Nekje konec avgusta sem na Blogosu objavil blog, kako sem postal nekadilec. In obiska je bilo precej. Danes to preklicujem, saj bi lahko rekel, da sem prišel k pameti, ko mi je eden od modrejših mož rekel, da človek pač mora imeti neko razvado. In da kajenje ne škoduje zdravju, če je v mejah normale.

Tako sem jo mahnil včeraj na najbližjo pumpo in nabavil vse potrebne rekvizite. Ker sem v življenju poskusil veliko vrst cigaret, sem tokrat nabavil tobak. Modre rizle, filtre, paket modrega druma in nek kos plastike z dvema valjčkoma in trakom, ki pomaga pri zvijanju. Valda je bilo treba takoj poskusit. Včeraj dva, danes dva. Pri tem bom ostal. In ja, spet uživam ob pitju kave, kar prej, ko nisem kadil, nisem.

Da pa kajenje lastnoročne zvite cigarete več od sebe. Tako se mi zdi, saj se moraš najprej malo potrudit, da lahko potem uživaš. Pravi ritual. Ampak, do ene meje, kot sem napisal, bom pokadil, recimo ob kavi in zvečer pred spanjem. Drugače ne.

Pa še eno raziskavo bom naredil, s katero vas bom razsvetlil bog ve kdaj. No, ko zmanjka tobaka. Vse skupaj je nasproti cigaretam precej cenejša varianta, saj je 40g tobaka štiri evre, verjetno pa nastane ven več kot dve škatli cigaret. A o tem naslednjič.

In samo zato, ker si to lahko privoščim, vam sporočam, da grem na kratek oddih in se javim zopet v četrtek. Pričakujem pa vaše komentarje in lajke.

Preden zopet kupite kakšno stvar, ki vas rešuje pred stresom, vas prosim, da preberete ta blog. Zastonj. Čeprav, če ravno hočete, mi lahko tudi plačate, ne bom se branil.

Kaj sploh je stres. To je psihološki, vedenjski in fiziološki odziv posameznega človeka na spremembo, kateri se moramo prilagoditi. In če te spremembe sprejemamo kot izziv, je stres pozitiven. V primeru, da se nam zdi, da zahteve presegajo naše zmožnosti, potem je pa kažin. Takrat je stres škodljiv in zdravju nevaren. Znake stresa nato delimo na telesne in vedenjske. Telesni so največkrat povečan srčni utrip, težave z dihanjem, visok krvni pritisk, občutek slabosti, pogosto uriniranje in še kaj se bi našlo. Vedenjski znaki so nespečnost, izguba apetita ali pretirano futranje, pasivnost, izogibanje določenim situacijam, čustveni izbruhi in podobno. Poleg tega se nam lahko spremeni tudi mišljenje. Največkrat je to nezmožnost koncentracije, pozabljivost, neodločnost in pretirana občutljivost na kritiko. Glede čustvovanj je pa tako, možne so spremembe, dobimo razne fobije, napade panike, depresijo, potrtost, občutke krivde in sramu ter živčnost in napetost. Ampak biti v stresu ni nič slabega. Naše telo nas tako samodejno zaščiti in organizem se na pritiske odzove brezhibno. In dokler dogajanje obvladujemo, nas stres lahko motivira.

Še preden vas odnese k drugi strani, kjer vam nekdo poskuša za trideset evrov prodati nadnaravni kos plastike in pleha, ki vas z nošnjo okrog vratu brani pred stresom, vam podam izjemen recept za obvladovanje. Sam nisem nikoli trpel za stresom. Lažem, sem, ampak sem se naučil ga obvladovati.

Najprej si razdelimo dan. Dam samo primer, da ne bo kdo komentiral potem, da se tako ne da. Osem ur v službi, to je to. Na službo ni treba misliti popoldne oziroma ko niste v njej. Če vam šef teži in od vas zahteva preveč, najprej poskusite, če zmorete opraviti naloženo delo. V primeru, da vam ne uspe, mu lepo povejte, da ne zmorete. Možnost, da bo vas odpustil in začel iskati nekoga, ki bo zmogel, je majhna, a še vedno obstaja. Nikar pa si službenih obveznosti ne nosite domov, ampak ko odbije ura za konec, je konec. Nato doma pač naredite kar je za narediti in potem si vzemite čas zase. Za vaš hobi in mu posvetite dovolj časa. Če namreč zbirate znamke, se posvetite temu, tako boste z mislimi pri nečemu, kar vas veseli. Misli bodo tako osredotočene in ne bodo bežale k drugim stvarem. Še boljša varianta je kakršnokoli miganje, pa naj bo to sprehod, tek ali kolesarjenje. Pri takih rekreativnih poskusih je najboljše biti sam. Takrat glava dela svoje in se da dosti stvari razčistiti, največkrat težave s samim seboj, sprejeti nove odločitve in še lepo nas fizično utrudi.

Zvečer ležemo v posteljo in to mora biti to. Zaželjeno je, da v sobi ni nepotrebnih stvari, kot so tv, radio in druge elektronske igrače. Prav tako ne verjemite, da boste kvaliteten spanec dosegli le z dormeom, pa z dormeo blazino in ostalimi dormeo pripomočki. To je le še ena znamka slabih vzmetnic, ki se ji je uspelo prebiti na vrh. Za kvalitetno spanje, pa ne za to, da se zjutraj zbudimo polomljeni, ampak da smo psihično spočiti, moramo biti le utrujeni pred spanjem.

Vem, kaj si mislite. Kdaj bom pa likala, pa pomivala, pa pospravljala. Za vse si morate vzeti čas. V primeru, da imate partnerja, si lahko delo razdelita, nekaj naredi on, nekaj pa vi. Nikjer ne piše, da smo moški doma le za ležanje na kavču in košnjo okrog hiše. In pravemu moškemu ne bo pod častjo pomiti posode, prijeti sesalca v roke ali zlikati kup cunj. Tako je delo razdeljeno in časa je za vse dovolj. Za vse tiste ki trdite, da ga nimate. Imate, le vidite ga ne.

Vsekakor je pa še eden ubranitelj pred stresom, da se ne sekirate preveč. Nikar ne delajte prevelikih načrtov. Sanje so dovoljene, če si sposodim besede sivolasega bonsaja med politiki. Ampak v mejah normale. Nikar se ne obremenjujte preveč z drugimi. Niso vredni. Življenje je eno samo in živeti ga morate zdaj, tako kot sami hočete, sprejeti morate vse ljudi, narediti izbor in tiste, ki niso pošteno do vas, izločiti. Privoščiti si in ne varčevati za hude čase, stara leta in podobne. Zajemati z veliko žlico. Pa bo življenje brez stresa.

Čeprav vem, da me boste zdaj skurcali, da nimam pojma in ostale zadeve, da nimam razčiščenih pojmov, vam lahko še nekaj povem, kar sem sicer že. Blog je moj in lahko pišem kar hočem. Pišem svoje mnenje, ki se mnogokrat razlikuje od vašega. In vi imate vso pravico komentirati, ni pa treba biti žaljivi v komentarjih, kot nekateri to znate. Pa čeprav imam možnost zbrisati kak komentar, ga nalašč ne zbrišem. Samo v vednost.

Se pa zahvaljujem vsem, ki lajkate bloge, tako tukaj kot na facebooku in jih delite naprej. Hvala.

Jožek je pri dvajsetih letih s trdim delom in varčevanjem prišel do dovolj denarja, da si je kupil škodo felicio. Ni mu do avta, raje varčuje za druge stvari, ki jih bo kot kmet še potreboval. Sicer mu pri kmetijstvu pomaga tudi mama, ampak moška roka je pa le močnejša. Tudi sestra in njen fant sta mu v veliko pomoč. Žal morajo ravno sami poskrbeti za vse med tednom, ko Jožek študira. Oče je namreč po bolezni postal priklenjen na invalidski voziček in je v pomoč le z besedami.

Sanel je problematičen že od nekdaj. Pri devetnajstih se vozi v bmwju, ki mu ga je oče kupil na leasing, čez dan je v fitnesu, zvečer pred računalnikom igra igrice ali se vozi po mestu in se kaže. Včasih kaj ukrade, proda, zdila malo trave, toliko, da je za bencin in za v klub. Tam je seveda glavni frajer, ki mu ni težko dati za rundo. Vse, da se najstnice lepijo nanj.

Prav tako se Jožek enega večera prikaže s še par kolegi v klubu, konec koncev je za njim naporen teden in malo sprostitve mu ne škodi. Sproščeno uživa v glasbi in ob opazovanju žensk. Pa čeprav je večina mlajša od njega. Ampak gledati ni greh. To seveda opazi Sanel, zdraskar prve vrste. Našopirjeno se postavi pred Jožeka in mu z južnjaškim naglasom de: ”kaj gledaš, budalo? To je moja sestra”. Jožek, nekonfliktna oseba mu odvrne, da mu nihče ni prepovedal gledati in da lahko počne kar hoče. ”Pazi se”, pametuje Sanel. Šestnajstletnice okrog Sanela se neizmerno zabavajo, pa tudi če so iz mesa in krvi slovenskih staršev, vseeno govorijo bolj tuje kot domače. Jožeka imajo za kmeta, a ga to ne prizadane najbolj.

Dve uri kasneje, brez da bi se kaj posebnega zgodilo, se zopet pojavi Sanel pred Jožekom, grozeč, da ga bo razbil. Kar tako, brezveze. Oziroma, ker je smrdeči govedar, po njegovih besedah. Da ne spada v klub, ampak v štalo. In ga na rahlo odrine. Jožekovi kolegi se ne vtikajo, vejo, da bo Jožek sam rešil. Jožek vstane in takrat Sanel vidi, da je malenkost premajhen. Da se je spravil na napačnega. Zbegano gleda okrog sebe, kmalu so ob njem kolegi, prav tako južnejšega porekla. Vihajo rokave in se pripravljajo na napad. Ko ga Sanel boksne v trebuh, Jožek niti ne trzne. Vse njegove najstnice gledajo in tiho govorijo med sabo, češ, vidi zdaj, kako ga bo Sanel razbil.

Jožek mirno izpije pivo do dna in pusti veselje malemu bastardu. Nato pa dvigne roko, zamahne in Sanel se zloži na tla kot cunja, ki je padla iz obešalnika. Njegovi planejo nad Jožeka, kričijo nekaj v stilu ”dobil jih boš po pički, u pičku maternu”, Jožek pa z njimi dela kot da bi cepil drva. Eden za drugim pristajajo na tleh, nekateri se pobirajo in tečejo k izhodu. Čefurke kričijo kot da je najmanj deset mrtvih in ozmerjajo Jožeka.

Ta pa le mirno odpre novo pivo in pove: ”Ne dovolim, da me v tujem jeziku na slovenskem ozemlju zmerjajo in napadajo. In ve, plod ljubezni Slovencev se zdaj pogovarjate po balkansko, kot da niste ponosne na svoj narod. Take je treba zapret in jim dati vedeti, kako se obnašati!”.

In ja, tako je. Žalostno, ko gledam dijakinje prvega letnika srednje šole, kako se mučijo govoriti v jeziku, ki nam je bil pred njihovim rojstvom skupni. Vsem takim puncam sporočam, da zaradi takega početja niste frajerke. Človek je frajer šele ko se odloči biti to kar je, brez da se trudi biti všečen drugim.

Model, ki je že nekaj časa nazaj prepeval, da je zavrtel svet, in s svojim glasom in stasom tudi marsikatero deklino, je danes prišel pod moje roke. No, ne on, njegovo besedilo za pesem Trenutek breztežnosti. Poglejmo, kaj nam sporoča in če je smiselno.

Modro nebo, zasanjan dan,
hodim po cesti, te ne poznam.

Ok, iz tega lahko sklepamo da na lep dan hodi po cesti in ne pozna. Koga, to nam še ni jasno. Kot tudi zakaj ne.

Milijon luči spremlja tvoj nasmeh,
je kot da narisal bi izviren greh.

Sicer sonce oddaja svetlobo, ki se lahko primerja z milijon žarnicami, vendar dvomim, da sonce sije le na njen/njegov obraz. Luči pa… imeti milijon luči ob sebi, je nekam veliko. Mogoče na razdalji desetih kilometrov. Rad bi pa videl sliko izvirnega greha.

Se ne sprašujem, od kod in kam,
daj, potopiva se v svetu sanj.

Nespraševanje daje občutek vseenosti. Ravno mu je za vse skupaj, pripravljen na avanturo, neobremenjen vabi v najlepšo deželo na svetu, deželo sanj. Kamor lahko vstopiš tudi če ne spiš.

To je le trenutek breztežnosti,
se vse ustavilo je, se ne mudi.
In je le sekunda, ki bledi,
se vse ustavilo je, se ne mudi.

Čas ne teče, ampak je obstal na sekundi. Pa še ta bledi, kar si tudi težko predstavljamo. Mogoče bledi sekundni kazalec na uri ali le črtica, ki označuje sekundo. Ne more pa bledeti nekaj, kar se ne da upodobiti, moje mišljenje pač. Seveda je pa treba ponovit še enkrat drugo vrstico, če jo je kdo slučajno preslišal.

Naj piha veter in pada dež,
jaz samo za naju sem ustavil čas.

Da piha veter si lahko želi samo nekdo, ki ni nikoli vozil tovornjaka po Vipavski dolini. Pa ne glede na to, je tale Nejc kar malo vsemogočen, saj je kar ustavil čas. Pazi, ne uro, ampak čas. Anbelivbl, da imamo v Sloveniji človeka, ki je to sposoben.
Se dviga megla, nebo kriči,
a jaz ostajam tam, kjer si ti.

Ste že slišali nebo kričati? Jaz tudi ne.

To je le trenutek breztežnosti,
se vse ustavilo je, se ne mudi.
In je le sekunda, ki bledi,
se vse ustavilo je, se vse ustavilo je.

In ko se refren ponovi večkrat kot ostali deli besedila, smo lahko prepričani da bo to še ena uspešnica na naših radijskih postajah. In ja, nismo se zmotili.

Sicer pa takole pisanje o pomenih besedil niti ni lahko delo. Lahko premišljujem, katero pesem bi vzel v obdelavo, ampak odločitev je vedno težka. Lahko pa podate predlog, katero besedilo bi radi imeli obdelano.

Po nedeljskem sprehodu in dobri večerji, je bil počitek na kavču pod odejo in z dobrim filmom najboljša alternativa. Ker meni potegnejo bolj komedije, Petri pa so pri srcu akcije in trilerji, običajno zbereva neko mešanico vsega, tokrat pa je bilo po njenem in meni je ustrezalo.

All good things je skrivnostni triler, pri katerem imaš kaj delat. Ljubezenska zgodba in umor temeljita na enem najbolj razvpitem primeru nerešenih umorov v zgodovini New Yorka. David Marks je en čuden tič, za katerega ne vemo, ali naj bi nam bil pri srcu ali ne. Definitivno pa nam, vsaj moškim, priraste k srcu njegova žena Katie. In za vrh vsega, je tu še Davidov oče, ki vztraja pri tem, da bi se David zaposlil v družinskem podjetju. Valda David podleže pritiskom in tu se film šele začne. Od tu naprej gre le še navzdol, David začne kazati svoj pravi obraz, začne se nasilje in čudaški izpadi.

Katie izgine. David je vsem na očeh, obtožen nečesa, kar ni storil. Vsaj izgovarja se tako. Nenehno nam daje vtis, da je prav on kriv za smrt žene, prijateljice in še prijatelja. Že sam videz, da je on tista pizda, ki to počne, nas na koncu filma preseneti. Med tem ko se skriva, se preoblači tudi v žensko.

Zame je to eden tistih filmov, ki ga je vredno imeti na dvdju shranjenega za zimske večere. Igralska zasedba ni kdo ve kaj. V vlogi Davida je Ryan Gosling, dokaj neznani Kanadčan, zato je pa bolj znana njegova filmska žena Kirsten Dunst. Itak jo poznamo iz vseh Spidermanov in še od kje. Luštno bitjece. Ostale vloge so odigrali bolj taki igralci, za katere vemo, da smo jih že nekje videli, ne vemo pa njihovih imen, ampak so vseeno dobri.

To je to, film vam priporočam, odločitev je pa vaša. Lahko pa v komentar napišete, kako se vam je zdel.

Še trailer:

In nas je v petek, kar tako, brez kakega opozorila, presenetilo vreme. Še jutro je bilo toplo, malo pod dvajset stopinj, ob dvanajstih pa je že bilo treba nekaj ogrnit čez rame. Sicer so napovedovali, ampak kdo jih je jemal resno. Dejansko nihče ni pričakoval takega preobrata.

Ravno tisti dan sem bil veliko na cesti. Tako sem dal skozi vse, od kratkih rokavov do bunde, saj sem občutil zdaj ne vem točno koliko stopinj, recimo da je bilo zjutraj devetnajst, nekje proti popoldnevu pa mi je termometer v avtomobilu kazal tudi le eno stopinjo. In ja, peljal sem se čez sneg. Brez prave opreme, saj me je tako rekoč presenetil. Ampak sem preživel in tako proti večeru prispel do Petre.

Sem pa premišljeval o tem, če bi verjel vremenarjem in vedel, da se bo v petek poletje dejansko poslovilo, bi izkoristil četrtek in se šel kopat. Tako bi bil eden tistih, ki se hvalijo, da so se v četrtek kopali in v petek že kepali. Vseeno, bom pa drugo leto izkoristil in to naredil. Nam je pa letos kar zakuhalo. Poletje, ki ga nekateri imenujejo indijansko, kar naj bi pomenilo, da je še tu, čeprav bi moralo že oditi. Lahko bi se imenovalo tudi kako drugače. Pahorjevo, recimo. Ali pač po kateri drugi osebi, ki nima ravno občutka za čas. No, to poletje se je tako podaljšalo, da nam je vzelo jesen. Sicer je tu, listje odpada, narava spreminja barvo, ampak temperature so kar zimske. S tem, da se konec meseca še premakne uro, pa bo to vse, kar je bilo jesenskega.

Bomo pa tudi zimo preživeli. To je čas, ko imam tudi jaz zimsko spanje. Sicer grem normalno v službo, normalno grem tudi ven na sprehod, ampak to je čas, ko se lahko že ob šestih zvečer zabubim na kavču in gledam tv. In veseli december, ki se začne že takoj po prvem novembru in traja do svečnice. Ne da se ful neki predoziram z alkoholom, samo je že skoraj samoumevno da se gre zvečer ven, spije kuhano vino ali pa magari sok in se gre nazaj domov, v varen objem topline. In da ni lepšega, kot iti na sprehod po snegu, da se lahko kepaš, pa še vse je tako mirno, čeprav belina kar tolče v oči.

Seveda je vmes še veliko praznikov. Enostavno se lahko začne z nočjo čarovnic, čeprav se ga tako zelo ne praznuje. Je pa razlog več za se nekje na toplem dobit, piti kuhančka in jesti kostanj. Sledi prvi november, najbolj žalostni dan v letu. In ker se gre obiskat pokojne sorodnike, se nekako spodobi, da se potem še žive. In spet je kostanj in mošt teče v grlo kot da ga ima zmanjkat. Sledi martinovo. In niti ne bom več nadaljeval naprej, saj vsi dobro vemo, da se potem začnejo osmice, pa še kak rojstni dan pade vmes, pa božič, pa silvestrovanje, januarja pa rehabilitacija pljuč, žolča, ledvic in vseh organov, ki so bili v decembru in prej obremenjeni. Sam najraje kako stvar, ki nakazuje na obilico hrane in pijače, raje izpustim. Bi bilo pa zanimivo vedeti, kako bi se vsi ti prazniki obnesli poleti, v največji vročini. Kulinarične praznike imamo namreč raje pozimi.

Opozorim pa lahko na še eno stvar. Ne glede na vse, sneg, dež, veter, nizke temperature in še kak izgovor se lahko najde, ne sedajte za volan v opitem stanju. Pozimi se poveča število prometnih nesreč in nikakor ne trdim, da je vinjen voznik manj previden kot nek devetnajstletnik, ki mu je fotr posodil ne vem koliko močen avto. Poleg tega najstniki mislijo, da obvladajo vse in se velikokrat konča malenkost slabše, kot si je predstavljal. Tudi zaradi takih moramo biti previdni, saj lahko s previdnostjo, treznostjo in pravim ravnanjem marsikaj preprečimo. Volan in alkohol ne gre skupaj. Če že kaj spijete, pokličite raje taksi in se drug dan odpravite po svoje vozilo. Cena taksija je nič nasproti odvzetemu vozniškemu dovoljenju in razbitemu avtomobilu. Pa čeprav se zdi to le polnjenje glave in kot običajno pri takih zadevah, tudi tule moje besede ne bodo padle na plodna tla. Ampak vsaj razmislite o tem.