Berem na neki levi internetni strani, kako povečati obisk na svojem blogu, v svojih člankih, skratka ni važno čemu, recimo temu kar stran. Ena izmed predlogov je, da avtor priporoča pisanje v knjižnem jeziku brez kletvic. Napaka, kletvice spadajo v knjižni jezik. Ljudje radi berejo o nekom, s katerim se radi poistovetijo in ni pravljično bitje. Za razliko od leposlovja, kjer kletvice niso zaželjene.

Drugi predlog se je glasil, da je treba pisati o tistem, kar ljudje radi berejo. Slovenceljni radi beremo skoraj vse. Od poezije, kriminalk, sploh če je zanimiva zgodba, pa do telefonskih imenikov. Ampak kaj v blogu pisati? Tu ti pa ne ostane drugega, kot pisati osebne zgodbe, misli in razmišljanja. Edino tako te bojo ljudje brali, vsaj po mojem mišljenju. Čeprav sam to počnem in nimam bralcev, vsaj zdi se mi.

Tretji predlog pa je svetoval o uporabi imen, ki jih ljudje največkrat vpišemo v brskalnik. To so največkrat imena estradnikov, običajno slovenskih kao zvezdnikov. Jan Plestenjak, Nina Osenar in ostali v medijih kazajoči osebki. Kralji rumenega tiska, kot familija Zeneli, pa Samanta Škrjanec, Murko in še koga bi lahko naštel, ampak nočem biti žaljiv. To ljudi zanima in to ljudje iščejo, na spletu je namreč zastonj in ni treba v trafiko po Novo, Jano, Lady, Story in Obraze.

Zadnji nasvet je predlagal uporabo spolnih in drugih organov, ki naj bi bili iskani predvsem s strani moških. Roka, noga in hrbet, če ste začetnik v alternativnem zdravljenju, vnetje mišice, če ste se prvič peljali s kolesom in rit, joške in pička, če ste potrebnež in vas zanimajo take slike. In verjetno je to vse res, večina so potrebneži moški in ne ženske. Ženske tudi verjetno ne iščejo slik črncev s kurci do kolen, tipov, ki bi razkazovali anus in obritih jajc. Moški pa iščejo, čeprav ne priznajo. Azijke, lezbijke, najstnice, ampak do vseh takih strani jih vrže, če v brskalnik napišejo besedico joški in besedico rit. Seveda niso vsi moški enaki, nekateri ne uporabljajo interneta za to sploh. Sam poznam bedaka, ki je nekoč izjavil, da se prej obrne za dobrim avtom, kot za dobro žensko. Ok, tvoj problem.

No, in ker so bili nasveti zelo pametni, ker je nekdo prepričan, da je izumil toplo vodo, v resnici je pa je prepisal od drugih in si tako le povečal obisk na svoji strani, sem se odločil, da to metodo preverim, če bo res zaradi tega ful obiska. In tako poimenoval ta blog enostavno, joški in rit.

Danes sem sprejel sklep, da nikoli več ne grem na volitve. In tudi vsak referendum bojkotiram. Zaradi takih, ki ne glede na rezultat naredijo po svoje, spremeni se ne nič in za referendum porabljen denar je stran vržen.

Lahko bi modroval strani in strani o tem, ampak vas ne bom moril. Konec koncev je moj namen, da me berete, sledite mojim besedam in mislim, kar bi se z dolžino verjetno vse to sfižilo. Eden od primerov je za nedeljsko delo trgovin. Hvala bogu imam službo, v kateri mi ni treba, nikakor pa ne bi bil rad kak natakar, ki bi enostavno moral. No, predstavljajmo si, Mercator zaprt na dan nedelje. Zakaj pa ne? Vseeno mi je, če je blagajničarka dan v tednu prosta zaradi tega, ker dela nedeljo, ampak, kaj ti pomaga jesti juho in krompir na dan torka, sam? Mož je v službi, otroci v šoli. In na nedeljo, mož skuha kosilo, otroci pa pri mizi sprašujejo, kje je mama. Ob treh in pol pride, ker do treh dela v Mercatorju. Na gospodov dan dela do treh v jebenem Mercatorju, zaradi razvajenih bebcev, ki se namesto na sprehod v naravo podajo v trgovino, kupit kruh, ker dan starega se ne da jesti. Pa pizda materna no. Vse, čisto vse, ki pridejo na nedeljo v trgovino, pa ne kupit nekaj kar nujno rabijo, ampak tiste, ki pridejo kupovat za cel teden, prav tiste bi za eno nedeljo posadil na pofukan rdeč stol in jim dal kaso v roke. Prekleti debili. Torej vemo, zakaj so trgovine odprte. Zaradi ljudi. Ne za ljudi, temveč zaradi njih. Pamet v roke, ne zahajajte v trgovine ob nedeljah. Bodo že člani uprave in razni direktorji opazili, da se ne izplača in zaprli. Priznam, da grem sam včasih kupit kako meso za na žar, ne pa da bi šel naredit celo špecerijo. Pa ni šans. Nikakor pa ne se izgovarjat, da ni časa. Trgovine so odprte po dvanajst ur, pa ne mi rečt, da ni časa med tednom, tudi če ob osmih zvečer greš v trgovino.

Imam pošten predlog. Trgovine naj bojo odprte ob sobotah do dvanajstih, ob nedeljah zaprte. Odprti naj bojo bencinski servisi, picerije in restavracije, ostalo zaprto. No, kinodvorane in bari. Če bo kdo hotel kao svež kruh, naj ga gre kupit na Petrol in plača tri evre za štruco. V obratnem primeru, da morajo biti trgovine ob nedeljah odprte, pa ne samo Mercator, ampak tudi druge (Špar, Obi, po novem tudi Merkur in Hofer menda), naj bojo delavci, ki delajo na nedeljo, dva dni v tednu prosti, za nedeljsko delo pa plačani trikratno. Da se jim bo vsaj izplačalo. In to ne le prodajalci, tudi natakarji, delavci na črpalkah, kuharji in gasilci. Dežurnih zdravnikov ni treba nagrajevati, oni imajo itak preveč in še se pritožujejo, da malo zaslužijo. Čeprav verjamem, da so nekateri pripravljeni delat ob nedeljah, vseeno. In ne mislim naredit neke revolucije, le brezveze se mi zdi tako razvajati kupce, da hodijo vsak dan v trgovino.

Da ne zapretiravam totalno, se vračam k začetnim besedam. Pojma nimam, koliko stane en referendum, dejansko pa vem, kdo ga plačuje. Jaz. In vi. Če ste zaposleni, namreč. V bistvu, zakaj dejati nekomu denar, da dela z njim kar se mu zljubi. Halo, to je naš denar, za katerega nas nihče ne vpraša ali ga damo, pač pa ga kar vzamejo. Meni nič, tebi nič, njim denar. Če sem potem kot davkoplačevalec omogočil državi nakup Falcona, Patrie in še kake take zadeve, ki jo nujno potrebujemo, zakaj me potem ne peljejo enkrat z vsemi temi vozili? In potem politiki, ki so danes, malo pred volitvami čisti copy paste izpred petnajstih let pred volitvami. Vsi obljubljajo, kaj bo ko bodo in če bodo oni na oblasti, kaj se bo spremenilo, kaj bo boljšega za nas, navadne delavce. In mi slovenceljni temu nasedemo. Tako so pocukrani, tako sladki, ko nam to govorijo, vse, le da si pridobijo čimveč simpatizerjev. Nato pa, ko je čas dejanj poslušamo le izgovore, da je nekaj v teku, da to ne more biti iz danes na jutri, dolgotrajni postopki, a oni, vseeno polni ponosa lažejo in lažejo naprej. Pa priznajte, da ste se usrali. Priznajte, da ste nam takrat obljubljali nemogoče. Stvari, za katere že takrat niste vedeli, kako jih boste izpeljali. In vi, dragi štirje bralci, upam da ne boste nasedli lažem in votlim obljubam nikoli več. Zase vem, da ne bom.

Iste pizde so zavarovalnice. Plačuješ kot debil ne vem koliko časa, ko si nekaj zlomiš pa ti pojasnijo, da ne izplačujejo tako, pa da delajo drugače, pa jebite se vsi agenti in vse zavarovalniške družbe skupaj. Ok, avto je treba imet zavarovan, hišo tudi, tisto, kar dajete na mesec za to, da si boste nekoč nekaj zlomili in obogateli pa raje dajajte na stran in boste več imeli. In nikar ne verjemite vsemu, za vas zavarovati obljubljajo vse mogoče, ko pa jih rabite, se izmikajo, ne oglašajo in počnejo vse, da imajo čim manj stika z vami. E ja, lahko je biti peder s tujo ritjo.

Od danes naprej zame ni volitev in ni referenduma. Zame je življenje, poštenost in izvirnost. Česar v naši politiki ni.

Če sem koga s svojim pisanjem užalil, se mu iskreno opravičujem, ampak resnično sem jezen, ko poslušam bedarije. In ja, Iztok Mlakar, kdaj bo nastala tista država, Palma de Koko?

Zopet se lahko dotaknem bolj osebnega druženja s čudaki. In moram se družit, ker sva sodelavca, če ne bi bila, samo hiter tek od take osebe, čimdlje stran. Čimprej.

Torej, v sporu sva že nekaj mesecev, odkar sem ji dal jasno vedeti, katera dela opravljam sam in katera morajo sodelavci. Ni mi težko narediti nekaj namesto drugega, vendar pričakujem nekakšno povračilo. Ni se še zgodilo, da bi kdo naredil nekaj namesto mene. In tako se je začelo. Potrebno je bilo izpisati neke papirje, za katere je veljalo da jih izpiše tisti, ki jih potrebuje. Prišla je ona, kljub svoji mladosti, ukazovalna in nespoštljiva do starejših. To bi lahko ti naredil. Seveda. In še marsikaj drugega, da bi lahko nekateri v službi samo sedeli in konec meseca dobili enako kot jaz. Ko je s tako željo pristopila, sem jo gladko zavrnil, rekoč, kaj bo ona počela. Lenobe na delovnem mestu nikakor ne podpiram, kljub temu, da tudi sam nisem včasih na volji za delo ali imam za seboj prekrokano noč. Ampak nikomur ne težim in nobenega ne žicam, naj nekaj naredi namesto mene.

Tokrat sem se odločil modrovati o takih ljudeh, v tem primeru točno sodelavko. Lenoba vrh lenobe. Nekako ji je vse brezvezno. Živi v bloku, malem stanovanju, 35 kvadratnih metrov. Ob tem lahko sklepamo, da veliko dela nima. Takega majhnega bivališča nimaš niti za čistit. Vsaj ne vsak dan. Sploh če živiš sam. Tako kot ona, saj zanjo so vsi tipi enaki, nihče ni dovolj dober, sploh še ni imela fanta. V resnici je verjetno tako, da vsak normalen moški od nje zbeži. Na vprašanje, ali je lezbijka, odgovarja, da ne, da je normalna. Kot da lezbijke niso. Dejansko pa obrne glavo prej za kakšno luštno punco, kot za res postavnim dedcem, preverjeno. In ob vsem tem je brezveze govoriti o seksu. Čim kdo omeni kakšno bolj nevsakdanjo stvar, ki naj bi se jo počelo v postelji, kar vzroji. Češ, meni ne bo tega nihče delal, pa jaz ne bom tega delala, ma kaj si mona, to ni normalno in podobne.

Naprej. Ker si suhe postave, ti ni treba nekega gibanja, vse kar poješ, gre kar direkt skozi črevo in ven. Vendar zaradi tega ni treba komentirati postave vsakega človeka, ki ima pet kil več kot ti in ga imeti za debeluha. Prav tako ni treba komentirati oblačil vsakega, ki ni oblečen po tvojem okusu. Bog ne daj, da bi imeli vsi tak okus kot ti, pozimi bi se postavljali s kapo s cofki, samo zato ker si jo dobila v Lidlu za evro in pol. In vsi bi nosili lakaste škornje, samo da bi tebi ugajali.

In še naprej. Ker se ne giblješ v naravi, si večinoma doma. Knjige se ti zdijo bedne oziroma ti nobena ni všeč. Prav tako televizija. Filma zate še niso posneli, oddaje tudi ni nobene primerne, pa tudi če loviš 150 programov. Računalnik te ne zabava, internet uporabljaš le za celodnevno visenje na Facebooku. Da si dobra kuharica, se vedno znaš pohvaliti, a žal tudi sodelavke, tiste, ki jih imaš za svoje prijateljice, znajo povedati, da vedno ko jih povabiš k sebi na kosilo, običajno skuhaš pašto, pire krompir ali hrenovke. Komu v tem primeru lažeš, ni znano.

In še najslabša lastnost. Zgražaš se nad vsakim, ki ni Slovenec. Pa naj bo Italijan, Hrvat, Srb ali Čeh. O vsakem imaš kaj za povedati, tudi o Poljakih, ki so tu na dopustu, rečeš da bi se lahko naučili slovensko. Ne bom te niti spraševal, kateri jezik si govorila letos na tvojem skrivnostnem dopustu v Grčiji. Ampak ni mi jasno, kako imaš lahko tako mnenje o narodih bivše juge, hodiš pa na koncerte, kjer so glavni Stavros, Cetinski, Severina in drugi glasbeni biseri Balkana.

Kljub temu, da sva bila nekoč prijatelja, kar si pokvarila čisto sama s svojim odnosom, ti priporočam da si vzameš teden dopusta, se zapreš v temo in temeljito premisliš o svojih dejanjih. Nisem edini. Več nas je, ki smo zaradi tvoje vzvišenosti, tvoje vsemogočnosti v slabih odnosih s tabo. Ampak zavedaj se, da zunanjega življenja nimaš. Če ga bi imela, ne bi še vikendov preživljala s sodelavkami, ampak s prijatelji. In pazi, da ne zgubiš še teh sodelavk, ker potem bomo mi tisti, ki bomo skrbeli za slabe odnose, kot sedaj to počneš ti.

Vem da me ne bereš. Te niti ne prosim, da bi. Ampak se bo mogoče kdo dobil, ki te bi prepoznal v teh besedah in ti bo posredoval link do tega bloga. Ampak se zaradi tvoje učenosti, tvoje magične sposobnosti ocenjevanja, ki jo imaš, verjetno ne boš prepoznala.

Vsekakor, spoštovana (najraje bi napisal ime, a ga ne bom) nikakor nisi ti razlog, da sem slabe volje, kajti jaz imam osem ur delo in niti ne opazim, da si tam. Za razliko od tebe, ki imaš čas vse preveriti okrog sebe in sedeti po tri ure na cigaretu in kavi.

Po nedeljskem sprehodu je bila zvečer odlična izbira en dober film. In čeprav se večkrat zajebem v opisu, ko mi le ta sporoča kako je dober, zanimiv in veličasten ter se na koncu izkaže, da temu ni tako, mi je včeraj prišla pod roke prava stvar. Voda za slone, oziroma v originalu Water for Elephant.

Romantična drama, pod katero se je kot režiser podpisal Francis Lawrence, nas ne pusti nezadovoljene, čeprav je že na začetku znan razplet. V leto 1931 postavljena zgodba, ki jo pripoveduje nekdanji cirkuški veterinar, čigar vlogo je odigral danes 86-letni Hal Holbrook, se dogaja prav v cirkusu.

Mladi študent veterine Jacob je tik pred diplomo ob vse. Starša umreta, zaradi očetovih dolgov pa ostane brez doma. S kovčkom se odpravi na pot in naveličan hoje skoči na vlak. Cirkuški. Tam, ko ga August sprejme za veterinarja in oskrbnika živali, se zaljubi v njegovo ženom katera mu začne vračati ljubezen. Ko mora usmrtiti glavno zvezdo cirkuškega šova, se vez med Jacobom in Marleno le še povečuje. Ampak denarja ni, delavce iz takih in drugačnih razlogov mečejo iz vlaka, obisk pa tudi ni ravno velikanski. August se odloči za nakup slona, ki naj bi postal glavna atrakcija cirkusa Benzini. To pa je le še kapljica do zaljubljenosti Jacoba in Marlene.

Čisto prava romanca, ki z nekaj pretepi in nekaterimi ne ravno očem prijetnim prizorom mučenja živali prekine sladko ljubezensko zgodbo, nad kar prilepi na ekran za dobri dve uri. Ampak ni nikakor stran vržen čas, razen za tiste, ki niso ravno ljubitelji te zvrsti.

Nekateri bodo veseli glavnih igralcev. Robert Pattinson je, vsaj po pričevanju moje boljše polovice, tu vsaj tako dober in sladek, kot v Twilight-u. Ok, za moške je tu Reese Witherspoon, ki je sicer deset let starejša od Roberta, ampak v filmu tako prekleto pašeta skupaj. Vlogo šefa cirkusa je odigral Christoph Waltz, znan po neslavnih barabah in še kakem avstrijskem filmu. To je pa tudi vse. Edino ljubitelji živali se boste vsaj malo zaljubili, oziroma se vam bo zasmilila Rosie. Ja, to je tista slončica, ki je 15 let nazaj zaigrala v filmu Larger Than Life. Njeno pravo ime je Tai. In če vprašate imdb, vam ta lepo odgovori: ”Is an elephant”. Hvala, kajti do sedaj tega nismo opazili.

Mene je film navdušil, pa ne zaradi igralcev, ampak kot zgodba. Idealno za zimske večere, ko pade cukr in hočete videti vsaj malo ljubezni, pa ni važno, ali med ljudmi ali med človekom in živaljo.

Danes se izteka rok za pošiljanje sms kod nagradne igre od Laškega. In pametno so ravnali tisti, ki so to sproti pošiljali. Jaz nisem. Sicer sem si vsake toliko vzel čas in jih par poslal, ampak vseeno so se mi nabrale. Še kakih 70 jih je za poslat. In kakih 100 sem jih že. Potem veste, koliko pijem, čeprav niso vse moje. Marsikatero mi je Petra dala, pa tudi fotr, če je kam zavil na pir, mi jo je prepustil.

In to je tisto, kar mi je dalo danes zagon, da se spravim nekam, v gibanje. Od kar sem pustil kajenje, sem se zredil. Nimaš kaj, tako se zgodi. To so bili lepi časi. Zjutraj ob kavi ni bilo stvari, ki bi bolj prijala kot cigaret. In še vedno trpim zaradi tega, včasih je želja tako velika, da raje niti kave ne pijem, ker ob tem mislim na modrikast dim. Pa v avtu. Aerosmithe na glas, počasna vožnja in cigaret. Njami.

Tako nekako je s pirom. Ne, ni narobe vsak dan enega spit, zvečer, po tuširanju, pred televizijo. Ali v poletnih dneh, sedeti v senci in piti. Problem je, če jih je več. V vsej svojem aktivnem pivskem udejstvovanju sem spoznal, da alkohola ne prenašam ravno najbolje. Po dveh pirih sem že malo utrujen, ampak je velikokrat kak brezvezen razlog, da pijem naprej. Tudi to je eden od dejavnikov, da pivski trebuh narašča, kar je čez zimo povsem sprejemljivo, nikakor pa mi ni to ravno nek fetiš, za ga malo spustit, ko pride pomlad.

In o tem sem se odločil danes. Neka računica je, namreč, odkar ne kadim, mi ostane od devetdeset do sto evrov na mesec. Potem lahko dodam zraven, da grem recimo trikrat na teden na dva pirčka, kar znese dvanajst evrov, v celem mesecu približno petdeset. Tako bi recimo, lahko ta denar vložil kam drugam. En primer, ki me bo definitivno spravil v gibanje, je nakup pohodniških čevljev. Kar bi bilo pametno glede na to, da s Petro kam mahneva, jaz pa v telovadnih. Poleg tega imam prave tekaške copate, katere običajno uporabljam za hojo, se pravi, ne služijo svojemu namenu. Včasih sem jih uporabljal za kolesarstvo. Ja, kolo imam tudi, celo nove gume sem mu privoščil letos, ki pa žal niso užile veliko kilometrov. Večinoma je parkirano v garaži, kar se mora spremenit. Da o stojalu za prah ne govorim, sobno kolo, namreč. Ja no. Danes sicer ne, ampak čez vikend bom vse te naprave usposobil in jih tudi uporabljal. Po vsem tem mi bo pivo še bolj teknilo. Zaradi kilogramov, ki so se nabrali, moram začeti tudi drugače jesti. S tem mislim predvsem na več sadja in zelenjave, obenem mi bo pa hudo, ker pred televizijo zvečer ne bo čipsa, piškotov in ostalih dobrot. Čeprav še sam ne vem, ali sem pripravljen na tako veliko spremembo v mojem življenju. Ampak če sem premagal cigarete, bom zmogel tudi to.

Ne želim se prerano spraviti v grob, niti ne želim cele dneve viseti pred tv, se prekladati po kavču in podobno. Nočem, da mi dohtarji čez nekaj let dobijo nekaj, za kar bo kriva napačna prehrana, neaktivnost in filanje s sladkimi pijačami. Kaj piti? Vodo, nesladkan čaj, kaj še vem. Verjetno kak isostar mi na kolesu ne bo škodil, kot tudi kakšna čokoladica ne. Torej, gremo športat. Seveda bom včasih tudi kaj o tem napisal, da boste obveščeni.

Če zmorem, ne vem. S časom bom ugotovil vse, kako se počutim, če sem kaj shujšal in če določene stvari počnem lažje.

Obenem lahko še omenim, da je na današnji dan leta 1955 umrl James Dean. Le devet let po njegovi smrti pa je privekala na svet Monica Bellucci. Kar lahko počastim z ogledom kakega njenega filma zvečer.

Ne glede na to, na kakšno zvrst glasbe prisegamo, ne glede na to, kakšni smo in ne glede na starost, danes je odšla legenda, katera se je požvižgala na vse skupaj in nategnila meh ter s tem razveselila staro in mlado.

Pa čeprav, kot mulček nisem bil pristaš tako imenovane goveje muske. Še več, vedno mi je šlo na živce, ko so me petletnega dobesedno zvlekli na kako veselico in sem moral stat ob plesišču ter držat mami torbico. In vedno mi je bilo nedeljsko kosilo bolj v breme kot v užitek, ker se je takrat vrtela takšna zvrst. Ne, zahvaljujoč svoji sestri sem že kot prvošolček poznal rock, metal in punk. In nekako sam pri sebi razmišljal, kako se nekatere zvrsti med seboj ne marajo.

Danes spoštujem vsakega glasbenika, ne glede na to, ali mi je njegova glasba všeč ali ne. Verjamem, da je to trdo delo, težko prigaran kruh. In tudi na veselico, kjer igra narodnozabavna glasba mi ni težko iti. Nasprotno, prav uživam. In razumem ljudi, ki to glasbo poslušajo.

Enako je, ali grem na rock koncert ali na ska. In povsem enako je, če grem na harmonike. Lojze Slak, ti si tisti, ki je združeval ljudi. Ti si nas s svojimi melodijami osrečeval, razveseljeval in nas popeljal v drugačni svet. Žal si nas danes zapustil, a ostala nam je tvoja glasba. Za vedno.

Meni najljubša.