Biti del osemdesetih… no, saj sem, a sem bil takrat še mlad. Kar sem sicer tudi danes. No, recimo da sem bil takrat otrok. Vseeno pa rad slišim mnenje nekoga, ki je takrat živel tako, kot živi danes, se pravi imel službo, stanovanje ali hišo in potoval malo levo in malo desno.

Velikokrat trdijo nekako v smislu ” ja, takrat je bilo lepo ”, a žal ne zna nihče točneje opredelit, kaj naj bi bilo takrat boljše, kar je danes porazno. Sam se jih ne spominjam ravno veliko. Vem, da smo imeli fička, kasneje je fotr pripeljal stoenko, vem da smo imeli televizijo brez daljinca in da je bilo nekaj normalnega, da sta šla starša v nočno izmeno v tovarno. Da smo šli dvakrat na leto v Italijo, kjer sem dobil kavbojke, kinder jajčka, milka čokolado in je mami vedno kupila kafe, ki naj bi bilo takrat pri nas svinjsko drago. Da so se vsi v šoli čudili, ko sem imel drugačen kemični svinčnik. In da ni bilo čisto nič grdo, če sem imel majico zatlačeno v hlače.

Ker sem bolj kot ne obkrožen z glasbo, sem šel primerjat med današnjimi in takratnimi izdelki. Vse iz tistih časov mi deluje manj na silo narejeno, nekako se čuti trud v večini pesmi. Verjamem, da se je takrat vsakdo bolj dal na to in resnično naredil pesem iz srca, s čustvi in s posluhom, česar danes skorajda ne slišimo več. Zato je vsaj meni kak cd iz osemdesetih potreben v avtu, za vsakodnevno uporabo.

Gremo naprej. Modrovali so že takrat, da je kajenje škodljivo, a takrat je bilo to popularnejše in modernejše, kot je danes. Kolikor imam v spominu, je vsak, ki je pil in kadil v filmu, videospotu ali na kaki fotografiji, bil največji frajer. Pravi jack. Legenda. Danes se kritiki in ostali gledalci filmov takoj, ko glavni igralec prižge cigaret, spije viski in ima več kot eno žensko, začnejo zgražati. Obenem sledijo tej osebi preko rumenih medijev, ki opisujejo vsak njegov korak. Tudi da ni prav sortiral smeti, jih zgrozi. Pa čeprav sami odlagajo plastenke med papir. Ampak takrat ni bilo tega.

Če smo že pri filmih, lahko obdelam še pornografijo. Porniči iz tistih časov bi se danes lahko imenovali ”nevarnost v pragozdu” ali ”gosta džungla”. Poraščenost je bila takrat nekaj normalnega, medtem ko bi marsikdo danes ob ogledu porniča iz tistih časov obrnil glavo in mogoče še želodec. Seveda smo razvajeni in danes na ženskem telesu nismo pripravljeni gledat dlak, prav tako na moškem.

Glede dlak, out so bradice in brki na moških, kar je bilo takrat moderno. Out so kosmate prsi, nekateri tipi si še noge brijejo. Da ne govorimo o kakih stvareh, ki jih takrat sploh ni bilo. Mobiteli, internet, mp3, mp4, vse te tehnološke pizdarije, ki so se nam takrat zdele nedosegljive, so danes del našega vsakdana. Kolikor jim pač dovolimo.

Sam se ne morem ravno spraševati in delati nekih primerjav, ker so, kot sem omenil, bila to leta mojega otroštva. Lahko pa povprašam vas, dragi bralci, kakšno življenje bo o imeli čez trideset let? Mar bomo res imeli lebdeča vozila na zrak, računalniške monitorje in televizorje vgrajene v stene in avtoceste čez vse? Kaj pa narava?

Vprašanje, ali si nek tehnološki napredek sploh še želimo. A nam ni dovolj mobitel, da nekoga pokličemo iz kjerkoli? Nam ni dovolj, da lahko zjutraj preberemo ameriški časopis preko interneta in vidimo film preden pride v kino?

Pa da malo bluzim. Eee, je pasal tale podaljšan vikend in vam povem še neki: naslednji bo tud podaljšan, pa al vam je prav al ne. In spet ne bom nič napisal in bom sam blodil okrog in poslušal ljudi, da bo dovolj materiala za nove bloge. Sej poleg svojih razmišljanj največkrat pišem o stvareh, ki se mi dogajajo, ki jih slišim, vidim..

No, na otoku, kjer vozijo kontra nam in to ni Avstralija, se pripravljajo na smrt kraljice. Baje je treba bit posebno uštiman, če si novinar in poveš da je kraljica šla v drugo kraljestvo. Poleg tega morajo biti voditelji takrat resni, valda, ne moreš z nasmeškom povedat v kamero, da je kraljica umrla. Čeprav se čudim, da je sploh še živa, a vseeno. In za to so potrebna izobraževanja novinarjev, čeprav bi jim lahko pamet nesla, da se ob smrti obleče v črno.

A to zdaj ni tako zelo važno. Bolj me muči nekaj drugega, kar sem že vsaj enkrat omenil v kakem izmed mojih blogov. Vsi vemo, da nisem ljubitelj nobene stvari, ki prihaja naprej od naše meje z Hrvaško. In ko sem bil prepričan, da ta vikend ne bom srečal niti enega človeka, ki ne bo rojen pri nas oziroma vsaj govoril po naše, sem uvidel, da se hudo hudo motim. Kurc, sem si reku, pa se dam danes v njihovo kožo. Potegnem si trenerko tako, da sem imel jajca pri kolenih, oblečem si še vrhnji del trenerke, obujem bele nogavice, nataknem japonke in še dvakrat pljunem po tleh. Evo me, pravi balkanac, u pičku mater.

Da ne bo pomote, zame je balkan vse od naše meje. Hrvaška, Srbija, Bosna, to je vse isto. Vem, me boste raztrgali, ampak tako je. Kot smo za njih mi Janezi, so oni zame južnjaki, pa naj bo srb ali karkoli. Si madžar, ok, si hrvat, si južnjak.

Tako oblečen sem šel v najmanjšo trgovino v našem mestu, kjer sicer redno zahajam. Ker se poznamo, so me samo začudeno pogledali, rekoč: ” ja, Pero, kaj ti pa je?”. Pa sem mirno odvrnil: ” ee, čekajte sada malo, vam ja povem, ja sam danas balkanac i trudim se nešto pogruntati.” Tako je nastal spisek, nekakšen seznam, lahko mu tudi recept rečem. In grem naštet nekaj stvari, ki bojo popolne za balkanizacijo Slovenije.

Prva. Najprej jim moramo dovoliti, da lahko govorijo po njihovo, ne glede koliko let že živijo v Sloveniji. Obenem se moramo potruditi, da jih čimbolj razumemo, saj je sramotno, če ne poznamo njihovega jezika. Konec koncev so na dopustu.

Druga. Prepovedati moramo čimveč naše, domače glasbe in več vabiti izvajalce od tamo dole, saj le oni naredijo dober žur, oni znajo izpeljat koncert in oni privabijo ljudi. Mar niste še ugotovili, da mi nimamo kvalitetne glasbe, saj znajo južnjaki to boljše narediti. Turbo folka je premalo, prosim, da se uzakoni turbo folk na vsako radijsko postajo najmanj šest ur dnevno. In ne ponoči.

Tretja. Očetje morajo svoje hčere spodbujati k ljubezni z južnjakom. Le te morajo donositi čimveč otrok, kateri morajo do vstopa v osnovno šolo poznati najmanj pet kletvic in morajo poznati osnove brisanja nosu brez robca brez uporabe rok.

Četrta. Uvajanje cirilice v učni program, tiskano, pisano in velike ter male črke, s šumniki vred.

S temi štirimi točkami je treba začeti čimprej in čimbolj resno, saj je ob neizvajanju balkanizacija Slovenije pod vprašajem.

Vsem tistim, ki se ob branju vsega tega bluzenja zgražate, sporočam vam, da nisem tako agresiven do prebivalcev republik bivše juge, le ne razumem tistih, ki že dvajset in več let živijo v Sloveniji, a še vedno ne znajo kupiti kruha v našem jeziku. In tudi ne razumem, kako lahko mladina, mlajša kot naša država posluša nekaj, kar prihaja od nekod, česar niti ne poznajo. Ne mislim tu kak rock band, ampak razne Cece, Seke in podobne instant glasbenice. A ti si zmija i ja sam žaba žaba ter sorodne teme.

Tisti, ki se zabavate, všeč mi je. Vsem skupaj pa brez zamere.

Sam nisem v celem življenju nikogar izgubil. Na ta način, da bi odšel, za vedno. No, so bili nekateri prijatelji, ki me danes ne poznajo več, jaz njih tudi ne, tudi o kaki bivši ne vem nič in tako mi je čist kul. Nihče pa mi ni umrl, kar sicer tudi nočem, da bi se mi zgodilo, saj ne vem kako bi se obnesel. Sem mogoče malo preveč navezan na določene ljudi in povrh vsega še čustva… jebi ga, globoke čustva imam.

Da hodim vsako leto na grob pokojnega dedka in prav tako pokojne babice, je samoumevno. Čeprav ne vem zakaj. Nekakšna navada, pač. Vendar sta umrla že pred mojim rojstvom, ma kje, še pred spočetjem. In tam, na britofu opažam vse možne razloge prisotnosti in ugotavljam, da niso vsi s primarnim namenom tam.

Dekline od petnajst do dvaindvajset let so kot jaz. Vsaj v našem mestu, kjer poznam večino in vem, da nimajo pokopanega nobenega, ki bi jim bil blizu. In s tem, da pridejo na pokopališče v izzivalnih oblekah, je več kot dnevu neprimerno. Pa žaluj za ljubljenim človekom, če te dva groba naprej rajca najstnica v kratkem krilu in črnimi najlonkami. Pa še vsi moški se ozirajo k njej, ona pa s sklonjeno glavo, kot da ji je res žal za staro mamo, ki je ni poznala. Vsaj pri nas je tako.

Osebe, od dvaindvajset do trideset let, ki prav tako nimajo nikogar ki bi jim bil blizu, se tam pogovarjajo, kakšni so se zjutraj zbudili in kam grejo zvečer pit. Široki nasmeški, ki tudi ne spadajo na tak dan na tak kraj. Vsaj pri nas je tako.

Tisti od trideset naprej so pa že resnejši in večina jih ima nekoga, ki jim je umrl. Tisti so vsaj s spoštovanjem tam, lepo stojijo ob grobu, se pokrižajo, molijo in čakajo da duhovnik naredi svoje, še malo postojijo ob grobu in gredo domov. Vsaj pri nas je tako.

Je pa vedno in isto opaženo. Mnogo, mnogo preveč jih je, ki so tam zaradi drugih. Da jih drugi vidijo in da oni vidijo druge in znajo kasneje ob kozarcu vina in pečenem kostanju povedati kako je bil kdo oblečen, kdo si je vrtal po nosu in kdo se tisti dan ni počesal.

Pa modrujmo še malo v drugo stran. Nekateri resnično lepo porihtajo grobove, zamenjajo granilijo, prižgejo svečko, malo pograbijo, zloščijo marmor, vse to ne le za prvi november, pač pa imajo lepo urejeno vedno. Drugi imajo čez celo leto zanemarjeno, kot da tam leži človek, ki ni imel nikogar. Tri dni pred dnevom spomina na umrle pa hitijo, urejajo, panično iščejo krizanteme in sveče na baterije.

Priznajmo si, da je vse lepo in prav, da imamo tudi dan, ko se spomnimo tistih, ki so zaspali v upanju na vstajenje, ampak a ni malo brezvezno, če se jih spomnimo le enkrat letno? Kot valentinovo. Če imaš pač nekoga rad, mu ni treba ravno na 14. februar izkazati te ljubezni, ampak jo je potrebno kazati celo leto. In tako ne bo čisto nihče se čudil, če greš dvakrat na mesec nekomu, ki ti je bil blizu prižgat svečko na grob.

Logično je, da imajo od vsega tega, kot vedno, največ trgovci. Krizanteme, pa sveče, pa čistila za nagrobne kamne, zemlja za grob, vse to se povečano prodaja v teh dneh. Za to, da se določeni lahko pokažejo.

Ampak ne. Treba je okrasit grob za prvi november, nek se vidi razkoš. Pa pizdarija, ljudje, nehajte že pretiravat in ne delat jaslic iz grobov.

Obenem lahko še opozorim na to, da vsa ta plastika, v kateri so sveče, le onesnažuje naš planet Zemlja. Je vredno?

Nikakor pa ne trdim, da tega dne ne bi smelo biti. Povsem pravilo je, da je to dela prost dan, vsaj za nekatere. Povsem pravilno je, da se gre ta dan na pokopališče, se resnično posveti nekaj časa spominu na umrle, da se zvečer pogleda televizijo in se gre zgodaj spat. Povsem nepravilno pa je, da se tam rezgetamo kot konji v detelji, z minimalističnimi oblekami vabimo druge v pregrešne misli in opravljamo vsakega, ki ga vidimo ter tiste, ki jih ni, v smislu ”le zakaj ne pride tud Francelj, odkar je ločen”.

Verjamem pa, da bom tudi sam nekoč pogosteje obiskoval pokopališče, čeprav je želja, da bi do takrat minilo še veliko časa.

Totalno sem brez izkušenj, ko mi nekdo omeni spletno trgovino. Nikoli namreč nisem ničesar kupoval, niti spremljal ponudbe, cen ali vsaj malo pogledal, kako te strani sploh izgledajo. Ko smo zadnjič sedeli z družbo ob pijači, sta dva, kot da ne bi bila naša, klepetala med seboj o tem in trdila, kako je spletna trgovina dobra, praktična in ugodna.

Odločitev, da vse skupaj preverim, se mi je zdela prava za modrovanje v blogu. In videl sem. Dejansko si izbereš artikel, prebereš o njemu osnovne podatke, klikneš in v parih dneh ti ga poštar pripelje domov, plačaš in je. Nadvse zanimivo. In res praktično, v bistvu lahko iz kavča kar v pižami vse naročiš in ti pripeljejo.

Kaj pa tisti, ki kupujemo v trgovinah? Vzemimo za primer pralni stroj. Večina najprej pogleda cene, povpraša za kak popust, seveda more biti stroj od znamke, ne pa nekaj levega iz Hoferja. Nato se preselijo iz ene trgovine v drugo. Recimo iz Mercator tehnike v Merkur. Poskušajo tam, kak popust, na gotovino, vse, da bi bilo ceneje. In tako potem od tam še kam drugam, da se privarčuje kak evro, se gre vse to z avtom, za vsak slučaj, če se stroj kupi, da ga odpeljejo domov. Saj nismo neumni, da bi plačevali dostavo na dom.

Katere so prednosti spletnega nakupovanja? Vse narediš od doma, ni se treba obleči in iti nekam, kjer ne veš, ali boš iskano sploh dobil. Tako samo pobrskaš po internetu, klikneš in imaš. Prihraniš na času, saj lahko v pol ure raziščeš celotni trg, torej prihraniš tudi na bencinu. Vse je tako zelo enostavno. Kavbojke? Ni panike, gugl, poiščeš, nabaviš.

Slabost tega je le ta, da izdelka fizično ne vidiš, če ga kupuješ prvič in nimaš enakega že doma. Mnenja o izdelku so enaka, kot ti jih lahko pove prodajalec. Itak komentarjem ni treba verjeti, kot tudi prodajalcu ne. Kaj pa če recimo kupimo oblačila, ki nam ne pridejo prav, nam niso všeč ali je karkoli narobe z njimi? Tudi tu je enostavna rešitev. Amazon že ima to možnost, da jim blago vrneš, brezplačno. Smo navdušeni?

Zakaj potem sploh še obstajajo trgovine kot velike zgradbe, z zaposlenimi ljudmi, ki morajo biti tam, urejeni in všečni strankam? Če se pa da, da lahko vse dobiš domov, še kruh in jogurt ti prinesejo. Je to, da gremo v trgovino, damo kovanec v voziček in se sprehajamo od police do police in kupujemo nekaj, kar ne rabimo res le stvar navade?

Enostavna rešitev bi bila, da bi rekli, trgovine so lahko ob nedeljah zaprte, kdor kaj rabi, lahko kupi preko spleta. Saj sčasoma bo res tako.

Lahko pa spletna trgovina iz nas, potrošnikov naredi še večje asocialce. Tako bomo namesto sprehajanja po trgovinah, nakupovanja in zlaganja v vrečke, kjer bi vsaj malo migali in s tem nevede se razgibovali, sedeli pred monitorjem, buljili v ekran in se pizdili, ker nam kislih kumaric ne bodo hoteli pripeljati na dom. Nakupovanje je nuja, obenem pa še družabni dogodek s presenečenji. Konec koncev ne vemo, kaj nas čaka, ko stopimo v trgovino. Lahko namreč srečamo prijatelja, s katerim se že dolgo nismo videli, gremo na kavo, podebatiramo, srečamo bivšo ljubezen, nekoga, ki ga potrebujemo ali pa smo lahko osleparjeni s strani blagajničark. Ali pa nam nevidno ukradejo denarnico, podrsajo avto na parkirišču in pademo na tekočih stopnicah.

Odločitev, kje, kaj in kako bomo kupovali, je še vedno naša.

Pozimi leta 1988 je na Barbadosu privekala na svet Rihanna. Oglejmo si najprej njen zadnji videospot, da bomo imeli o čem modrovati.

Ja, to je tisti videospot, katerega snemanje je kmet ustavil in jih dobesedno zalovil iz svoje parcele, ko je Rihanna odvrgla modrček. Marsikdo tega ne bi storil, on pa je. Jebi ga, skoraj v vsaki državi je bil omenjen. Če bi mirno stal in gledal, sploh ne bi bil nikjer omenjen.

No, sam sem malo starejši in sem odraščal ob drugačni glasbi in drugačnih videospotih. Kjer so večinoma noreli z avtomobili, dvigali sredince v zrak, razbijali in Slash je vedno bil s cigareto in flašo viskija upodobljen. In vse to je vplivalo name na tak način, da sem imel željo biti nekoč kot on. Žal se je končalo pri laseh in kitari, ki je nisem imel, vse drugo pa je bilo prisotno. Nedvomno pa je na marsikoga vplival in so ljudje, ki so ga kot otroci oboževali, danes dobri kitaristi.

Glede na to, da je Rihanna vzornica veliko veliko mladim, je početje v videospotu malo sporno. Lepo je prikazano zakajanje, ponočevanje in seksualne tehnike, čeprav oblečenih akterjev. Ali je to pravilno, ne vem. Ne bi pa hotel videt neke dvanajstletnice, ki misli da je to idealno življenje. Tu pa pride do pokazatelja na vzgojo staršev. Če so starši lepo vzgojili deklico, bo sicer rada gledala take videospote, vseeno pa bo vedela da ima več od igranja z žogo, kot celodnevnega buljenja v tv. Kar je konec koncev pametno, saj je kakršnokoli miganje in bilokako početje na svežem zraku boljše kot požiranje barv iz ekrana.

Če je pa prestroga vzgoja, se otrok, čim pride v polnoletnost, začne upirati in počne stvari na skrito. Vprašanje, koliko dvajsetletnikov je, ki kadijo, pa doma ne vedo tega? Takrat jim tudi ni treba vedeti. Koliko je pa petnajstletnikov? Sicer ne poznam odgovora, ampak vem da sem jaz pri petnajstih že kadil in poznam jih tudi kar nekaj, ki so pri tej starosti to na skrivaj počeli. Pa za to sploh ne krivim staršev in jim sploh ne očitam, da so me slabo vzgojili. Imel sem dovolj odprto, da sem lahko poskusil, kot marsikaj drugega.

Zanima me vaše mnenje o tem videospotu. Je z njene strani prav, da prikazuje te stvari najstnikom in najstnicam po cele svetu? Je z vidika najstnikov pravilno, da jo oponašajo in sledijo?

Čeprav smo si lahko enotnega mnenja, da umetnost ne pozna meja. In prav tako lahko menimo, da mora človek razlikovati med realnim življenjem in življenjem, ki ga gledamo v filmih, spotih in oddajah. Toda, ali smo nekateri sposobni tako živet, drugi pa so v bistvu kopije filmskih likov?

Nimam navade grdo govoriti o ljudeh, o normalnih ljudeh. O bedakih, cepcih in takih, ki so mnenja da imajo prav povsod le oni prav, pa rad povem kakšno krepko. Ne glede na spol, izobrazbo, spolno usmerjenost ali raso.

Niti me bedaki ne motijo. Če ne preživim z njimi večine dneva. Kako so lahko nekateri tako zelo vase prepričani, tako zelo naivni, tako zelo pametni, da imajo že po dveh besedah ustvarjeno svoje lasno mnenje, ki ga glasno izražajo, kljub nepoznavanju situacije? In ko jih kdo ustavi in pove, da to ni res, zvračajo krivdo na nekoga drugega. Ja, Filec je tako rekel. Ne, Filec je začel to debato, vendar si ga ti prasica takoj prekinila in začela razlagati svoje. Potem pa reče, ja, zakaj pa nisi nadaljeval, jebemti, kako pa bi nadaljeval, če začneš govoriti in ne pustiš drugim do besede.

Tipičen primer, zadnjič sva s sodelavcem govorila o filmu, pozabil sem katerem. Važno je, da sva ga oba gledala in sva si potem ob kavi in cigaretu izmenjavala mnenja. Film je sicer bil dober, to sva se oba strinjala, tudi istih mnenj sva bila, dokler ni prišla ta deklina mimo. Ni sodelavka, zgolj znanka, ampak vseeno se je morala vtakniti. Slišala je o katerem filmu govoriva in začela nekako v sledečem stilu: to je bedarija, oni tistega ustreli in gre z njegovo punco, pa on sploh ne umre in se vrne, bedarija, vsaj drugi igralci bi bili, ne pa tisti, ne vem kaj je že. Ok, samo malo sva se pogledala, saj sva ostala kar presenečena, dejansko je šjora vedela vse o filmu. Ampak je potem povedala, da ga ni gledala, ampak le na neki strani prebrala opis in komentarje.

Dobesedno bi človeka, ki nima svojega lastnega mnenja povprašal o njegovi miselnosti, iznajdljivosti, stilu življenja. Tudi jaz bi rad govoril okrog o mnenjih drugih. Taki ljudje so potem neodločni in zaverovani sami vase, najpametnejši daleč naokrog. Spomnim se, ko sem kupil prvo kolo in mi je ta ista oseba rekla, češ, kaj si pa kupil, kaj se misliš po blatu furat. Halo, vozil se bom, kjer bo men pasalo, lahko grem po gozdu ali po cesti. Za razliko od cestnega, kot ga ima ona in se lahko pelje po asfaltu, drugačen teren so pa le njene mokre sanje. No, je pa potrdila, da ona kolesa nima, ker ga ne rabi. Ampak je pa tako pametna, da lahko sodi o vsem, kaj je dobro in kaj je zanič. Prasica.

Taki ljudje so potem tudi neobčutljivi na kritike. Če ji rečeš, da nekaj kar je kupila, ni ravno najboljša stvar, ti da jasno vedeti, da je najboljša, saj je prebrala komentarje na internetu. Logično, komentarji so za to, da vsak izrazi svoje mnenje in s tem svetuje, priporoča ali odsvetuje nakup. Moraš pa, če je varianta, izdelek pred nakupom testirat, ugotovit, če ti ustreza. Neka stvar je za nekoga dobra, za drugega slaba. Ni pa treba vsemu, kar piše, verjeti. Veliko podjetij slabe komentarje zbriše, dobre si pa sami pišejo.

In takim ljudem se jaz samo čudim. Dejansko so kot avtomobilček na daljinsko, z njimi upravljajo drugi. In taki jo najbolj pihnejo v življenju, saj se za nobeno stvar ne potrudijo sami, ampak jim je v bistvu vse dostavljeno k riti. Je treba take ljudi streljati ali jim čestitati?

Edino če pogledamo našo politiko, v primerjavi z njimi smo vsi taki. Oni nam ukazujejo, oni odločajo, ampak ok, to je druga tema o kateri bom modroval kdaj naslednjič ali pa sploh nikoli.