Ne bom niti poskušal modrovati, ali je prav lažnivka ali lažnjivka, ker to sedaj tu ni pomembno. Valda vsi vemo, da je prva varianta pravilna.

Že kot otroke so nas učili, da ima laž kratke noge, kar smo verjetno razumeli, da ne bomo nikoli odrasli, če bomo lagali. Seveda smo kasneje, vsaj tisti, ki so nas kdaj ujeli pri laži, spoznali da to pomeni, da te hitro pogruntajo.

A če gremo gledat politično, je Jankovič kar nekako majhen. Obenem je pa Kučan, naš sivi bonsaj še manjši. Torej?

Point današnjega bloga ni ugotavljati, kdo v politiki laže, kdo krade in kdo je pošten. Te lahko še mizar brez prstov prešteje na prste ene roke. Poštene, mislim. No, k bistvu. Danes me je zopet razpičkala sodelavka, tista ki je že imela čast biti omenjena v enem izmed prejšnjih zapisov. Nekaj se je zlagala, pač, malenkost. Razkrilo se je vse skupaj čez pet minut, jebat ga, laž ni obrodila sadov.

To me je pripravilo do razmišljanja, zakaj ljudje sploh lažejo. V bistvu sem to že nekaj let nazaj ugotavljal, ko se je takratna kolegica rada pohvalila, kako je spoznala prijetnega fanta, privatnika z dobrim avtom, luksuznim stanovanjem, vikendom na morju in lastno jadrnico. Ki je, mimogrede nismo nikoli, če smo bili slučajno na obali, uspeli videti, saj je ravno takrat kam odplul, jo popravljal oziroma je že poiskala izgovor. Seveda se je zveza kmalu končala, ko smo slučajno od nekoga izvedelil da jo je videl s tipom, ki v Mercatorju pospravlja nakupovalne vozičke. Tu še ni konec, kako leto je nismo videli, ker je kar naenkrat zbolela, potem pa našla službo, ki ji pobere večino dneva. Vemo, laž.

Torej, modrujem. Imajo lažnivci in lažnivke lepše, lažje življenje? Primerjajmo. Pošten človek zjutraj vstane, poje zajtrk, gre v službo, pride domov, kosilo, se z nečim ubada, večerja, televizija in spat. Lažnivcu dan poteka enako, le s to razliko, da si vmes še nekaj izmisli, pove in zvečer z nič kančka slabe vesti zaspi. In kaj pridobi z lažjo? Uf, veliko. Ogromno prijateljev, vsaj takih, naivnih. Veliko občudovalcev, veliko zaupljivcev, veliko partnerjev in s tem možnosti za seks, veliko možnosti za nekakšen ugled in uspeh. Vendar z eno pomanjkljivostjo. Vse to je le lažno. Ko te nekdo razkrinka, se je najbolje pogrezniti v zemljo in nikoli več spregledati. Takrat prijatelji odidejo, saj vejo, da si jim nekaj lagal, občudovalci se lahko le čudijo, kako ti je uspelo prevarati toliko ljudi, zaupa ti itak nihče več ne, partnerji raje poiščejo normalno osebo nasprotnega (ali istega) spola, ugled zgubiš. Ker si umazan, grd, lažnivec. To ni isto, kot če si istospolno usmerjen, ali drugačne barve, rom, bosanc ali klošar. To je še veliko slabše.

In moja praksa, da ko mi začne nekdo razlagat nekaj, za kar sumim, da je laž, le kratko odvrnem pritrdilno in naredim vse, da opazi moje nezanimanje za njegove pravljice. Oziroma se kar se da hitro obrnem stran ali odidem domov. Konec koncev je laži dovolj ob spremljanju soočanj, ki jih sicer ne gledam. Se imam preveč rad. In prav zaradi tega se družim z normalnimi, poštenimi ljudmi.

Hvala za vaše branje in se vidimo v ponedeljek.

Pa sem držal obljubo. Nisem objavil nič, le pozno zvečer sem prišel potalat nekaj komentarjev, to je pa tudi vse, kar sem včeraj naredil na računalniku.

Seveda je temu primeren bil tudi obisk. Ampak nisem zato tu, da ne bo kdo narobe razumel in prehitro sklepal da jočem zaradi tega. Seveda je zanimivo vsake toliko počekirat obisk, a vseeno se tudi brez tega živi. Samomora pa ne bom šel delat zaradi tega, res ne. So bile že hujše stvari v življenju, ki me niso pripeljale do te odločitve. Recimo, kot mali nisem bil ravno priljubljen med vrstniki, pač, imel sem dva kolega v šoli in to je bilo to. Nisem bil nogometaš in zato se punce niso lepile name. Sem bil pa pri dramskem krožku in bil za ženice 70+ glavni frajer na vasi. Pa nisem zaradi tega rezal žil in jemal tablet.

V današnjih časih je drugače. Ali se tistikrat ni govorilo o samomorih, ali pa jih je sedaj bistveno več. Sam ne vem če poznam koga, ki ga je storil. Mogoče, bi moral pomisliti. A vseeno, da se za to odločiš, moraš imeti najprej dve pomembni stvari. Prva je razlog. Ki je za enega lahko povsem mali, za drugega pa velik, nerešljiv problem. Druga je pogum. Se vreči v vodo in tam čakati da prenehaš dihati..to ne moreš kar tako. Moraš imet jajca.

Kot za marsikatero pomembnejšo odločitev v življenju. Recimo, ena zadnjih v mojem življenju je ta, da sem pred točno dvema mesecema odšel na svoje. Blogovsko, namreč. Razloge že poznate. V zadnjem letu recimo, hmm. Ne vem. Resnično. No, ena resno pomembnih je ta, da sem se vrgel v šport. Tu se očutim čisto kul, res prijeten občutek ko vem, da sem nekaj dobrega naredil zase.

V teh dveh mesecih sem se precej reklamiral, da bi zvabil bralce na mojo stran, večkrat neuspešno. Sedaj sem ugotovil, da je to početje brezvezno, saj so na moji strani vse mogoče variante, ki tiste, ki me hočejo brati, obvestijo o novem blogu. In to je dovolj.

Pa zajebavam se. Nisem na robu depresije, nisem v vinjenem stanju, sem le prijetno utrujen od športanja, nisem tik pred tem, da se fuknem pod vlak in nisem v tej fazi, da bi koga zaštihal. Le modrujem o vsem tem, vsem skupaj in tudi o blogih, ki jih pišem. Vračam se k prvim zapisom in vidim, da sem pisal bedarije. A se ne sekiram zaradi tega. Zakaj bi se. Saj se ne bi nič spremenilo. Vesel pa sem, da me blogos ne uvršča med najbolj brane, najbolj komentirane, saj se v triu z ireno in chefom ne najdem. Če sem že za trojča, bi raje dve ženski. In zato blogos uporabljam le za to, da tisti, ki ste me tam spremljali veste, da sem nekaj novega objavil. Enako na ednevniku, mmc in še kje. Valda bom povsod ostal, saj sem prijazen in pošten. Tako zelo prijazen, da vam povem kdaj imam prost dan, vikend in vse ostale informacije. Da ne sedi slučajno kdo cel vikend pred compom in čaka na objavo. Tako vam tudi sedaj povem, da sledi naslednja objava šele v ponedeljek popoldne. Ali proti večeru. In ja, všeč mi je, ker tudi na drugih straneh komentirajo. In se vsem lepo zahvaljujem.

In kaj naj še napišem? Vse najboljše meni, ki se dva meseca na svojem trudim zabavati in kaj modrega naučiti vas, dragi bralci. Vse najboljše meni, ki me je v dveh prejšnjih mesecih, preden sem šel na svoje, blogos enkrat izpostavil pod najbolj brane in sem v enem dnevu požel 1751 ogledov strani. In vse najboljše meni, ki mu ni bilo nikoli niti malo žal, da je začel z blogom. Že slišim tiste, ki me imajo raje: ”vse najboljše” in tiste, ki sem jim trn v peti prav zaradi tega, kar sem, rekoč: ”spizdi že”. Naj vas razočaram. Ostajam. Ne bom prenehal z nečim, kar mi je pri srcu.

Še več. V kratkem lahko pričakujete še kako kategorijo več. A o vsem tem nekoč, ko še malo razmislim.

Če vam je prav ali pa ne, jaz upam, da se ob mojih blogih zabavate, smejite, če kako neumno razdrem, saj konec koncev je smeh pol zdravja. V nasprotnem primeru lahko citiram besede znanega mariborskega reperja ”ma kaj, boli me kita, ostala me raja voli ko maršala Tita”. Jep, samozavest serijsko.

Hecam se. Ne bom se pa v nadaljevanju. Jutri je četrtek in sam pri sebi sem se odločil, da jutri ne objavim nič. Ne vem zakaj, tako mi je pač šinilo v glavo, da ne bom. Mogoče, da vidim če me boste kaj pogrešali. Verjetno ne, saj ste že vajeni da čez vikende ne pišem. Takrat počnem druge stvari. Po novem športam, včasih sem se zakajal, zapijal in predajal lenobi. Preživljam jih s Petro, ki ni preveč za bloge in pravi, da pišem bedarije. Sicer me podpira, a povedala mi je, da me ne bere. Tako da niti mi ni jasno, kako ve, da pišem bedarije. Pa čeprav jih ne.

Ja, en kup časa mi pobere blog. Nekaj si izmislit, to prelit na ekran, objavit, pa si naredit reklamo na blogosu, mmcju in ednevniku, drugje niti ne objavljam. Saj niti ne poznam toliko teh blog strani, kjer bi se lahko predstavljal. Na drugem svetu se mi zdi bolj tako tako, je pa res da me ne radi ravno izpostavijo. Čeprav priznam, da tudi dolgo nisem nič pametnega in vrednega izpostavitve napisal. Lahko mi pa priporočite še kakšno stran, kjer bi lahko objavljal bloge, vsaj tisti, ki pišete več časa kot jaz. Obenem bom kmal praznoval, a o tem na tisti dan. Seveda pa nisem mislil resno, ko sem napisal, da mi vzame veliko časa. Pač, vedno pridem pred računalnik z neko idejo, kaj bom napisal, prečekiram novice, da vidim če je še kaj za omenit, napišem, malo reklame naredim in to je to. Komentarje odobrim enkrat proti večeru, če se ne že sami prej, na facebooku mi samo objavi, baje pa je še ena deklina, ki nonstop lepi linke do moje strani. Tudi prav, če ji tako paše. Sam da ne bo pričakovala kake denarne nagrade, ker nimam denarja.

No, in ker je četrtek, lahko začnem brez problemov čakati vikend, ki ga bom, če bo pač vreme dopuščalo, izkoristil za kak sprehod. Ogled dobrega filma, pivo s kolegi in dobro večerjo. Če bo vse po sreči. V najslabšem primeru bom doma, gonil sobno kolo, visel na netu in iskal informacije, ki jih pravzaprav ne potrebujem.

Lahko vam napišem še, da sem za potrebe nadzora svojih kilogramov nabavil tehtnico. Pa ne da jo sedaj nisem imel, je bila pri hiši, ampak taka, ki ti je vsakič drugače pokazala. Stara ful. Po mojem je prva, ki je prišla iz tekočega traku, tako stara je. Pa sploh se nisem jebal z iskanjem in gledanjem po trgovinah, šel sem na mimovrste, jo videl in poštar mi jo je prinesel domov, sem mu fuknil tistih par evrov in je bilo. Na koncu sem ugotovil, da sem jo s poštnino vred plačal ravno toliko kot jo bi v Mercatorju.

Sploh ne vem kaj vam bi še povedal. Mogoče tisto, kar me običajno sprašujejo v privat sporočilih na fb. Ok, lahko kaj odgovorim, samo da grem pogledat. Tisti, ki ste mi pisali, če še veste kaj ste me vprašali, se boste prepoznali in ne bom o imenih pisal. Ne, ne grem na zmenek. Lahko narediva intervju, ampak, žal ne vem kaj bi o tebi pisal, ker ne vem kdo si. Sori. Ja, prišel bo čas, ko sem bom razkril in objavil svojo fotografijo v blogu, o tem boste obveščeni. Le odločit se moram. Nimam Nokie.

Pa napisal sem na zid, da lahko ugibate kdo bo v intervjuju, ni nihče ne lajkal, ne komentiral, nič. Le na privat me sprašujejo, kdo bo. Mal ugibajte, ne, povem vam le da boste obveščeni ko bo intervju objavljen.

In ker sem mnenja, da sem dovolj nabluzil, grem lahko mirne vesti na kavč, pred tv ali pa kar v posteljo. Jutri me čaka bloga prost dan in obljubim, da se ne bom dal pred računalnik pred deveto zvečer. Če se pa bom, dam za rundo.

Pričakujem vaše lajke, komentarje ali karkoli se že boste čutili naredit. Hvala vsem in se beremo v petek.

Navdušen nad vašim navdušenjem nad mojimi včerajšnjimi blogi mi je dalo motivacijo, vsi pozitivni komentarji me držijo pokonci, nekaj je, kar me žene naprej. Samo zaradi sebe sem tu, a vseeno se zaradi vas, bralcev trudim. Ko sem preveril gugl analitiks, sem bil presenečen nad obiskom, resnično. Takega obiska bi si želel vsak dan, pa čeprav je večina na meni, je veliko odvisno tudi od vas.

Z blogom počasi odraščam, spoznavam svet, ki ga prej nisem. Ugotovim veliko stvari, o katerih prej nisem niti sanjal. Ena zadnjih pogruntavščin je ta, da med športanjem veliko bolj prečistim glavo, kot med čik pavzo. Več idej dobim, kot med ležanjem na kavču.

Da pa ni vse tako lepo in svetlo, kot opisujem, je tu modrovanje, ki vam lahko naježi lase ali prisili na bruhanje, odvisno, ali ste dajalec ali prejemnik. Izzove skrivnostne nasmeške, povzroča kroženje z rokami in pokrivanja nosu ter neizmerno željo po čimprejšnji zapustitvi prostora, kjer se to dogaja. Ni škodljivo, nasprotno, zdravo je. Seveda, spet odvisno, na kateri strani .. zadnjice ste.

Res je, modrujemo o prdcih. Na spletu dobimo več ali manj neumnih zapisov o tem početju. Največ o tem pišejo razni fetišisti in zdolgočaseni blokarji, ki nimajo drugega početi in večino dneva preživijo pred monitorjem in so obdelali vse besede ter povsod pustili znamenje. Pa pustimo to, da je prdec zrcalo človeka in razne zapisa, kako prdijo vljudneži, naivneži, diskretneži, egoisti in ostale sooblike človeških vrst. Predvsem je tu zanimivo dejstvo, da je tako gnusna, tako smrdljiva stvar zdrava. Seveda, za tistega ki prdi. Za vse ostale je tu izhod iz prostora, zadrževanje sape in hitrostno bežanje od zdravega duha v zdravem telesu.

Če nas zagrabi v krogu uglednejših ljudi, je nekako logično, da se želimo odstraniti in to narediti na prostem ali vsaj v straniščnih prostorih. Da ravno pri izhodu nekoga srečamo, ki nas je bolj vesel kot mi njega, je povsem mrfijevsko. Če nas ne bi tiščalo, ne bi srečali nikogar.

Seveda pa ni pametno zadrževati. Nekateri teoretiki govorijo o tem, da zadrževanje prdca povzroča usrane ideje. Kar bi lahko bilo logično, saj je prdec le zrak. In vsak zrak, ki se nahaja v telesu, je topel, logično. Topel zrak pa sili vedno navzgor, zato pride prdec, če ga prej ne izpustimo, do možganov, ki vsrkajo ves vonj in nato bleknemo najbolj usrano izjavo. Če verjamemo tem teorijam, lahko sklepamo da naši politiki, tajkuni ter Damijan Murko velikokrat zadržujejo pline v sebi.

Praksa kaže drugače. Prej ga spustiš, boljše je, a ne za vse. Najboljše je, da prdneš takoj, ko ga začutiš, potem pa boli te kurac za vse okrog tebe. Tiste, ki jih imaš rad, opozoriš in se iz ljubezni do sebe odmaknejo, za ostale pa ko jih jebe. So si pač sami krivi, da se v tistem momentu nahajajo poleg tebe. Zatorej, za ženske, ki trdijo da ne prdijo in to počnejo z izgovorom, da si gredo vsakih enajst minut popudrat nos, imam nasvet: prdnite v družbi moškega in se ob tem simpatično posmejte ter ga poglejte v oči. Moški bo tako preusmeril pozornost in vas ne bo več vohal, ampak gledal. Z izjemo fetišistov, ki bodo pričakovali da že na prvem zmenku našponate rit in mu prdite pred nos. Bljak.

Vsem izvajalcem pa lahko še svetujem, naj pred prdenjem pomislijo, kaj so jedli. Ne gre se tu le za posledice, ki jih zaznamo z nosom, ampak za tiste, ki jih vidimo. Najslabše je to, da povsem sproščeno prdnemo, čez sekundo pa začutimo toplo in gosto tekočino na stegnu. Pa si predstavljajte, da se to zgodi dekletu v krilu. Reakcija je lahko povsem enostavna: bes, panika in hitrostno iskanje primernega prostora za čiščenje. Od gledalcev pa smeh in zgražanje, kot da se to ne more vsakemu zgoditi.

Velja pa pogovor o tem za nekakšno tabu temo, zato malokrat slišimo o prdcih po televiziji, če ni ravno humoristična oddaja. Piše se o njih le v revijah ki jih dobimo v čakalnicah zdravstvenega doma. Drugje se jih ne omenja, z izjemo mojega bloga, nekaterih bolanih forumih in tejle legendarni pesmi.

Zamenjal sem radijsko postajo takrat, ko so na Radiu Hit skoraj čez noč odslovili Špelo in Pikca ter tako pokvarili Budilko. Jezen, saj mi je bila Budilka pri srcu in sem jo redno poslušal v celoti, sem se takrat odločil, da nikoli več ne bom poslušal tega radia in začel iskati druge postaje.

In tako sem od takrat poslušal radio ena. Do pred kakega tedna, ko sem ugotovil (sicer sem vedel že prej) da je to res top shit , pa se lahko reklamira res kot radio z največ poslušalci ali kot ne vem kaj, ampak, zame je to bruh bruh. Slogan ”več dobre glasbe” bi z razlogom preimenovali v ”več ene in iste glasbe”. Tudi to, da vrtijo veliko slovenske glasbe, ni ravno zanimiv podatek, saj se to dogaja bolj ponoči. Kar je čez dan, je pa vsak komad enkrat na uro. Z izjemo Avdiča, ki kako dobro stre in Ivjane, ki je luštna, ne vidim dobrega na njihovi frekvenci. In podn od podna? Mama Manka, transvestit prve stopnje.

Tako sem, rekoč nekaj v smislu ”pa poglejmo kaj pravijo drugje” začel iskat postaje, nekaj časa poslušal val 202, radio koper, k srcu mi je prirasel radio si, a vrnil sem se na hit. Čeprav kot primorec prisegam na radio robin in primorski val, katera velikokrat poslušam. Največ pa hit, saj imajo prav tisto, kar sam rabim: Zlobca, da me nasmeji s pogruntavščinami ob dobrih starih, Nati, ki z nežnim glasom napoveduje, komentira in bere misli poslušalcev, Don Sergio, ki z raskavim glasom citira erotične zgodbe in ga ni sram reči ”kurac, pizda in pička” v živo ter vibratorja s svojimi mislimi in budilkarje. In dobre hit vikende, vse to je meni dovolj da ostanem poslušalec. In zaenkrat lahko rečem le hvala jim, da imajo dober program.

Verjamem pa, da bi bil marsikateri bolj regijski radio boljši in primernejši kot karkoli drugega, če bi se ga le slišalo po celotni Sloveniji. V to sem prepričan, in čeprav obstajajo radii, ki vrtijo drugačno glasbo, so na žalost mnogih le lokalni. Pa tako lepo bi bilo. Se pa bojim, da bi vsak, ko bi postal bolj poslušan, obenem postal dudi bolj skomercializiran, tako da je v tem primeru boljše, da je le lokalni in ga poslušam le ko sem na dopustu.

Realno pa, kolikor se poznam, mi bo nekoč dopizdilo vse skupaj in bodo iz avta doneli Gunsi, ACDC, Metallica, The Darkness in Nirvana, Green Day, Ramones in še kaj. Tiste, čist taprve plate.

In še opozorim, zimske pnevmatike. Imate in zakaj ne še?

Prvih sedem dni je mimo in čas za prvi blog o mojem gibanju. Malo rezultatov in te stvari, ki verjetno nikogar ne zanimajo. Hecam se.

Torej, začel sem v torek in sem se odločil, da bom vsak torek napisal rezultate sedemdnevnega udejstvovanja v rekreaciji. Se pravi, vsak torek boste dobili podatke o mojih ne ravno podvigih.

Začel sem intenzivno, kao. Z beleženjem vsega, kar sem pojedel, spil in ob kakšni uri. Nekje sredi vsega tega sem ugotovil, da je vse to beleženje o hrani brezvezno in se odločil, da si bom zapisoval samo kar se športa in rekreacije tiče. Poleg tega mi podatki o hrani pomenijo malo, saj vem kaj jem.

Je pa res, iz svojega jedilnika sem črtal čokoladice, čips, bombone, v bistvu vse sladke pizdarije. Celo kavo pijem brez sladkorja, razen če se zmotim. Kar se mi je tudi zgodilo. Pač, zajtrk mine ob skodelici kave z mlekom in margarino ter domačo marmelado na kruhu. Dopoldne sledi banana ali domače jabolko, ob kosilu mora biti obvezno zelenjava, ki je prej tudi nisem ravno oboževal, popoldne spet sadje in za večerjo zelena solata s česnom in včasih konzervo rib ali kuhanim jajcem. Tako lahko rečem, da sem se odpovedal tudi kruhu, razen za zajtrk. Pije se voda in nesladkan čaj, nekje dva litra dnevno.

Seveda se tudi prekršim. V nedeljo sem užival na prijetni kraški osmici ob teranu in narezanih mesninah in štrukljih. Ampak to mora biti, saj se lahko vsake toliko malo prekršim.

In obenem vsak dan vrtim sobno kolo ter opravim zvečer še neko mešanico teka in hoje. Tako se je v prvem tednu nabralo 133 minut kolesa, kar je približno 44 kilometrov gonjenja na mestu, hoje s tekom 17 kilometrov in da ne bo pri tem ostalo, še 20 trebušnjakov. Obenem sem osem ur na dan v službi, kjer imam tudi dovolj dvigovanja in miganja, a tega ne štejem zraven. Res pa je, da recimo kak dan izpustim, saj mi ne uspe vedno dobiti časa ali možnosti za kolesarjenje ali hojo.

Vem, rekli boste, da je to malo. Je, a treba je vedeti, da sem kadilec, čeprav ne toliko, kot sem bil nekoč. Da sem ljubitelj žlahtne kapljice, da se ne mislim odpovedat kakšnemu pivu ter kdaj kakšni sladki stvari. Ne bom pa pretiraval s temi rečmi, to je en krat ena.

Še rezultat vsega skupaj. Kilograme bom zaenkrat zamolčal, lahko le rečem, da je razlika, čeprav le v številkah in ne toliko telesno. Počutje je pa ena a, prej sem bil lenuh, ki se muni ljubilo vstati pred deveto zjutraj, zdaj pa pogostokrat končam z vrtenjem pedalov že pred sedmo zjutraj. Nato sledi delo, blog in druge stvari, nekje ob deseti zvečer pa se vrnem iz teka.

Cilj pa je v naslednjem tednu doseči več. Vsaj za zdaj.