Ker jih malo pri nas komentira in razlaga besedila slovenskih popevk in ker so nekatera res nerazumna in mi to rabimo, bom začel.

Kot prvega sem vzel Dareta Kauriča, ki je pred kratkim začel še s solo kariero in mu ne gre slabo. Komadi so taki, da nam pričarajo poletje tudi v najhujši zimi. In kaj nam v zadnjem komadu sploh sporoča ta legenda glasbene scene? Modrujmo.

Preverjene prijeme kavalirja stare šole
ponujam ti na dlani odkimavaš mi “domani”

Nedvomno. Ljubimec starejšega letnika osvaja mlado deklino, ta pa ga vztrajno zavrača s tistim standardnim ”jutri”, ki je le oznaka za ”mogoče nekoč”, v resnici pa pomeni ”nikoli”.
vabim te na vožnjo z gondolo po kanalu
pa sramežljiva puščaš poljube na ogledalu

In da deklina ga vztrajno zavrača, obenem pa rajca in pušča ljubezniva sporočilca.

Romanca v Benetkah v visokih petkah
naj se ne konča tra la la la

In ker mora še nekaj biti pred refrenom, naj bo rima z ženskim vokalom, ki je posrečena. Pa tudi če je uporabljen bedni tralalala, vseeno izpade hudičevo dobro.

Poglej te zvezde nad nama luno
sijala bo še ko naju več ne bo

Tako je. Ljubezen je večna kot opevana luna, poletne romance pa imajo običajno kratek rok trajanja in pustijo za seboj dve ali več strtih src.
poglej te zvezde in toplo morje
nekje v daljavi muči se tenor

Vse to, kar spada k poletni romanci. Zvezde, morje in od nekje glas napol propadajočega pevca italijanskih kancon. Običajno na terasi hotela, kjer Nemci pijejo radensko.
poglej te zvezde nad nama luno
naj bom tvoj partigiano di amor

Translater sicer prevede to kot zagovornik ljubezni, ampak pustimo domišljiji prosto pot in si to skovanko razlagajmo vsak po svoje.

Lebdela je nad morjem kot prividi v pripeki
prekrasna mia cara blestela v obleki

Ja. Ljubezen, romantika in žgoče sonce povzročajo drugačno mišljenje, drugačne poglede in metuljčki v trebuhu resnično povzročajo lebdenje. Pa naj se sliši še tako oguljeno, ampak je res.
na trgu sva hranila golobe te ljubezni
račun za cappuccino takoj je naju streznil….

Metuljčki postanejo golobi, kapučin je pa vedno drag. Sploh v Benetkah, ne glede na stanje, letni čas in aromo. Pozdravljeni v resničnost.

…in ljubil nežno te bom vse do jutra
obljubljam vse le ostani tu…

In ko je moški tako zelo zaljubljen, obljubi vse mogoče. Čeprav to, kar je v besedilu, je izvedljivo. Na kratki rok, saj nežno ljubljenje ne more trajati vsako noč, včasih se pač moraš enostavno naspat.

….eeeh, mia bella donna
tu sei il mio grande amore
ti amo bambina
ti voglio bene
come gli spaghetti al dente
come la pizza quattro stagioni
tu sei la mia vita
eccola…..

Ohh. Imeti nekoga rad tako kot špagete in kot pico ”štirje letni časi”, je tako lepo, tako kulinarično. Pa naj še kdo reče, da ljubezen ne gre skozi želodec. Prvi dokaz sta kuhar in kuharica na pop tv, takoj za njim pa je ta. Kje hrana konča, je tu nepomembno.

In tako je Kauriču ponovno uspelo narediti hit. Ni prvi in ni zadnji, je pa trenutno eden tistih, ki gre zlahka v uho, se ga takoj privadiš, požvižgavaš in zlahka ne pozabiš. Bravo. In še veliko takih si želimo.

Me pa zanima, če bo radio ena, ki je en mesec kot novost vrtel viktorje in njihovo ”dan brez tebe”, tudi ta komad tako redno sukal. Bojim se, da ne.

Majhna gorska vasica, nekje blizu tisočih metrov nadmorske višine. Taka, kjer se vsi med seboj poznajo, kjer še pred nekaj leti niso poznali televizije in radia. In točno taka, kot jih vidimo v starih slovenskih filmih, še tistih, črnobelih. Kjer kmetje od teme do teme garajo na njivah in v gozdovih.

Tam je bila navada, da so ob jesenskih večerih obsedeli v prostoru, ki niti ni bil gostilna. Le nek prostor, namenjen druženju, klepetu in igranju kart. Zabijanju prostega časa. In nemalokrat so se ga tam tudi pošteno zapili, tako hudo, da so nekateri bili pripravljeni staviti glavo, da je njihova krava boljša od katerekoli druge krave v vasi. Tako so se obračale zanimive stave, ki so bile večinoma male, a za tiste čase pomembne. Za pet kil jabolk, za kubik drv ali za vrečo koruzne moke.

Nekega večera je v ta prostor vstopil priseljenec. Po umrli teti je podedoval malo hiško s senikom. Sam je bil z mesta in mu garanje ni ravno dišalo, tudi bil je premožnejši in je staro domačijo uporabljal bolj za vikend. Točno v tem trenutku je že rahlo opiti kmet pripovedoval zgodbo o konju, ki se je smejal. Seveda mu nihče ni verjel. Nasmihali so se in trdili, češ, to je nemogoče. Konji se ne smejijo.
Priseljenec je nekaj časa poslušal, nato pa vstal in dejal: ”jaz znam pripraviti konja do smeha”. Vsi okrog njega so obmolknili in se začudili. Kdo hudiča si pa ti, da si tako pameten, da znaš pripraviti konja, da se smeje, jim ni šlo v račun. Povedal je, da je podedoval hišo in da je iz mesta. In da zna spraviti konja v smeh. Nihče mu ni veroval.

Takrat je vstal že močno opiti možakar, se na hitro streznil in z globokim glasom zagrmel: ”vse moje krave in vse moje ovce ti dam, če narediš, da se bo moj konj smejal”. ”Zmenjeno”, je dejal meščan. ”Jutri se oglasim pri vas”.

Naslednjega dne je meščan prišel pred hišo možakarja. Ta se je malo obotavljal, nato pa mu razložil, da je bil opit in da ni mislil resno. Da so ovce in krave vse kar ima in da mu jih ni pripravljen dati. ”Ampak vseeno vam bom konja spravil v smeh”, mu je zatrdil meščan. Napotil se je v hlev, izbral najlepšega konja, ga pobožal po grivi in mu čisto tiho nekaj zašepetal v uho. Ko je prišel iz hleva, je bilo slišati močan, konjski smeh. Nič ni dejal, le pomahal je kmetu v slovo, sedel v avto in odšel.

Teden je minil, konj pa se je še vedno smejal. Vsi sosedje so hodili in gledali in se čudili, saj nikoli še niso videli smejočega konja. Postal je prava vaška atrakcija. Še iz mesta so hodili, saj se je tudi tam razvedelo. Le gospodarju ni bilo preveč všeč. Že res, da so nekateri bili pripravljeni tudi plačati, da so videli konja, ampak smejal se je non stop. Brez predaha, noč in dan.

Dolgo je opazoval, kdo prihaja v vas. Upal je, da pride gospod, ki je spravil konja v smeh, da mu bi pomagal. Več noči ni spal, saj se je konj režal na ves glas. Tako je nekega dne prišel gospod iz mesta, kmet ga je hitro ustavil: ”prosim, pomagajte. Ne vem kaj ste storili, konj se smeje in smeje. Prosim, naredite karkoli, da neha”. Meščan se je le namuznil, stopil v hlev, se v njemu zadržal dve minuti, konj je utihnil in stvar je bila zaključena. Hvaležni kmet je gledal za meščana, kot da bi bil napol bog. Ni in ni se uspel potolažiti, hotel je nagraditi gospoda. Ponudil mu je zopet vse ovce in vse krave, čeprav so bile zanj glavni vir preživetja, vse, ker mu je utihnil konja. ”Nič ne rabim. Imeli boste dobro zgodbo za zimske večere”, je dejal meščan.

Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, je kmet spet pritekel k njemu. ”Prosim vas, samo še to mi povejte, kako ste naredili, da se je konj smejal?”. Meščan mu ni hotel povedati, ampak si je premislil, češ, naj vam bo. Ste dobri ljudje, cele dneve garate, zato vam povem. ”Stopil sem do njega in mu dejal, da imam večjega tiča kot on”, je priznal že v avtu sedeči gospod iz mesta. Kmet mu ni ravno verjel, ampak dobro, bo pač dobra zgodba. ”In kako ste utišali ta smeh?”, je bil radoveden kmet. Meščan je že zaprl vrata, spustil šipo in mu dejal: ”enostavno. Pokazal sem mu ga.”

Takrat je speljal in v vasi ga niso videli nikoli več. Ostala je le dobra zgodba za zimske večere.

Večkrat se sam sebi zdim neodločen. Tako še sedaj ne vem, ali je boljše Laško ali Union, nobenega se ne branim, namreč. Ampak vedno naročim Laško. Iz navade. Poln ponosa.

Seveda ne mislim zdaj začeti neke vojne in modrovati o tem, zakaj je eno pivo boljše in drugo slabše, ne nujno v zgoraj zapisanem vrstnem redu. Enostavno se ponavadi ne morem odločiti, ali bi mi bolj ustrezalo biti to kar sem ali se potruditi in biti nekaj drugega, boljšega. Ali pa zanemariti vse skupaj in si pustiti brado, dolge lase in se pridružiti umetnikom na ulici in kazati svoje sposobnosti naključnim mimoidočim, s klobukom pred seboj. V katerega bi vsake toliko zacingljal kak evro. Ne vem, enostavno ne vem, kaj bi bilo boljše zame.

Po eni strani, takoj. Jebeš službo, jebeš tiste fičnike, ki jih dobiš vsakega petnajstega v mesecu, da imam za bencin, hrano in ostale stvari. Vzamem kitaro in grem brenkat na prešerca. Ali pa vztrajam v službi in si privoščim zunanje razkošje. Dober avto in hrana iz Lidla, lepa fasada na bajti, lepe obleke, pa četudi je moja notranjost gnila in doma sam nase besnim, češ, kaj mi je tega treba.

In se najde nekdo v čisto normalnem, sproščenem pogovoru, nekdo, ki ga komaj spoznaš. In ker se pogosto zgodi, da se z neznancem nimaš kaj pogovarjati, debata vse prevečkrat pokaže na vreme. Tako bedno se mi zdi, ko me povprašajo, kateri letni čas je zame najlepši. O tem lahko govorim eno uro, brez prestanka.

Poletje. Ker ni treba biti zavit v cunje do vrha. Lahko potegnem nase kratke hlače, majico, nataknem japonke in sem uštiman. Ker me greje in občasno pregreje sonce, ker se mi cedi znoj po čelu in ker lahko mirno ležim na plaži, kot večina prebivalcev tega planeta. Dolgi dnevi, ko lahko dvanajst ur preživiš zunaj in delaš kako fizično delo. In tudi če se nekam odpravim s kolesom, mi ni treba skrbeti, ali bom doma ob sedmih ali ob osmih zvečer, itak je takrat še dan.

Zima. Ker obožujem sneg in aktivnosti na njemu, čeprav ne smučam. Se pa sankam. In občasno dam otroka iz sebe in naredim snežaka. Ali pa grem enostavno hodit, gazit po snegu. Zame ni lepšega od lepe, mirne zasnežene pokrajine. Takrat je vse tako tiho, mirno. Kljub ljudem in življenju okrog sebe, si lahko sam s sabo. In dnevi so kratki. Lahko se igram medveda in grem spat ob šestih popoldne, pa mi nihče ne bo nič rekel. In všeč mi je veter, ko vem da sem na varnem in toplem ter ga lahko gledam skozi okno, kako maje drevesa.

Pomlad. Ker se začnem prebujati, kot rastlinje. Ko vse žvrgoli okoli hiše, drevesa se začnejo barvati v žive zelene barve, diši po cvetnem prahu in sonce sije z drugačnim tonom rumene, kot v drugih letnih časih. Izkoristiš prve sončne žarke in se jim nastaviš. Narava je kot prerojena, ko je odvrgla težki sneg. Trava, male rožice in zimomrzne živalice se začnejo postavljati na svoje noge. Dnevi se začnejo daljšati in postajajo toplejši. Jeah.

Jesen. Ker vse tako lepo šelesti, ko odpadajo rumenordečkasti listi. Ker odpadlo listje tako lepo šumi pod nogami. Ker daje vsa ta rjava barva občutek pripravljanja na spanje. In dnevi postanejo hladnejši, počasi že vlečemo volnene puloverje in razne windstoperje iz omar. V peči se prvič zakuri in preverja delovanje radiatorjev. Ker zadiši kostanj in mlado vino. Ker se začnejo terase barov počasi prazniti in kadilci bentijo ker morajo zunaj kaditi.

Potem pa bodi pameten in podaj odgovor na tako vprašanje. Kateri letni čas ti je najbolj všeč? Ali pa vprašanja o stvareh, ki se me ne tičejo. Kaj si mislim o sosedovem novem avtomobilu, barvi las gospe iz prvega štuka in če se mi zdi smiselno postaviti prehod za pešce na tisti del ceste, ki ga dnevno prevozi manj kot sto vozil. O tem bi lahko razpredal, ampak verjemite, da bi se me kmalu naveličali brati. Kot se je večina naveličala brati in poslušati pravljice iz ust naših politikov. Naša vlada je kot knjiga z znanstveno fantastiko, kriminalko in komedijo. Vsaka pizdarija ima svoje poglavje in pogostokrat ne vemo, kak namen ima napisano. Kot v mojih blogih. Le da za razliko od knjige, se pravljice naših politikov ne končajo.

Dolgo obljubljena zadeva in tudi zame dolgo pričakovana. No, niti ne. Če sem v ponedeljek začel komaj delati na tem, s pomočjo B in še nekaj težav je bilo vmes. Ampak danes, danes je vse tako, kot mora biti, tako kot sem si želel.

Rastlo je kar nekaj časa. Želja po čisto svoji strani je bila vedno, le ideje ni bilo. Kot je večkrat ni. Vseeno se bom za vas, dragi redni in občasni bralci, potrudil. Vesel bom vsakega vašega obiska in komentarja. Ne obljubljam vam nemogočega, verjetno vas bom pa kdaj v svojih modrovanjih pripravil do razmišljanja, prepričal v drugačen način življenja ali le spravil v dobro voljo.

Itak, da boste obveščeni, kdaj sem kaj objavil, bom naredil še malo reklame na prejšnjem blogu, preko Facebooka in še kje. In ob strani bojo reklame, kot so bile do sedaj, le da so drugi služili z mojimi blogi.

To je to, kar sem imel za napisat za pozdrav, ostalo boste izvedeli v naslednjih blogih, ki bodo razvrščeni v malo drugačne kategorije, malo daljši in še bolj bednejši, kot so bili tisti na siolu. Jebat ga, treba je imeti smisel za humor in samega sebe ne poveličevati previsoko, kot to žal v naši ljubi deželici premnogi počnejo.

Bednih 215 besed, moram se poboljšat. Rad vas imam. Hvala vam za vse.