Po nedeljskem sprehodu in dobri večerji, je bil počitek na kavču pod odejo in z dobrim filmom najboljša alternativa. Ker meni potegnejo bolj komedije, Petri pa so pri srcu akcije in trilerji, običajno zbereva neko mešanico vsega, tokrat pa je bilo po njenem in meni je ustrezalo.

All good things je skrivnostni triler, pri katerem imaš kaj delat. Ljubezenska zgodba in umor temeljita na enem najbolj razvpitem primeru nerešenih umorov v zgodovini New Yorka. David Marks je en čuden tič, za katerega ne vemo, ali naj bi nam bil pri srcu ali ne. Definitivno pa nam, vsaj moškim, priraste k srcu njegova žena Katie. In za vrh vsega, je tu še Davidov oče, ki vztraja pri tem, da bi se David zaposlil v družinskem podjetju. Valda David podleže pritiskom in tu se film šele začne. Od tu naprej gre le še navzdol, David začne kazati svoj pravi obraz, začne se nasilje in čudaški izpadi.

Katie izgine. David je vsem na očeh, obtožen nečesa, kar ni storil. Vsaj izgovarja se tako. Nenehno nam daje vtis, da je prav on kriv za smrt žene, prijateljice in še prijatelja. Že sam videz, da je on tista pizda, ki to počne, nas na koncu filma preseneti. Med tem ko se skriva, se preoblači tudi v žensko.

Zame je to eden tistih filmov, ki ga je vredno imeti na dvdju shranjenega za zimske večere. Igralska zasedba ni kdo ve kaj. V vlogi Davida je Ryan Gosling, dokaj neznani Kanadčan, zato je pa bolj znana njegova filmska žena Kirsten Dunst. Itak jo poznamo iz vseh Spidermanov in še od kje. Luštno bitjece. Ostale vloge so odigrali bolj taki igralci, za katere vemo, da smo jih že nekje videli, ne vemo pa njihovih imen, ampak so vseeno dobri.

To je to, film vam priporočam, odločitev je pa vaša. Lahko pa v komentar napišete, kako se vam je zdel.

Še trailer:

In nas je v petek, kar tako, brez kakega opozorila, presenetilo vreme. Še jutro je bilo toplo, malo pod dvajset stopinj, ob dvanajstih pa je že bilo treba nekaj ogrnit čez rame. Sicer so napovedovali, ampak kdo jih je jemal resno. Dejansko nihče ni pričakoval takega preobrata.

Ravno tisti dan sem bil veliko na cesti. Tako sem dal skozi vse, od kratkih rokavov do bunde, saj sem občutil zdaj ne vem točno koliko stopinj, recimo da je bilo zjutraj devetnajst, nekje proti popoldnevu pa mi je termometer v avtomobilu kazal tudi le eno stopinjo. In ja, peljal sem se čez sneg. Brez prave opreme, saj me je tako rekoč presenetil. Ampak sem preživel in tako proti večeru prispel do Petre.

Sem pa premišljeval o tem, če bi verjel vremenarjem in vedel, da se bo v petek poletje dejansko poslovilo, bi izkoristil četrtek in se šel kopat. Tako bi bil eden tistih, ki se hvalijo, da so se v četrtek kopali in v petek že kepali. Vseeno, bom pa drugo leto izkoristil in to naredil. Nam je pa letos kar zakuhalo. Poletje, ki ga nekateri imenujejo indijansko, kar naj bi pomenilo, da je še tu, čeprav bi moralo že oditi. Lahko bi se imenovalo tudi kako drugače. Pahorjevo, recimo. Ali pač po kateri drugi osebi, ki nima ravno občutka za čas. No, to poletje se je tako podaljšalo, da nam je vzelo jesen. Sicer je tu, listje odpada, narava spreminja barvo, ampak temperature so kar zimske. S tem, da se konec meseca še premakne uro, pa bo to vse, kar je bilo jesenskega.

Bomo pa tudi zimo preživeli. To je čas, ko imam tudi jaz zimsko spanje. Sicer grem normalno v službo, normalno grem tudi ven na sprehod, ampak to je čas, ko se lahko že ob šestih zvečer zabubim na kavču in gledam tv. In veseli december, ki se začne že takoj po prvem novembru in traja do svečnice. Ne da se ful neki predoziram z alkoholom, samo je že skoraj samoumevno da se gre zvečer ven, spije kuhano vino ali pa magari sok in se gre nazaj domov, v varen objem topline. In da ni lepšega, kot iti na sprehod po snegu, da se lahko kepaš, pa še vse je tako mirno, čeprav belina kar tolče v oči.

Seveda je vmes še veliko praznikov. Enostavno se lahko začne z nočjo čarovnic, čeprav se ga tako zelo ne praznuje. Je pa razlog več za se nekje na toplem dobit, piti kuhančka in jesti kostanj. Sledi prvi november, najbolj žalostni dan v letu. In ker se gre obiskat pokojne sorodnike, se nekako spodobi, da se potem še žive. In spet je kostanj in mošt teče v grlo kot da ga ima zmanjkat. Sledi martinovo. In niti ne bom več nadaljeval naprej, saj vsi dobro vemo, da se potem začnejo osmice, pa še kak rojstni dan pade vmes, pa božič, pa silvestrovanje, januarja pa rehabilitacija pljuč, žolča, ledvic in vseh organov, ki so bili v decembru in prej obremenjeni. Sam najraje kako stvar, ki nakazuje na obilico hrane in pijače, raje izpustim. Bi bilo pa zanimivo vedeti, kako bi se vsi ti prazniki obnesli poleti, v največji vročini. Kulinarične praznike imamo namreč raje pozimi.

Opozorim pa lahko na še eno stvar. Ne glede na vse, sneg, dež, veter, nizke temperature in še kak izgovor se lahko najde, ne sedajte za volan v opitem stanju. Pozimi se poveča število prometnih nesreč in nikakor ne trdim, da je vinjen voznik manj previden kot nek devetnajstletnik, ki mu je fotr posodil ne vem koliko močen avto. Poleg tega najstniki mislijo, da obvladajo vse in se velikokrat konča malenkost slabše, kot si je predstavljal. Tudi zaradi takih moramo biti previdni, saj lahko s previdnostjo, treznostjo in pravim ravnanjem marsikaj preprečimo. Volan in alkohol ne gre skupaj. Če že kaj spijete, pokličite raje taksi in se drug dan odpravite po svoje vozilo. Cena taksija je nič nasproti odvzetemu vozniškemu dovoljenju in razbitemu avtomobilu. Pa čeprav se zdi to le polnjenje glave in kot običajno pri takih zadevah, tudi tule moje besede ne bodo padle na plodna tla. Ampak vsaj razmislite o tem.

Berem na neki levi internetni strani, kako povečati obisk na svojem blogu, v svojih člankih, skratka ni važno čemu, recimo temu kar stran. Ena izmed predlogov je, da avtor priporoča pisanje v knjižnem jeziku brez kletvic. Napaka, kletvice spadajo v knjižni jezik. Ljudje radi berejo o nekom, s katerim se radi poistovetijo in ni pravljično bitje. Za razliko od leposlovja, kjer kletvice niso zaželjene.

Drugi predlog se je glasil, da je treba pisati o tistem, kar ljudje radi berejo. Slovenceljni radi beremo skoraj vse. Od poezije, kriminalk, sploh če je zanimiva zgodba, pa do telefonskih imenikov. Ampak kaj v blogu pisati? Tu ti pa ne ostane drugega, kot pisati osebne zgodbe, misli in razmišljanja. Edino tako te bojo ljudje brali, vsaj po mojem mišljenju. Čeprav sam to počnem in nimam bralcev, vsaj zdi se mi.

Tretji predlog pa je svetoval o uporabi imen, ki jih ljudje največkrat vpišemo v brskalnik. To so največkrat imena estradnikov, običajno slovenskih kao zvezdnikov. Jan Plestenjak, Nina Osenar in ostali v medijih kazajoči osebki. Kralji rumenega tiska, kot familija Zeneli, pa Samanta Škrjanec, Murko in še koga bi lahko naštel, ampak nočem biti žaljiv. To ljudi zanima in to ljudje iščejo, na spletu je namreč zastonj in ni treba v trafiko po Novo, Jano, Lady, Story in Obraze.

Zadnji nasvet je predlagal uporabo spolnih in drugih organov, ki naj bi bili iskani predvsem s strani moških. Roka, noga in hrbet, če ste začetnik v alternativnem zdravljenju, vnetje mišice, če ste se prvič peljali s kolesom in rit, joške in pička, če ste potrebnež in vas zanimajo take slike. In verjetno je to vse res, večina so potrebneži moški in ne ženske. Ženske tudi verjetno ne iščejo slik črncev s kurci do kolen, tipov, ki bi razkazovali anus in obritih jajc. Moški pa iščejo, čeprav ne priznajo. Azijke, lezbijke, najstnice, ampak do vseh takih strani jih vrže, če v brskalnik napišejo besedico joški in besedico rit. Seveda niso vsi moški enaki, nekateri ne uporabljajo interneta za to sploh. Sam poznam bedaka, ki je nekoč izjavil, da se prej obrne za dobrim avtom, kot za dobro žensko. Ok, tvoj problem.

No, in ker so bili nasveti zelo pametni, ker je nekdo prepričan, da je izumil toplo vodo, v resnici je pa je prepisal od drugih in si tako le povečal obisk na svoji strani, sem se odločil, da to metodo preverim, če bo res zaradi tega ful obiska. In tako poimenoval ta blog enostavno, joški in rit.

Danes sem sprejel sklep, da nikoli več ne grem na volitve. In tudi vsak referendum bojkotiram. Zaradi takih, ki ne glede na rezultat naredijo po svoje, spremeni se ne nič in za referendum porabljen denar je stran vržen.

Lahko bi modroval strani in strani o tem, ampak vas ne bom moril. Konec koncev je moj namen, da me berete, sledite mojim besedam in mislim, kar bi se z dolžino verjetno vse to sfižilo. Eden od primerov je za nedeljsko delo trgovin. Hvala bogu imam službo, v kateri mi ni treba, nikakor pa ne bi bil rad kak natakar, ki bi enostavno moral. No, predstavljajmo si, Mercator zaprt na dan nedelje. Zakaj pa ne? Vseeno mi je, če je blagajničarka dan v tednu prosta zaradi tega, ker dela nedeljo, ampak, kaj ti pomaga jesti juho in krompir na dan torka, sam? Mož je v službi, otroci v šoli. In na nedeljo, mož skuha kosilo, otroci pa pri mizi sprašujejo, kje je mama. Ob treh in pol pride, ker do treh dela v Mercatorju. Na gospodov dan dela do treh v jebenem Mercatorju, zaradi razvajenih bebcev, ki se namesto na sprehod v naravo podajo v trgovino, kupit kruh, ker dan starega se ne da jesti. Pa pizda materna no. Vse, čisto vse, ki pridejo na nedeljo v trgovino, pa ne kupit nekaj kar nujno rabijo, ampak tiste, ki pridejo kupovat za cel teden, prav tiste bi za eno nedeljo posadil na pofukan rdeč stol in jim dal kaso v roke. Prekleti debili. Torej vemo, zakaj so trgovine odprte. Zaradi ljudi. Ne za ljudi, temveč zaradi njih. Pamet v roke, ne zahajajte v trgovine ob nedeljah. Bodo že člani uprave in razni direktorji opazili, da se ne izplača in zaprli. Priznam, da grem sam včasih kupit kako meso za na žar, ne pa da bi šel naredit celo špecerijo. Pa ni šans. Nikakor pa ne se izgovarjat, da ni časa. Trgovine so odprte po dvanajst ur, pa ne mi rečt, da ni časa med tednom, tudi če ob osmih zvečer greš v trgovino.

Imam pošten predlog. Trgovine naj bojo odprte ob sobotah do dvanajstih, ob nedeljah zaprte. Odprti naj bojo bencinski servisi, picerije in restavracije, ostalo zaprto. No, kinodvorane in bari. Če bo kdo hotel kao svež kruh, naj ga gre kupit na Petrol in plača tri evre za štruco. V obratnem primeru, da morajo biti trgovine ob nedeljah odprte, pa ne samo Mercator, ampak tudi druge (Špar, Obi, po novem tudi Merkur in Hofer menda), naj bojo delavci, ki delajo na nedeljo, dva dni v tednu prosti, za nedeljsko delo pa plačani trikratno. Da se jim bo vsaj izplačalo. In to ne le prodajalci, tudi natakarji, delavci na črpalkah, kuharji in gasilci. Dežurnih zdravnikov ni treba nagrajevati, oni imajo itak preveč in še se pritožujejo, da malo zaslužijo. Čeprav verjamem, da so nekateri pripravljeni delat ob nedeljah, vseeno. In ne mislim naredit neke revolucije, le brezveze se mi zdi tako razvajati kupce, da hodijo vsak dan v trgovino.

Da ne zapretiravam totalno, se vračam k začetnim besedam. Pojma nimam, koliko stane en referendum, dejansko pa vem, kdo ga plačuje. Jaz. In vi. Če ste zaposleni, namreč. V bistvu, zakaj dejati nekomu denar, da dela z njim kar se mu zljubi. Halo, to je naš denar, za katerega nas nihče ne vpraša ali ga damo, pač pa ga kar vzamejo. Meni nič, tebi nič, njim denar. Če sem potem kot davkoplačevalec omogočil državi nakup Falcona, Patrie in še kake take zadeve, ki jo nujno potrebujemo, zakaj me potem ne peljejo enkrat z vsemi temi vozili? In potem politiki, ki so danes, malo pred volitvami čisti copy paste izpred petnajstih let pred volitvami. Vsi obljubljajo, kaj bo ko bodo in če bodo oni na oblasti, kaj se bo spremenilo, kaj bo boljšega za nas, navadne delavce. In mi slovenceljni temu nasedemo. Tako so pocukrani, tako sladki, ko nam to govorijo, vse, le da si pridobijo čimveč simpatizerjev. Nato pa, ko je čas dejanj poslušamo le izgovore, da je nekaj v teku, da to ne more biti iz danes na jutri, dolgotrajni postopki, a oni, vseeno polni ponosa lažejo in lažejo naprej. Pa priznajte, da ste se usrali. Priznajte, da ste nam takrat obljubljali nemogoče. Stvari, za katere že takrat niste vedeli, kako jih boste izpeljali. In vi, dragi štirje bralci, upam da ne boste nasedli lažem in votlim obljubam nikoli več. Zase vem, da ne bom.

Iste pizde so zavarovalnice. Plačuješ kot debil ne vem koliko časa, ko si nekaj zlomiš pa ti pojasnijo, da ne izplačujejo tako, pa da delajo drugače, pa jebite se vsi agenti in vse zavarovalniške družbe skupaj. Ok, avto je treba imet zavarovan, hišo tudi, tisto, kar dajete na mesec za to, da si boste nekoč nekaj zlomili in obogateli pa raje dajajte na stran in boste več imeli. In nikar ne verjemite vsemu, za vas zavarovati obljubljajo vse mogoče, ko pa jih rabite, se izmikajo, ne oglašajo in počnejo vse, da imajo čim manj stika z vami. E ja, lahko je biti peder s tujo ritjo.

Od danes naprej zame ni volitev in ni referenduma. Zame je življenje, poštenost in izvirnost. Česar v naši politiki ni.

Če sem koga s svojim pisanjem užalil, se mu iskreno opravičujem, ampak resnično sem jezen, ko poslušam bedarije. In ja, Iztok Mlakar, kdaj bo nastala tista država, Palma de Koko?

Zopet se lahko dotaknem bolj osebnega druženja s čudaki. In moram se družit, ker sva sodelavca, če ne bi bila, samo hiter tek od take osebe, čimdlje stran. Čimprej.

Torej, v sporu sva že nekaj mesecev, odkar sem ji dal jasno vedeti, katera dela opravljam sam in katera morajo sodelavci. Ni mi težko narediti nekaj namesto drugega, vendar pričakujem nekakšno povračilo. Ni se še zgodilo, da bi kdo naredil nekaj namesto mene. In tako se je začelo. Potrebno je bilo izpisati neke papirje, za katere je veljalo da jih izpiše tisti, ki jih potrebuje. Prišla je ona, kljub svoji mladosti, ukazovalna in nespoštljiva do starejših. To bi lahko ti naredil. Seveda. In še marsikaj drugega, da bi lahko nekateri v službi samo sedeli in konec meseca dobili enako kot jaz. Ko je s tako željo pristopila, sem jo gladko zavrnil, rekoč, kaj bo ona počela. Lenobe na delovnem mestu nikakor ne podpiram, kljub temu, da tudi sam nisem včasih na volji za delo ali imam za seboj prekrokano noč. Ampak nikomur ne težim in nobenega ne žicam, naj nekaj naredi namesto mene.

Tokrat sem se odločil modrovati o takih ljudeh, v tem primeru točno sodelavko. Lenoba vrh lenobe. Nekako ji je vse brezvezno. Živi v bloku, malem stanovanju, 35 kvadratnih metrov. Ob tem lahko sklepamo, da veliko dela nima. Takega majhnega bivališča nimaš niti za čistit. Vsaj ne vsak dan. Sploh če živiš sam. Tako kot ona, saj zanjo so vsi tipi enaki, nihče ni dovolj dober, sploh še ni imela fanta. V resnici je verjetno tako, da vsak normalen moški od nje zbeži. Na vprašanje, ali je lezbijka, odgovarja, da ne, da je normalna. Kot da lezbijke niso. Dejansko pa obrne glavo prej za kakšno luštno punco, kot za res postavnim dedcem, preverjeno. In ob vsem tem je brezveze govoriti o seksu. Čim kdo omeni kakšno bolj nevsakdanjo stvar, ki naj bi se jo počelo v postelji, kar vzroji. Češ, meni ne bo tega nihče delal, pa jaz ne bom tega delala, ma kaj si mona, to ni normalno in podobne.

Naprej. Ker si suhe postave, ti ni treba nekega gibanja, vse kar poješ, gre kar direkt skozi črevo in ven. Vendar zaradi tega ni treba komentirati postave vsakega človeka, ki ima pet kil več kot ti in ga imeti za debeluha. Prav tako ni treba komentirati oblačil vsakega, ki ni oblečen po tvojem okusu. Bog ne daj, da bi imeli vsi tak okus kot ti, pozimi bi se postavljali s kapo s cofki, samo zato ker si jo dobila v Lidlu za evro in pol. In vsi bi nosili lakaste škornje, samo da bi tebi ugajali.

In še naprej. Ker se ne giblješ v naravi, si večinoma doma. Knjige se ti zdijo bedne oziroma ti nobena ni všeč. Prav tako televizija. Filma zate še niso posneli, oddaje tudi ni nobene primerne, pa tudi če loviš 150 programov. Računalnik te ne zabava, internet uporabljaš le za celodnevno visenje na Facebooku. Da si dobra kuharica, se vedno znaš pohvaliti, a žal tudi sodelavke, tiste, ki jih imaš za svoje prijateljice, znajo povedati, da vedno ko jih povabiš k sebi na kosilo, običajno skuhaš pašto, pire krompir ali hrenovke. Komu v tem primeru lažeš, ni znano.

In še najslabša lastnost. Zgražaš se nad vsakim, ki ni Slovenec. Pa naj bo Italijan, Hrvat, Srb ali Čeh. O vsakem imaš kaj za povedati, tudi o Poljakih, ki so tu na dopustu, rečeš da bi se lahko naučili slovensko. Ne bom te niti spraševal, kateri jezik si govorila letos na tvojem skrivnostnem dopustu v Grčiji. Ampak ni mi jasno, kako imaš lahko tako mnenje o narodih bivše juge, hodiš pa na koncerte, kjer so glavni Stavros, Cetinski, Severina in drugi glasbeni biseri Balkana.

Kljub temu, da sva bila nekoč prijatelja, kar si pokvarila čisto sama s svojim odnosom, ti priporočam da si vzameš teden dopusta, se zapreš v temo in temeljito premisliš o svojih dejanjih. Nisem edini. Več nas je, ki smo zaradi tvoje vzvišenosti, tvoje vsemogočnosti v slabih odnosih s tabo. Ampak zavedaj se, da zunanjega življenja nimaš. Če ga bi imela, ne bi še vikendov preživljala s sodelavkami, ampak s prijatelji. In pazi, da ne zgubiš še teh sodelavk, ker potem bomo mi tisti, ki bomo skrbeli za slabe odnose, kot sedaj to počneš ti.

Vem da me ne bereš. Te niti ne prosim, da bi. Ampak se bo mogoče kdo dobil, ki te bi prepoznal v teh besedah in ti bo posredoval link do tega bloga. Ampak se zaradi tvoje učenosti, tvoje magične sposobnosti ocenjevanja, ki jo imaš, verjetno ne boš prepoznala.

Vsekakor, spoštovana (najraje bi napisal ime, a ga ne bom) nikakor nisi ti razlog, da sem slabe volje, kajti jaz imam osem ur delo in niti ne opazim, da si tam. Za razliko od tebe, ki imaš čas vse preveriti okrog sebe in sedeti po tri ure na cigaretu in kavi.

Po nedeljskem sprehodu je bila zvečer odlična izbira en dober film. In čeprav se večkrat zajebem v opisu, ko mi le ta sporoča kako je dober, zanimiv in veličasten ter se na koncu izkaže, da temu ni tako, mi je včeraj prišla pod roke prava stvar. Voda za slone, oziroma v originalu Water for Elephant.

Romantična drama, pod katero se je kot režiser podpisal Francis Lawrence, nas ne pusti nezadovoljene, čeprav je že na začetku znan razplet. V leto 1931 postavljena zgodba, ki jo pripoveduje nekdanji cirkuški veterinar, čigar vlogo je odigral danes 86-letni Hal Holbrook, se dogaja prav v cirkusu.

Mladi študent veterine Jacob je tik pred diplomo ob vse. Starša umreta, zaradi očetovih dolgov pa ostane brez doma. S kovčkom se odpravi na pot in naveličan hoje skoči na vlak. Cirkuški. Tam, ko ga August sprejme za veterinarja in oskrbnika živali, se zaljubi v njegovo ženom katera mu začne vračati ljubezen. Ko mora usmrtiti glavno zvezdo cirkuškega šova, se vez med Jacobom in Marleno le še povečuje. Ampak denarja ni, delavce iz takih in drugačnih razlogov mečejo iz vlaka, obisk pa tudi ni ravno velikanski. August se odloči za nakup slona, ki naj bi postal glavna atrakcija cirkusa Benzini. To pa je le še kapljica do zaljubljenosti Jacoba in Marlene.

Čisto prava romanca, ki z nekaj pretepi in nekaterimi ne ravno očem prijetnim prizorom mučenja živali prekine sladko ljubezensko zgodbo, nad kar prilepi na ekran za dobri dve uri. Ampak ni nikakor stran vržen čas, razen za tiste, ki niso ravno ljubitelji te zvrsti.

Nekateri bodo veseli glavnih igralcev. Robert Pattinson je, vsaj po pričevanju moje boljše polovice, tu vsaj tako dober in sladek, kot v Twilight-u. Ok, za moške je tu Reese Witherspoon, ki je sicer deset let starejša od Roberta, ampak v filmu tako prekleto pašeta skupaj. Vlogo šefa cirkusa je odigral Christoph Waltz, znan po neslavnih barabah in še kakem avstrijskem filmu. To je pa tudi vse. Edino ljubitelji živali se boste vsaj malo zaljubili, oziroma se vam bo zasmilila Rosie. Ja, to je tista slončica, ki je 15 let nazaj zaigrala v filmu Larger Than Life. Njeno pravo ime je Tai. In če vprašate imdb, vam ta lepo odgovori: ”Is an elephant”. Hvala, kajti do sedaj tega nismo opazili.

Mene je film navdušil, pa ne zaradi igralcev, ampak kot zgodba. Idealno za zimske večere, ko pade cukr in hočete videti vsaj malo ljubezni, pa ni važno, ali med ljudmi ali med človekom in živaljo.