Danes se izteka rok za pošiljanje sms kod nagradne igre od Laškega. In pametno so ravnali tisti, ki so to sproti pošiljali. Jaz nisem. Sicer sem si vsake toliko vzel čas in jih par poslal, ampak vseeno so se mi nabrale. Še kakih 70 jih je za poslat. In kakih 100 sem jih že. Potem veste, koliko pijem, čeprav niso vse moje. Marsikatero mi je Petra dala, pa tudi fotr, če je kam zavil na pir, mi jo je prepustil.

In to je tisto, kar mi je dalo danes zagon, da se spravim nekam, v gibanje. Od kar sem pustil kajenje, sem se zredil. Nimaš kaj, tako se zgodi. To so bili lepi časi. Zjutraj ob kavi ni bilo stvari, ki bi bolj prijala kot cigaret. In še vedno trpim zaradi tega, včasih je želja tako velika, da raje niti kave ne pijem, ker ob tem mislim na modrikast dim. Pa v avtu. Aerosmithe na glas, počasna vožnja in cigaret. Njami.

Tako nekako je s pirom. Ne, ni narobe vsak dan enega spit, zvečer, po tuširanju, pred televizijo. Ali v poletnih dneh, sedeti v senci in piti. Problem je, če jih je več. V vsej svojem aktivnem pivskem udejstvovanju sem spoznal, da alkohola ne prenašam ravno najbolje. Po dveh pirih sem že malo utrujen, ampak je velikokrat kak brezvezen razlog, da pijem naprej. Tudi to je eden od dejavnikov, da pivski trebuh narašča, kar je čez zimo povsem sprejemljivo, nikakor pa mi ni to ravno nek fetiš, za ga malo spustit, ko pride pomlad.

In o tem sem se odločil danes. Neka računica je, namreč, odkar ne kadim, mi ostane od devetdeset do sto evrov na mesec. Potem lahko dodam zraven, da grem recimo trikrat na teden na dva pirčka, kar znese dvanajst evrov, v celem mesecu približno petdeset. Tako bi recimo, lahko ta denar vložil kam drugam. En primer, ki me bo definitivno spravil v gibanje, je nakup pohodniških čevljev. Kar bi bilo pametno glede na to, da s Petro kam mahneva, jaz pa v telovadnih. Poleg tega imam prave tekaške copate, katere običajno uporabljam za hojo, se pravi, ne služijo svojemu namenu. Včasih sem jih uporabljal za kolesarstvo. Ja, kolo imam tudi, celo nove gume sem mu privoščil letos, ki pa žal niso užile veliko kilometrov. Večinoma je parkirano v garaži, kar se mora spremenit. Da o stojalu za prah ne govorim, sobno kolo, namreč. Ja no. Danes sicer ne, ampak čez vikend bom vse te naprave usposobil in jih tudi uporabljal. Po vsem tem mi bo pivo še bolj teknilo. Zaradi kilogramov, ki so se nabrali, moram začeti tudi drugače jesti. S tem mislim predvsem na več sadja in zelenjave, obenem mi bo pa hudo, ker pred televizijo zvečer ne bo čipsa, piškotov in ostalih dobrot. Čeprav še sam ne vem, ali sem pripravljen na tako veliko spremembo v mojem življenju. Ampak če sem premagal cigarete, bom zmogel tudi to.

Ne želim se prerano spraviti v grob, niti ne želim cele dneve viseti pred tv, se prekladati po kavču in podobno. Nočem, da mi dohtarji čez nekaj let dobijo nekaj, za kar bo kriva napačna prehrana, neaktivnost in filanje s sladkimi pijačami. Kaj piti? Vodo, nesladkan čaj, kaj še vem. Verjetno kak isostar mi na kolesu ne bo škodil, kot tudi kakšna čokoladica ne. Torej, gremo športat. Seveda bom včasih tudi kaj o tem napisal, da boste obveščeni.

Če zmorem, ne vem. S časom bom ugotovil vse, kako se počutim, če sem kaj shujšal in če določene stvari počnem lažje.

Obenem lahko še omenim, da je na današnji dan leta 1955 umrl James Dean. Le devet let po njegovi smrti pa je privekala na svet Monica Bellucci. Kar lahko počastim z ogledom kakega njenega filma zvečer.

Ne glede na to, na kakšno zvrst glasbe prisegamo, ne glede na to, kakšni smo in ne glede na starost, danes je odšla legenda, katera se je požvižgala na vse skupaj in nategnila meh ter s tem razveselila staro in mlado.

Pa čeprav, kot mulček nisem bil pristaš tako imenovane goveje muske. Še več, vedno mi je šlo na živce, ko so me petletnega dobesedno zvlekli na kako veselico in sem moral stat ob plesišču ter držat mami torbico. In vedno mi je bilo nedeljsko kosilo bolj v breme kot v užitek, ker se je takrat vrtela takšna zvrst. Ne, zahvaljujoč svoji sestri sem že kot prvošolček poznal rock, metal in punk. In nekako sam pri sebi razmišljal, kako se nekatere zvrsti med seboj ne marajo.

Danes spoštujem vsakega glasbenika, ne glede na to, ali mi je njegova glasba všeč ali ne. Verjamem, da je to trdo delo, težko prigaran kruh. In tudi na veselico, kjer igra narodnozabavna glasba mi ni težko iti. Nasprotno, prav uživam. In razumem ljudi, ki to glasbo poslušajo.

Enako je, ali grem na rock koncert ali na ska. In povsem enako je, če grem na harmonike. Lojze Slak, ti si tisti, ki je združeval ljudi. Ti si nas s svojimi melodijami osrečeval, razveseljeval in nas popeljal v drugačni svet. Žal si nas danes zapustil, a ostala nam je tvoja glasba. Za vedno.

Meni najljubša.

Včeraj sem dobil čudno vabilo. Sploh si nisem predstavljal, da se mi bo to kdaj zgodilo. Intervju. Kontaktiral me je fant, ki skrbi za spletno stran floki.si in napisal, da rad objavi na svoji strani kakšno zanimivo novico, zanimivega človeka in podobne stvari. Te strani do sedaj sploh nisem poznal, zato sem si jo nemudoma ogledal, malo okleval in se nato odločil. Tako je zvečer nastal tale intervju, ki si ga lahko preberete tudi na njegovi strani. Zanimivo, vedno sem si predstavljal, kako se morajo zmeniti ljudje za intervju, se nekje dobit, na kaki pijači ali kje drugje, kako si nekdo zapisuje, snema, drugi pa odgovarja na vprašanja. Očitno sem precej za časom, Floki mi je namreč razložil, da se to počne kar preko emaila.

Floki: Peter, pozdravljen, kot si mi omenil prej, je to tvoj prvi intervju?
Peter: Ja, res. Z izjemo enega v osnovni šoli, ampak se ne spomnim točno. Je pa res, da sploh nisem pričakoval takega vabila, saj sem praktično neznan.

Floki: Si bloger, eden izmed zadnjih, a prodornih, vsaj jaz imam tak občutek. Kako to, da si sploh prišel na bloge, kaj te je gnalo?
Peter: Sem bloger, sem eden izmed zadnjih in tvoj občutek je zelo slab. Nisem prodoren, konec koncev sem v tem šele dva meseca in brez kakih izkušenj. Že res, da dobivam več komentarjev, pohval, graj, ampak veliko bralcev ne more biti. Začelo se je pa s pisanjem v osnovni šoli. Že takrat sem kazal veliko navdušenje nad literaturo, rad sem pisal spise. Predvsem domišljijske, kar se vidi tudi v blogih. Potem ni bilo priložnosti nikjer pisati, dobre dve leti nazaj pa sem prišel na idejo, da bi spisal knjigo. Nekakšno romantično komiko s primesmi dramatične grozljivke.

Floki: Aha, torej sklepam da se je začelo s knjigo, ki pa je…
Peter: Knjiga je ostala nekje pri šestnajsti strani, zmanjkalo mi je idej, navdiha in še kaj drugega. Tako sem začel z blogom. Tu ni treba na dolgo in široko pisati, knjiga, ki bi imela dve strani, bi delovala pa malo čudno.

Floki: V čisto prvem blogu, ko si pisal še na Blogosu, si se lepo predstavil. Omenil si, da je tvoje ime le psevdonim in da raje ostajaš skrit. Kdo pravzaprav si?
Peter: To sem tudi že večkrat omenil, sem alter ego realne osebe. Sem čisto normalen človek, s službo, avtom, partnerico in normalnimi prijatelji. Psevdonim uporabljam za varovanje svojega realnega življenja. Nočem, da me bojo ustavljali na ulici in mi grozili, ko bom koga v blogu užalil. To mi je le hobi, kateremu posvetim par ur na teden in ne mislim z blogom postavljati nekih novih temeljev. Le da vržem kake težave, mišljenja, pohvale in podobne stvari ven.

Floki: Pred kratkim si se preselil, zakaj?
Peter: Res, iz Blogosa sem se odločil iti na svoje. Sicer tam še objavljam, predvsem povezave na moj blog, drugače pa pišem le na svoji strani. Predvsem zato, ker mi ni všeč, da pridejo ljudje prebrat moj blog, kliknejo na reklamo in tretji zasluži. Čeprav se od enega klika ne pozna, ampak če jih je več, pa se. Kot da bi ti spekel kruh, kupec pa bi ga od tebe vzel in plačal čistilki. Tako sem se odločil, ker imam tudi na svoji strani reklame, da gre nekam, kjer bom, če bom za moje besede dobil jaz, ne pa nekdo tretji. Nočem biti podnajemnik, čeprav je verjetno Blogos najbolj bran.

Floki: Kakšna je blogerska scena pri nas? V tujini so blogerji malo drugače obravnavani, bolj spoštovani, bolj izpostavljeni.
Peter: Ma niti ne poznam toliko blog scene pri nas, nekaj jih je, ki jih berem, dobre tudi komentiram. V tujini je malo drugače, mi smo mali, nas je dva milijona. Če bi pri nas vsi pisali bloge, bi to bilo kot da jih piše cela stolpnica v Ameriki. Tam so slabi izobčeni, a jih vseeno bere mogoče tri tisoč ljudi dnevno. Pri nas ni tako, si dober ali si povprečen. In če si dober te bere ne vem koliko, če si povprečen, te bere polovica manj.

Floki: Kakšni so plani in želje glede bloga, za naprej?
Peter: Nekih planov ni, rad le zabavam ljudi, napišem kakšno modro, pa tudi kakšno neumno. Samo dva meseca sem bil najemnik, zdaj na svojem se pa počutim, kot da sem odrasel. Ne izzivam več toliko, ne drkam drugih v glavo, se ne pritožujem več kot takrat. Pišem bolj sproščene, mogoče bolj duhovite bloge. To bi bilo treba bralce vprašat. Mogoče bojo dali svoje mnenje v komentar. Želje, hmm. Po resnici, da bi se dalo od bloga živet, ma takoj pustim službo in delam samo to. Realno pa, ne vem. Ne hrepenim po neki slavi, le rad pišem in to se mi zdi edina varianta, da me kdo prebere.

Floki: Sam preberem kdaj kak blog, da sem se pripravil na intervju, sem prebral vse tvoje, pa še nekaj drugih. Kaj imamo bralci najraje?
Peter: Ljudi najbolj zdramiš s provokacijo. Glede tega so narkomanstvo, homoseksualnost in politika na prvem mestu. Ko rečeš, da ti je politik všeč, imaš takoj simpatizerje in sovražnike. Eni bi te poljubili, drugi zmleli. Narkomanstvo je isto, polovici prebivalstva se smilijo, drugi polovici grejo na živce. Drugače se pa najraje berejo zgodbice iz realnega življenja, začinjene s humorjem, nekaj, kar danes preberejo in se jim jutri lahko zgodi isto. In pa tabu teme. Take, o katerih se ne upajo pogovarjat in raje iščejo informacije po internetu.

Floki: Še zadnje vprašanje. Nekajkrat ste napisali, da ne veste koliko ljudi vas spremlja. Je to res ali le hec? Ste pripravljeni razkriti te podatke?
Peter: Resnično, vsake toliko pogledam, ampak mogoče enkrat na tri tedne. Ne da se mi vsak dan gledat analitiksa, zato večkrat napišem, da me spremljajo trije ali štirje redni bralci. Resničnih podatkov ne vem, lahko pa, če ste pripravljeni počakat pet minut, preverim podatke in odgovorim.

Floki: Z veseljem.
Peter: Se opravičujem, pozabil sem na čas in komaj zdaj odgovarjam. Torej, ko sem bil še na Blogosu, sem imel največji obisk eno soboto, in sicer 1750 bralcev. Drugače je bilo nekako od 15 do 150 ljudi dnevno. Za novo stran pa raje ne razkrijem, ker se bodo bralci smejali.

Floki: Peter Filec, hvala za tvoj čas, ta intervju bo objavljen jutri dopoldne na moji strani.

Evo, in tako se je zaključil intervju. Po njem sem se počutil odlično, zanimivo. In pa prosim, da se sedaj ne vsujejo prošnje za intervjuje. Se bom počutil še kot Plestenjak.

Danes sem v svoje roke vzel tole simpatično baladico, ki je idealna za te jesenske dni. Za se mal stiskat pa take fore.

Ko se noč spusti, na ulici prižgo luči,
malo se shladi, mesec zadnji krajec dobi.

Evo, že tu kaže na jesen. Poleti se namreč bolj malo shladi. Ne vem zakaj mi pride na misel malo obmorsko mestece, čeprav ga skoraj ni mesta, kjer se ne bi prižgale luči. Mogoče Jesenice.

Slišim da si spet, hotla se lepo imet,
in da ves ta svet, okoli tebe je ujet.

Opravljivke. Povsod so. Kot podgane v Napoliju. Nekdo mu je povedal, da se je punca hotela lepo imet, zdaj pa se čuti sam pri sebi pomembnega. Kako je pa svet ujet okoli nje, mi nekako ni jasno, čeprav izražanje v besedilih temelji na teoriji. Kot bi recimo napisal, da bom oblak privezal zate. V praksi, hmm…kam? S čim?

Lahko bi si kdaj čas vzela, da skupaj bi ga preživela in
delala stvari.

Tipičen refren zaljubljenega fanta, razočaranega v ljubezni. Ko je zaljubljen vanjo in ne ve še, da ga bo zdaj zdaj zapustila. In skupaj preživet čas in delanje stvari diši po neki romantiki. Pač, ne bi belila stanovanja, ampak nekaj bolj romantičnega, iskala štiriperesne deteljice, štela stopinje v pesku in opazovala veverice. Ter se ob tem držala za roke.

Toliko reči, imam še za povedat ti,
a sem brez moči, le upanje mi ne zbledi.

Kot bi ga bilo sram. Ne upa si povedati, priznati svojih čustev. Obenem upa, da bo kmalu zbral pogum in se ji zaupal, še preden izve, da ga bo pustila. Odvrgla kot igračo.

Lahko bi si kdaj čas vzela, da skupaj kdaj bi zvezde štela in
delala stvari ...

Malček spremenjen refren. Kot sem že rekel, malo o romantiki in štetje zvezd definitivno spada zraven.

Spet se ti mudi, vse hitreje se vrti,
tvoj korak beži, izgubiš se v množici ljudi.

Dober opis odhajanja. Zbrala je pogum in šla. Kot da je on kriv za to in še za vse ostalo zraven. Kot smo vedno moški krivi za vse.

Škoda je, da se vsi domači bendi nimajo kje kazati. Razen tistih, bolj poznanih, dlje nastopajočih. Zato pohvala tvs, da so se odločili spet imeti oddajo z videospoti, ki verjetno ne bo dolgo živela. Odkar ima vsaka hiša internet, so take oddaje obsojene na hiter propad, palijo le še narodnozabavno obarvane oddaje.

In Carpe Diem so vsaj zame en boljših bendov, tisti, ki presenetijo. Sploh se jih ne da opredelit, saj vsak komad zveni drugače. Enkrat so pop, drugič ska, tretjič rock in potem še zgoraj opisana balada. Hvala bogu, da se niso opredelili in ostali pri eni zvrsti, temveč igrajo skoraj vse. Nikakor pa jim ne svetujem, da sledijo v tej smeri in grejo poskušat še s harmoniko, raje ostanite na tej poti. Ampak, zelo všečno je, da imajo v skoraj vsakem besedilu vsaj kapljico humorja, da njihova glasba povzroča poslušateljevo bobnanje s prsti po volanu, mizi in še kje. Da gre v uho in zlahka tam tudi ostane.

Hvala, fantje, da za razliko od nekaterih delate dobro glasbo, imate mojo podporo. Želim vam še obilo uspehov.

Carpe Diem – Delala stvari

 

Pa je spet nov dan in nov teden pred nami. V jesen smo že zakorakali, čeprav so dnevi še topli in sončni, možno je tudi kopanje v morju. Ampak spet mora biti določena stvar, ki mi pokvari nedeljski večer.

No, po celodnevnem pohajanju s Petro, sva zvečer prispela domov in videla samo še tuš in posteljo. Ter kak film je bil v planu. In ker nekateri že veste, da se mi je pokvaril dvd bralnik, je bilo treba gledat nekaj po tv. Ker se nama ni dalo kregat, kaj bova gledala, saj sva bila prijetno utrujena, sva pustila na lahkotni komediji na pop tv. Čez 30 in še pri tastarih, nekako tako je bil naslov. Čisto simpatična komedija, ne ravno nek vrhunec, ampak sva kar padla not, kljub temu, da sva zamudila prvih deset minut. V pričakovanju zaključka, kako se bo vse skupaj izšlo, so na pop tv kar naenkrat prekinili film, zavrteli tisto njihovo špico, ki naj bi prikazovala zaključek in nato začeli s predvajanjem novega filma. Wtf? A smo blesavi? Ok, modrujmo o računanju. Imdb navaja, da je dolžina zgoraj omenjenega filma 97 minut, kar je enako eni uri in 37 minut. Na sporedu je bil film napisan ob 20, kdaj se je dejansko začel, ne vem. Naslednji film je bil na sporedu ob 21.45, kar pomeni, če bi nam tako zelo ljubi pop tv preračunal, da jim med koncem enega in začetkom drugega filma ostane osem minut časa, ki ga bi lahko porabili za reklame ali karkoli drugega, bi zadovoljil vse gledalce. Seveda je treba na vsakih 20 minut filma zavrtet 5 minut reklam, na koncu pa film enostavno odrezat. Halo? Dragi tisti, ki to delate na pop tv, ne vem kaj si vi mislite o tem. Žalostno se mi zdi, da obljubljate neke pop premiere in delate ne vem kake napovednike, potem pa film kar nekje odrežete. In ja, zgoraj navedeni primer ni osamljen.

Da ne povem, da običajno za spored uporabljam Vikend. Kjer v rubriki, kjer se lahko kdo pritoži, pohvali ali karkoli, pogostokrat zasledim kako grajo na prezgodnji konec filma. Zakaj vedno napišete, da je šlo za tehnično okvaro? Ste preponosni nase in ne znate priznati, nekaj v smislu ”ja pač, smo zajebali”? Mislite, da ljudje ne opazimo napak? Prosim vas, imejte jajca in vsakič, ko se vam to zgodi, napišite opravičilo v medijih. Si upate?

Takole je imeniten dan pokvaril nekdo, ki je odrezal film. Vseeno mu pa iskrena hvala, saj sem dva dni govoril, da bom kupil nov dvd predvajalnik. Prepričal me je, da ga bom kupil ob prvi priliki, potem pa lahko pop tv odreže film že takoj po začetku.

No, ampak kot sem že v enem prejšnjih blogov napisal, da sem ugotovil da se ne splača sekirati za vsako stvar, se tudi za to ne bom. Pač le postavljam vprašanje, ki ga bo mogoče kdo od tapravih prebral in odgovoril. In ne samo zaradi sebe, tudi zaradi drugih, ki jih to moti. Ok to je mimo, to sem spljuval ven, gremo na kako drugo temo.

Kaj sem zasledil prej, da je danes dan kontracepcije? Pohvalno. Čeprav vsi kondomi, pa diafragme.. najbolj varna kontracepcija je ”ne”. To je, ko vprašaš žensko, pač, bi šla to pa ono, hopa cupa, digi dagi. In ti odgovori nikalno. Evo ti, ženska je na suhem, moški ima ročne spretnosti, ni važno, ampak nihče ni okužen in noseč. Jeah. Varna spolnost. No, in svetovni dan jezikov. Kar gre kar nekako skupaj. S tem da so mišljeni jeziki kot govorica, ne jezik kot organ.

In omeniti moram še nekaj. Danes praznuje 63 rojstni dan Olivia Newton Jones, angleška pevka in igralka. Tista, ki je bila ob Travolti v Briljantini. Torej, vse najboljše. Zakaj sem to omenil, boste nekateri že vedeli.

Aaa, še nekaj sem pozabil. Tista reklama za Milko, čokolado. Tako prisrčna, tako simpatična. Kot ljubitelj živali si vedno rečem, da je res tako. Da so v veliko primerih živali tiste, ki nas nekako prisilijo, da naredimo nekaj, kar si želimo a nimamo poguma. No, in ta reklama kar resnična. In kot ljubitelju živali se mi zdi nekakšno mučenje barvati kravo v vijola za potrebe reklame, razen če so to računalniško naredili in žival ni trpela. Razmišljam pa drugo, že zaradi imena bi morali uporabiti kravo, ne pa bika. Vsaj v večini prizorov, če pogledate pazljivo, je bik. Bogve, če so ustvarjalci reklame to sploh opazili.

Dovolj. Lep dan vsem.

Jebemu mast, kak dan je za mano. Štala. Popizditis. Za si žile rezat, bi lahko rekli.

Začelo se je že sinoči. Da si bom lepo pred spanjem pogledal kak film, se mi zjebe dvd predvajalnik. Ni pomagalo ugašanje in ponovno prižiganje, tudi sklopil iz elektrike sem ga čisto brez pomena. Da o udarcih, ki so se stopnjevali iz šibkejših do močnejših, niti ne govorim. Ok, bo treba pač gledat televizijo. Ampak kaj? Riba na oko, kjer kvazi slovenski kao estradniki kažejo svoje kuharske sposobnosti, mi ne gre. Ljubezen na seniku se mi zdi še nižje, kot je podn od podna. Ma halo, delat galamo in iskat mestno dekle za kmečkega fanta. Ni bilo druge, kot čakat na kak film.

V tem pričakovanju sem zaspal in vsaj sanjal pametne stvari. Da se je mlada soseda slekla za potrebe pornografskega filma. Edini problem je v tem, da je premlada. Shit, še sanjat ne smem pošteno in legalno.

Ura je zvonila še zadnjič v tem tednu, hvala komurkoli že. Vsej moji nerodnosti gre pripisati, da sem namesto kave skuhal le vodo. Da bi ponovil postopek še enkrat in dodal še kavo, je bilo predolgo. Omembe vredno ni, da sem moral paziti na mlade mačke, ki jih je potepuška mačka že šestič ali sedmič skotila pri sosedu. Potem še gužva na bencinki. Mislil sem, da sem edini, ki gre tako zgodaj v službo, a temu očitno ni tako.

Logično sem prišel v službo zadnjo minuto, si moral prav na hitro skuhat kavo iz avtomata, pogoltnit in začet z delom. Norišnica. Babe zmešane so vse potrebovale pomoč, vse točno ob istem času, vsaka na drugem koncu. Itak je treba najprej pomagat opravljivkam, šefovim priliznjenkam. Če ne bi, bi čez pet minut že vsi bili opozorjeni, da sem lenoba, da zabušavam in podobne. Potem tistim, pri katerih je bilo nujno. Kar se je na koncu izkazalo, da sploh ni bilo. Čeprav polovica sodelavk le čveka v prazno, si ogleduje nohte in premišljujejo, kak kruh bi za kosilo, sem imel vseeno dovolj. Bog ne daj da bi bile vse aktivne. In za povrh vsega pride pet strank naenkrat in vsi zahtevajo isto od mene. Vsak s svojo željo, da se mu ravno tisti trenutek posvetim, ker čez minuto bo že prepozno. Vljudnost ne pomaga tu kaj dosti. Čez petnajst minut moram biti v službi/na pokopališču/doma/kjerkoliže, so običajni izgovori. Ja pizdarija, pa pridi naslednjič par minut prej.

Lačen kot puščavski popotnik sem po šihtu šibal v Mercator. Na kosilo. Naročim tisti zrezek, pomfri, vzamem še polkilogramsko laško, plačam in sedem, da začnem – zrezek mrzel. Aaaa, če se mi ne bo zmešalo. S krožnikom in enkrat odgrizenim zrezkom se odpravim do pulta. Pojasnim hranodajalcu, da je zrezek mrzel in mi ne tekne najbolj. Ravno dovolj razburjen od celega dneva sem bil pripravljen na kaj več, ampak se je možakar lepo opravičil in mi dal drugega, toplega. Pa kaj vam je, sem si mislil sam pri sebi, ravno ko sem razpičkan, ko sem se pripravljen skregat z vsakim, ki me samo grdo pogleda, so kar naenkrat vsi prijazni. No, vrnil sem se k mizi, spravil vase obrok in šel nazaj na šiht, še nekaj stvari naredit, da bom imel miren vikend. Začuda so se babe obnašale že malo lepše, očitno jih je moja dopoldanska razpizdljenost pripravila do razmišljanja, da sem mogoče slabih živcev.

Tako sem kake dve uri nazaj prišel domov, se stuširal in povečerjal. Potem pa pred tv, kaj pa drugega, če je že tema zunaj. Mogoče bom premišljeval o današnjem dnevu. Sicer nisem rahlih živcev, ne prenesem pa kakršnegakoli zajebavanja. Ampak sem potem, ko sem bil enkrat doma, ugotovil da je življenje eno in da ga je brezveze pokvariti s preveliko pozornostjo na to, kdaj se kdo dela norca, kdaj nekdo resnično nekaj rabi, kdaj se kdo, ki ima slab dan spravi na prvega, ki ga vidi.

Konec koncev, kaj nam bo ušlo, če ne bomo hiteli? Kaj bomo doživeli, če gremo spat čez eno uro in ne sedaj? Moramo biti res naštelani vsako minuto dneva na neka razmišljanja, delo, imeti vse planirano?

Mar ni boljše skrbeti zase in za ljudi, ki nam nekaj pomenijo, z vsem ostalim pa se ne obremenjevati?