostja mojega dopusta – Polona iz Vsega po malem. Naj razodenem, da mi je zamisel k vabilu padla na pamet šele po tem, ko sem preko družabnih omrežij opazil, da vozi novega Škota. Poslal sem vabilo, bila je za in nastalo je dobro kolesarjenje med njivami proti Kranju. Vmes sva si povedala nekaj življenjskih modrosti, dve, tri o kolesih, motornih žagah in preden bi človek lahko rekel keks, sva bila v Kranju. Za nalivanje z brezalkoholnim pivom sva izbrala Layerjevo hišo, kjer se nama je povsem nepričakovano pridružil Jernej iz tviterja. Razdrli smo nekaj krepkih, se informirali med seboj in se imeli točno tako, kot sem se želel imeti na dopustu  – preprosto fajn.

Rdeč in zelen – brata po krvi in koreninah.

Slabo uro kasneje me je Polona pospremila še do križišča za Preddvor, kjer sva si segla v roke. Škota sta bila zadovoljna, poganjalca prav tako. Spoznal sem zanimivo (a lahko rečem) gospo, ona pa mladega in nabritega junca. Bemtiš, če nismo blogerji sami zanimiveži.

Vsa pričakovanja o vzponu na Jezersko so bila poteptana. Pričakoval sem res nekaj, kar bo zahtevalo prvo prestavo, ampak, rekreativni kolesarski turisti – dokler se da peljati skoraj dvajset, ni vzpon. Vzpon je, ko ne gre več kot sedem, ko ne veš, ali boš hitreje šel, če vrtiš ali hodiš. Tega mi ta dan resnično ni bilo treba.

Svinjsko vročino je ubijala reka ob cesti, prometa ni bilo kaj veliko in bilo je točno tako, kot sem si želel in predstavljal – preprosto in lepo. Pozabite na tisto grajo iz prejšnjega odstavka – zadnja dva ovinka sem namreč zvozil bolj kot ne stoje in v počasnih ritmih. In se nato v normalnem položaju pripeljal do prenočišča.

Ker pa sem bil dokaj zgoden, sem si kasneje, ko je rahel dež minil in ko sem se že namestil v sobi, ogledal še okolico kraja peš. Saj veš, malo informativno, malo privat, malo blogersko. Ni kaj, Jezersko je lep kraj in žal mi je, da nisem pogosteje tam.

Jezersko

Jezersko

Ampak, šele prvi dan je. Sanja se mi ne, kaj vse me še čaka v prihodnjih dneh in pojma nimam, ali bo šlo vse tako lepo, kot je šlo danes.

Km: Slabih 99.
Čas: Malenkost manj kot 5 in pol.

Ker to ni bitka na čas in niti bitka s časom.

Mimogrede, ker ne sledim trendom – ali je živo rdeča šminka na bledem obrazu modna ali morbidna? S Polono nama ni uspelo ugotovit…

Ne pozabi preveriti, kako sem se imel drugi dan.

Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Prišel je tisti dan, ko z velikim veseljem napovedujem slovo od bloga. Ne, seveda ne za vedno, temveč za, recimo tri tedne. To ne pomeni, da bom totalno abstiniral, niti najmanj. Zgodbe se bodo pisale sproti, skozi trenutke, doživetja, skozi druženja in skozi kilometre asfalta in makadama naših bolj ali manj prevoznih cestišč.

Verjetno mi ni treba zopet pisati o lanskem kolesarskem dopustu, zato samo nekaj vrstic. Lani sem se imel tako dobro, povrh vsega pa je ostalo nekaj teritorija, ki ga nisem obiskal, da sem se odločil letos zadevo ponoviti. Žal na nekatere stvari človek pomisli prepozno, zato se letos podajam na pot na enak način kot lani – z nahrbtnikom. Za bolj avanturistično popotovanje bom poskrbel nekoč drugič.

Torej, glede na zadnji stavek prejšnjega odstavka – prenočišča imam povsod rezervirana, kljub temu, da obstaja del naše deželice, kjer blazno neradi odgovorijo na elektronsko pošto, kaj šele da bi v nekem doslednem času vrnili klic. Tako se mi je zgodilo tudi, da me je nekdo po osmih dneh poklical nazaj z besedami ”vračam klic”. Ja, lej, sori, ane. Mimogrede vem tudi, da bom nekatere prenočišča pošlihtal med samim kolesarjenjem, ampak, to sedaj ni pomembno.

Najpomembneje je namreč, da pridem povsod in posledično tudi domov, želja pa je samo ena – da pridem živ, zdrav in cel. Seveda sledijo želje v stilu ”lepo vreme, dobri ljudje…”. Vem, da se bom z marsikaterim bralcem srečal, odkolesaril kak kilometer, spil kavo (pivo) in da se bom imel fantastično.

Za vse, ki vas bo zanimalo moje kolesarsko popotovanje – seveda, o vsem se bo pisalo po povratku. Ker pa bodo stvari takrat že rahlo zastarele, ljudje smo pa taki, da želimo vedeti tisti trenutek – da, tudi letos boste mojo pot lahko spremljali preko twitterja, ne v živo, čeprav tudi ravno na mrtvo ne. pod tagom #fd17 boste vedno na tekočem z dogajanjem, pa še vsak dan sproti boste izvedeli, kje se bom nahajal naslednji dan in si v želji po srečanju lahko organizirali čas za druženje. Seveda bo padla kakšna objava tudi na fejsbuku, pozabil pa ne bom niti na instagramovce.

Zaenkrat se mi ne sanja, koliko dni bom na poti, niti koliko kilometrov bom naredil. Nek okviren plan je, nikoli se pa ne ve, kdaj se spremeni. Še enkrat pa pozivam vse, ki bi radi bili del tega popotovanja – javite se, pa se bomo dogovorili.

Dolgujem še eno obvestilo, ker sem pač tako obljubil. Ta mesec sem bolj kot ne lenaril, vsaj v kolesarskem smislu in cilj deset tisoč se je počasi začel muzati. Vem, katerega dne bi moral doseči polovico in prepričan sem, da mi ne bo uspelo. Potreboval sem nekakšen oddih od kolesa. Računanje mi pokaže, da mi do cilja manjka še natančno 6033,27 km. In čeprav je število do sedaj prevoženih kilometrov v bistvu nizko in me bi morala zgoraj omenjena cifra skrbeti, me pravzaprav ne. nekaj je, ne vem kaj, ampak tisto, kar že je, mi govori, da mi bo uspelo.

Škot je pripravljen, nahrbtnik tudi, jaz pa dokončujem tale zapis. Naj zaključim v stilu modrih mislecev, tistih, katerih besede še stoletja po njihovi smrti niso popolnoma razvozlane.

”V objemu večera bo padal dež, zob časa bo napadal priprta polkna razpadajoče barake. Hrošči bodo letali nizko in iz polja marjetic bo vel vonj upokojenega soparnega dne. Razumi, kdor more, bo pisalo na vratih, vrezano z žepnim nožičem. In nekomu… nekomu bo srce igralo od same radosti in veselja”.